Mednarodna raziskovalna skupina z južnega tečaja je pred nekaj leti opazila nevtrino s posebej visoko energijo. Zdaj so ugotovili, da je do nas prišel iz oddaljene galaksije, ki ima v svojem središču supermasivno črno luknjo.

Nevtrini so delci z zelo majhno maso in brez električnega naboja. Zaradi teh dveh lastnosti jih lahko zaznamo le v interakcijah z drugimi osnovnimi delci. Kljub temu da neprestano letijo iz Sonca, večina nevtrinov le zbeži skozi Zemljo in naša telesa, ne da bi se pri tem karkoli zgodilo.

Na Antarktiki nekaj kilometrov pod ledom stoji detektor, imenovan IceCube. Z ledom je zavarovan pred motnjami iz okolice, saj želijo z njim zaznati nevtrine s posebej visoko energijo, ne pa tistih iz Sonca. Nevtrino, ki so ga opazili leta 2011, so poimenovali BigBird in ga zdaj povezali z blazarjem, oddaljenim več kot devet milijard let.

Blazarji so zelo svetli izvori elektromagnetnega sevanja. Verjetno gre za eliptične galaksije, ki imajo v svojem središču supermasivno črno luknjo. Na dve strani take črne luknje brizgata curka izjemno hitrih delcev. Kadar je tak curek usmerjen proti Zemlji, ima izvor značilen spekter sevanja in mu rečemo blazar.

Posebej močen izbruh enega od takih blazarjev je zaznal že teleskop z imenom Fermi. V objavljenem članku je raziskovalna skupina povezala to opazovanje z enim samim zelo hitrim nevtrinom, BigBirdom. Na tak način lahko izvemo več o teh zelo svetlih astrofizikalnih objektih. Iskanje komercialne uporabe nevtrinov pa bo zaenkrat še jalovo.

Kljunati ježki so heterotermni, kar pomeni, da lahko spreminjajo telesno temperaturo iz stalne v spreminjajočo se. S spremembo telesne temperature se spremenita tudi poraba energije in presnova. Ravno to pa naj bi kljunatim ježkom omogočilo preživetje neugodnih okoljskih razmer, kot je na primer pomanjkanje hrane zaradi požarov.

Avstralske znanstvenice in znanstveniki so za nedavno objavljeno raziskavo polovili deset kljunatih ježkov na območju, kjer so načrtovali požige. Kljunatim ježkom so pod narkozo namestili podkožne merilce telesne temperature in radijske oddajnike ter GPS-sledilce z merilci zunanje temperature okolja. V raziskavi so spremljali pet kljunatih ježkov, ki so živeli na območju požiga in pet kljunatih ježkov z nepožarnega območja, ki so služili kot kontrola. V času merjenja je en kljunati ježek nesrečno poginil.

Po koncu požiga so preverili nihanje telesne temperature kljunatih ježkov in ugotovili, da so osebki na območju požiga kar nekajkrat prešli v stanje torporja. Torpor je neke vrste hibernacija, ki traja krajše časovno obdobje, od nekaj ur do nekaj dni. V stanju torporja živali zmanjšajo telesno temperaturo, ki je povezana tudi s presnovo. Ravno to je kljunatim ježkom v raziskavi omogočilo preživeti obdobja požiganja, ko je bilo v njihovem naravnem okolju na voljo manj hrane.

Raziskovalke in raziskovalci sklepajo, da so opisane sposobnosti verjetno omogočile preživetje tudi malim sesalcem, ki so se sprehajali po Zemlji v času izumrtja dinozavrov.

Preden bi se uničila, sta, po nasvetu Ice Cuba, svojo temperaturo preverila Zarja in Junoš.