Sredi sivine mesta je prijetno videti tudi kakšno živo, zeleno drevo. Skupaj z mesti se tako hitro širi površina, ki jo prekriva urbana vegetacija. Vendar drevesa betonske džungle očitno niso primerljiva s tistimi iz pravega gozda. Raziskovalna ekipa Bostonske univerze je v članku, objavljenem v reviji PLOS One, pokazala, da imajo urbana drevesa hitrejšo rast in višjo smrtnost od dreves v gozdu.

Urbana vegetacija ni zgolj prijetna na pogled, ampak lahko tudi zmanjša površinsko odtekanje vode, preprečuje prekomerno segrevanje mest in izboljša duševno zdravje prebivalcev mesta. Ohranjanje in širjenje zelenih površin tako postaja vedno bolj pomemben del načrtovanja mest. Kljub vedno večjemu pomenu in količini urbane rastlinske biomase pa je mestno rastlinstvo v ekoloških raziskavah pogosto prezrto. Med drugim je slabo razumljena vloga mestnih dreves tudi v kroženju ogljika.

Rastline v fotosintezi vežejo atmosferski ogljik in s tem zmanjšujejo količino toplogrednega ogljikovega dioksida v ozračju - vendar si zaradi negovanja, obrezovanja, vzgajanja in zalivanja mestne rastline naberejo tako velik ogljični dolg, da ga odplačujejo še skoraj trideset let. Zakupno količino toplogrednih plinov v ozračju zmanjšajo zgolj starejša drevesa.

Raziskovalno ekipo je zanimalo, kako se mestna drevesa po hitrosti rasti in smrtnosti razlikujejo od gozdnih. Raziskava je potekala leta 2014 na območju mesta Boston v zvezni državi Massachusetts in v bližnjem gozdu. Zgolj na območju Bostona so popisali in izmerili 3500 dreves. Da bi ugotovili smrtnost in rast dreves, so raziskovalci podatke iz popisa leta 2014 primerjali s podatki iz popisa leta 2006.

V primerjavi z gozdnimi drevesi je bila rast mestnih mnogo hitrejša. Razlika v hitrosti rasti je bila opazna zlasti pri manjših drevesih - mestna drevesa, manjša od 25 centimetrov, so rasla petkrat hitreje od gozdnih dreves.

Smrtnost urbanih dreves je bila več kot dvakrat večja od smrtnosti dreves v gozdu. Največja razlika je bila pri smrtnosti največjih dreves. Smrtnost gozdnih dreves je z velikostjo počasi upadala, pri urbanih rastlinah pa je bila najvišja pri najnižjih in najvišjih rastlinah. Kljub dokaj intenzivnemu sajenju novih dreves se je v mestu skupna rastlinska biomasa nekoliko zmanjšala. Posajena drevesa so bila namreč mnogo manjša od umrlih. Nasprotno se biomasa v gozdu v istem časovnem obdobju ni zmanjšala.

Načrtovanje mestnih zelenih površin je pogosto usmerjeno predvsem v zasajanje novih dreves, vendar mlade sadike in velika stara drevesa nikakor niso enakovredna. Kratka življenjska doba dreves in neprestano nadomeščanje odmrlih rastlin v mestih vodita do večjega ogljičnega izpusta. Podatki bostonske raziskave zato nakazujejo, da bi bilo treba za dobrobit mesta več vlagati v ohranitev starih dreves kot v sajenje novih.

Znanstveni britoff je posadila Bronja.