Umirajoče celice in gravitacijski šum

Kot pričakovano se o odkritju takega pomena, kot je zaznava gravitacijskih valov, ne objavi le enega samega znanstvenega članka. Dva meseca po razglasitvi detekcije gravitacijskih valov sta znanstveni skupini LIGO in Virgo tako že objavili naslednji, in najbrž ne zadnji, članek. Raziskovalci tokrat pišejo o gravitacijskem šumu in možnosti njegove zaznave z že zgrajenima napravama.

Gravitacijske valove, ki jih je zaznal inštrument LIGO v Louisiani, ZDA, je povzročila združitev dveh črnih lukenj. Prav gotovo pa pri tem zlitju ne gre za osamljen dogodek. Črnih lukenj, ki se na isti način združujejo, je v vesolju najbrž še veliko, pri čemer pa je večina preveč oddaljenih, da bi jih zanesljivo zaznali z obstoječimi merilnimi napravami.

Četudi so gravitacijski valovi oddaljenih dogodkov prešibki, da bi jih dobro razločili, vseeno pridejo do Zemlje. Ko se signali z vseh smeri vesolja zmešajo, ostane pritajen gravitacijski šum. Od šuma, ki se pojavlja v samem inštrumentu, na primer v elektronskih vezjih, ga lahko ločimo tako, da primerjamo dva izmerjena signala. Ravno tako primerjavo dveh signalov načrtujeta raziskovalni skupini, ki bosta v prihodnosti še nadgradili že omenjeni detektor LIGO in podoben inštrument Virgo blizu Pise v Italiji.

Avtorji članka so premislili, kaj vpliva na moč gravitacijskega šuma. V različnih scenarijih šuma so upoštevali različne možnosti neznanih parametrov, na primer kemijsko sestavo okolja, v katerem nastajajo črne luknje, njihovo maso in pogostost združevanja črnih lukenj. Optimistično so napovedali, da je verjetno, da bodo lahko gravitacijski šum zaznali z že zgrajenimi napravami, kljub temu da je tišji od septembra zaznane združitve črnih lukenj.

Znanstveniki z Univerze Rockefeller so v modelni glisti Caenorhabditis elegans odkrili novo vrsto celične smrti.

Ravnotežje med celičnim razmnoževanjem in smrtjo je ključno za razvoj in ohranjanje ravnotežja v organizmu. Nadzorovana celična smrt omogoča, da dobijo deli organizma pravilno obliko. S sprožitvijo celične smrti v potencialno nevarnih celicah, kot so na primer celice z mutacijami v dednem materialu, lahko organizem te celice pravočasno odstrani in prepreči razvoj raka.

Najbolje preučen proces nadzorovane celične smrti se imenuje apoptoza. V zadnjem času pa so bili odkriti tudi drugi mehanizmi. Vendar je ostalo nepojasnjeno, kateri od teh procesov sodeluje pri normalnem embrionalnem razvoju, to je razvoju organizma pred rojstvom.

Ameriški znanstveniki poročajo, da so s pomočjo uvajanja naključnih mutacij v glisti C. elegans odkrili, da ima ključno vlogo za aktivacijo celične smrti med embrionalnim razvojem beljakovina HSF-1. Če je bila HSF-1 mutirana, embrionalni razvoj ni mogel potekati normalno. Za omenjeno beljakovino vemo, da je udeležena pri odzivu na stres, saj aktivira odziv na zvišanje temperature. Znanstveniki so bili zato presenečeni, da ima beljakovina HSF-1 tako pomembno vlogo tudi v na novo odkritem procesu celične smrti.

Na valovih življenja in smrti sta težnostno plavala Junoš in Angelika.