Raziskovalna skupina iz Šanghaja je uspela izredno natančno določiti strukturo serotoninskega receptorja, v katerega so vezane različne psihoaktivne snovi, med drugim psilocin in LSD. Na podlagi razvozlane zgradbe so nato avtorji in avtorice zasnovali in razvili nove analoge psihedelikov, ki obdržijo svoje antidepresivne učinke, izgubijo pa svoje halucinogeno delovanje. 

Številne psihoaktivne substance, med njimi psilocin in LSD, so v zadnjih letih vedno pogosteje prepoznane kot učinkoviti terapevtiki za zdravljenje depresije in drugih duševnih motenj. Njihova uporaba v terapiji pa je nekoliko omejena zaradi halucinacij, ki jih povzročajo omenjene substance. Znano je, da so nekateri molekularni analogi psihedelikov zmožni ohraniti svoje antidepresivne učinke, a ob tem ne povzročajo halucinacij, ki so lahko moteče za določene bolnike in bolnice. 

Spremenjeni mehanizem delovanja, zaradi česar analogi LSD-ja ne povzročajo vidnih halucinacij, do danes še ni povsem pojasnjen. Raziskovalci in raziskovalke sklepajo, da psihedeliki aktivirajo svojo glavno tarčo v možganih – serotoninski receptor 2A – na drugačen način kot nehalucinogeni analogi. Ta drugačna aktivacija receptorja nato povzroči sočasen pojav halucinacij in antidepresivnega učinka.

Raziskovalna skupina je s pomočjo rentgenske kristalografije določila zgradbo serotoninskega receptorja 2A, na katerega so bili vezani psihedeliki oziroma nehalucinogeni analogi. Primerjava teh zgradb je pokazala, da sta se LSD in psilocin zmožna vezati na serotoninski receptor v dveh različnih konformacijah, medtem ko analogi zavzamejo samo eno. Dvojna konformacija psihedelikom omogoča, da ob vezavi na serotoninski receptor aktivirajo dve različni signalni poti, analogi pa zgolj eno. 

Avtorji raziskave so na podlagi te ugotovitve sklepali, da aktivacija ene poti privede do pojava halucinacij, medtem ko je aktivacija druge v večji meri odgovorna za antidepresivne učinke. Hipotezo so preverili z izdelavo molekul, ki so zmožne aktivirati samo drugo, antidepresivno pot, molekule pa so nato preverili na miškah. 

Pojav halucinacij je pri miškah enostavno preveriti, saj jim pri haluciniranju začne značilno trzati glava. Medtem ko sta LSD in psilocin povzročila močno trzanje, novorazvite molekule tega niso povzročile, hkrati pa so še vedno na miške učinkovale antidepresivno, kar so avtorji raziskave pokazali v nadaljevanju raziskave. 

Raziskava je pokazala pomemben vpliv interakcij med serotoninskim receptorjem in njegovimi ligandi na delovanje možganske signalizacije, ki lahko pojasni bolj globalne učinke delovanja posameznih psihoaktivnih substanc. Hkrati raziskava kaže na pomen poznavanja zgradbe receptorjev pri pametni zasnovi novih učinkovin. 

Ničesar več ne čuti Arne.