Novembrske znanstvene novice začenjamo v vesolju. Sonda Rosetta, ki še vedno kroži okoli kometa 67P/Čurjumov-Gerasimenko, je z masnim spektrometrom analizirala pline v kometovi atmosferi. Raziskovalna skupina z Univerze v Bernu je rezultate preučila in odkrila presenetljivo velik delež molekularnega kisika O2. Tega za razliko od etanola, ki izhlapeva iz kometa Lovejoy, ne moremo zaznati z analizo emisijskega spektra v zemeljskih observatorijih.

Odkriti kisik je četrta najpogostejša snov v atmosferi kometa 67P, takoj za vodo, ogljikovim monoksidom in ogljikovim dioksidom. Rezultati so nepričakovani, saj so znanstveniki do zdaj domnevali, da zelo reaktiven kisik ne bi mogel preživeti milijarde let, ne da bi reagiral z drugimi snovmi.

Kisik sicer lahko nastaja v vrsti procesov, ki se odvijajo v življenju kometa, vendar noben izmed znanih mehanizmov ne pojasnjuje tako visokega deleža. Raziskovalci domnevajo, da odkriti kisik najverjetneje izvira iz časov pred nastankom sončnega sistema.

Danes nameravajo Nasini inženirji z razdalje 329 milijonov kilometrov spremeniti podatke o položajih Zemlje in Sonca v enem izmed dveh računalnikov v plovilu Mars Reconnaissance Orbiter. Ta satelit kroži okoli Marsa že deseto leto, kar je 8 let več od prvotnega načrta. Sprememba podatkov je nujna, ker so bili omenjeni podatki vnešeni zgolj za 10 let. Satelit namreč potrebuje podatke o položajih, da lahko v primeru nepričakovanega ponovnega zagona obrne svojo anteno proti Zemlji, sončne celice pa proti Soncu.

Tovrsten poseg v tabele s podatki o položajih Zemlje in Sonca pa je zelo tvegan, saj so podatki v delu spomina satelita, kjer je tudi operacijski sistem. Plovilo ima zaradi varnosti dva enaka računalnika in bo normalno delovalo tudi v primeru, da se pri prepisu tabel uniči operacijski sistem v prvem računalniku. Drugi računalnik nameravajo posodobiti naslednje leto.

Da bi nekateri sateliti, ki krožijo okoli Zemlje, prav tako nujno potrebovali posodobitev programske opreme, pa so dokazali Chris Polashenski in njegovi kolegi z Univerze v Dartmouthu. V reviji Geophysical Research Letters je raziskovalna skupina objavila članek o analizi ledu na Grenlandiji, ki nasprotuje dosedanjim predstavam o tem, da se albédo oziroma odbojnost ledu zmanjšuje že od leta 2001. Raziskovalna skupina je z namenom, da bi razjasnila upad odbojnosti med letoma 2012 in 2014, analizirala več vzorcev ledu, ki so jih zajeli na Grenlandiji.

Tako so ugotovili, da se delež ogljika v ledu v zadnjih šestdesetih letih ni spremenil. V zadnjih 12 tisoč letih se tudi ni spreminjala količina in mineralna sestava prahu v ledu, prav tako pa so kot dejavnik, ki bi prispeval k potemnitvi, izključili rast alg. Izkazalo se je, da je do zmotnih prepričanj o zmanjševanju odbojnosti prišlo zaradi neupoštevanja postopne degradacije zaznaval na Nasinih satelitih MODIS.

Po krožnicah okoli 67P, Marsa in Zemlje se je sprehajal Jaka.