Skupina treh raziskovalk iz Utrechta je v znanstveni reviji Scientific Reports nedavno poročala o stresu psov v zavetiščih in po sprejemu pri novih posvojiteljih. Nivo stresa so spremljale z neinvazivnim merjenjem stresnega hormona kortizola v pasji dlaki.

Psi trpijo za kroničnim stresom v okolju, ki za njihovo življenje ni optimalno. To se lahko zgodi tudi v zavetiščih, kjer je ogromno živali v manjših prostorih in brez lastnikov, s katerimi bi imeli posebno vez. Kronični stres lahko škoduje pasjemu zdravju ter vpliva na njegovo vedenje tudi potem, ko zavetišče že zapusti. Ob stresu se tako pri ljudeh kot tudi pri psih sprošča hormon stresa, kortizol. Pogosto se uporablja kot biomarker za nivo stresa pri živalih, navadno pa se ga meri v krvi, iztrebkih, slini ali urinu.

Znanstvena skupina je tako merila nivo kortizola v dlaki, saj ta lahko pokaže odlaganje kortizola skozi daljši čas, poleg tega pa je veliko manj invazivna metoda kot odvzem krvi. Poleg dlake so odvzemale tudi urin, da bi potrdili, ali so ravni kortizola pri različnih metodah povezane. Pri raziskavi so uporabile 52 psov, ki so bili v zavetišču najmanj pet dni in največ osem mesecev. Za kontrolno skupino so uporabile dvajset psov, ki so živeli pri svojih lastnikih, vendar so imeli podobne lastnosti kot psi v zavetišču - torej podobno pasmo, starost in spol. Vzorce dlake so pobrale štirikrat: takoj po sprejemu v zavetišče, po šestih tednih v zavetišču, po šestih tednih po posvojitvi in še po šestih mesecih po posvojitvi. Po odvzemu so vzorce dlake umile, posušile, zdrobile in izmerile koncentracijo kortizola z metodo ELISA. Vzorce urina so vzele prvi, drugi, tretji, sedmi in dvanajsti dan po sprejemu v zavetišče in v enakih intervalih tudi po sprejemu k posvojiteljem.

Opazile so, da je raven kortizola ob sprejemu v zavetišče relativno nizka in celo primerljiva s kontrolno skupino. Vendar je ta šest mesecev po sprejemu v zavetišče močno narasla, po posvojitvi pa je zopet padla. Prav tako so v dlaki manjših psov našli več kortizola, kar pomeni, da so bili ti pod več stresa. Meritve kortizola so potrdile tudi z merjenjem kortizola v urinu. A nivo kortizola se v urinu zelo hitro spreminja, saj je močno odvisen od stresa, ki se dogaja tisti dan ali dan pred meritvijo. Zato so predlagale, naj se urin uporablja le za merjenje akutnih koncentracij stresnega hormona. Dlako pa bi se lahko uporabljalo za spremljanje kroničnega stresa, saj se kortizol v dlaki odlaga dalj časa - torej ves čas rasti dlake, dokler ta ne odpade. To pomeni, da lahko v dlaki spremljamo nivo kortizola skozi daljši čas in s tem sledimo kroničnemu stresu živali.

V raziskovalni skupini opozarjajo, da je treba metodo odvzema dlake še optimizirati in standardizirati, saj lahko način odvzema in obdelave vzorca zelo vpliva na koncentracijo stresnega hormona. Poleg tega je treba tudi bolje raziskati še slabše poznan mehanizem odlaganja kortizola v dlaki, saj se ta pri različnih tipih dlake in pri različnih pasmah razlikuje. Vendar pa bi lahko merjenje kortizola v dlaki lahko postala redna praksa spremljanja dobrobiti živali v zavetiščih. 

Z raztresenimi psi se je ukvarjala Dora.

Avtorstvo slike: Kim Bartlett - Animal People, Inc.