Robohrošči in bonobi

Ob pogledu na nekajcentimetrske nezaželene živalske obiskovalce doma večina ljudi seže po copatih. Takšnega refleksa pa najbrž nima skupina raziskovalcev in raziskovalk s Tehnološke univerze Nanyang v Singapurju, ki preučuje motoriko žuželk pri dovajanju električnih signalov.

Roboščurki in hrošči niso nov koncept, in v raziskovalni dejavnosti so že pred nekaj časa z dovajanjem specifičnih električnih sunkov uspeli prožiti premikanje okončin žuželk. Singapurska skupina je preučevala hrošče vrste Mecynorrhina torquata in v svoji študiji uporabljala samce, velike med 6 in 8 centimetrov. Po raziskovanju njihove anatomije so živim hroščem vgradili elektrode, s katerimi so beležili električne signale, ko so se ti naravno premikali naokoli.

V naslednjem koraku so v njih vstavili elektrode, ki so takšne signale lahko reproducirale in jih oddajale. Na ta način so z računalniškim krmiljenjem uspeli kontrolirati ne le premik nog, temveč tudi dolžino, hitrost koraka in način hoje. Raziskovalno delo predstavlja prvo demonstracijo kontrole nad lokomocijo živega insekta.

Proučevanje takšnih signalov in mehanizmov premikanja nas lahko nauči marsikaj na področju robotike, saj je narava ustvarila veliko bolj učinkovite mehanizme, kot obstajajo v dosedanji tehnologiji. Takšne živali za premike porabijo stokrat manj energije kot človeško narejeni robotski ekvivalenti insektov.

Če se sprašujete o etičnosti eksperimentov na živalih, pa lahko prisluhnete diskusiji na temo uporabe laboratorijskih živali v raziskavah, ki jo danes ob 19. uri organizira Znanost na cesti v atriju ZRC SAZU.

Pritlikavi šimpanzi ali bonobi z latinskim imenom Pan paniscus si z našo vrsto ne delijo samo 98 odstotkov genskega materiala, pač pa tudi nekatere vedenjske lastnosti. Skupina raziskovalcev in raziskovalk iz Francije je objavila raziskavo o tem, da si pritlikavi šimpanzi zapomnijo in prepoznajo oglašanje drugega posameznika tudi pet let po ločitvi.

Dolgotrajne socialne vezi so pomembne za vrste z zapleteno družbeno strukturo, ki je značilna tudi za primate. Pritlikavi šimpanzi živijo v gostih krošnjah dreves deževnega gozda. Za njihove skupnosti je značilno, da se drobijo v manjše skupine, ki se kasneje lahko ponovno združujejo. Zaradi gostih krošenj dreves se težje zanašajo na vidno prepoznavo, hkrati pa lahko z dobrim prepoznavanjem glasov zaznajo člane svoje skupnosti na večje razdalje.

Raziskovalna ekipa je opravila serijo poskusov na pritlikavih šimpanzih v ujetništvu, ki so jih iz različnih razlogov selili po evropskih živalskih vrtovih in jih tako ločili od osnovne skupnosti. Kot sami navajajo, gre za prvi vedenjski poskus uporabe zvočne identifikacije tudi po več letih ločitve. Kljub temu pa se je treba zavedati, da raziskava temelji na živalih v ujetništvu, ki se vedenjsko razlikujejo od svojih vrstnikov v divjini.

O hroščih in bonobih sva poročala Ian in Urša.