Širjenje virusa si lahko predstavljamo kot nogometno tekmo. Virus ima močno ekipo, ki želi streti našo obrambo. V prvih vrstah se trudimo z maskami, ohranjanjem fizične razdalje, skrbjo za higieno rok in kašlja, prezračevanjem ter izogibanjem zaprtim prostorom. Druga vrsta obrambe predstavlja testiranje, iskanje kontaktov in izolacijo ter karanteno. Šele ko obe prvi vrsti odpovesta, so na vrsti naše vratarke in vratarji, medicinsko osebje, ki skrbi za težje obolele osebe.

Virus je v zadnjih mesecih prebil našo prvo obrambo. Ta sicer še vedno blaži posledice njegovega širjenja, zato se virus vseeno še ni povsem razigral, kar bi se zgodilo brez vsake obrambe, in bi lahko izkoristil ves svoj potencial širjenja v skoraj povsem imunsko naivni populaciji. V zadnjih tednih pa je popustila tudi druga vrsta obrambe, saj je kljub povečanemu testiranju virus uspešno preigral naš poskus nadzora zaradi ozkega grla reagentov in opreme za testiranje ter kadrovskih stisk epidemiološke službe. 

Laboratoriji so na robu svojih zmogljivosti, zato je bilo nujno preusmeriti uporabo visoko zanesljivih testov PCR, s katerimi preverjamo prisotnost virusne RNK. Teste PCR sedaj uporabljamo kot diagnostično orodje, s katerim je mogoče oceniti, kakšno bolnišnično obravnavo potrebuje neka oseba. Izjema je še uporaba v ranljivih populacijah, kjer je nujno potrebno zajeziti širjenje virusa. Ker je virus strl našo obrambo oseb iz mlajše populacije, ne moremo več testirati enako pogosto, kot smo to počeli prej. 

Končnega rezultata tekme v nobenem primeru ne moremo in ne smemo prepustiti zgolj vratarkam in vratarjem, ampak igralcem na igrišču, to je omejevalnim ukrepom, ki preprečujejo prenos virusa med ljudmi. A na srečo imamo ob igrišču tudi strokovni štab, v katerega so vključene različne raziskovalne institucije po svetu, ki so zadnje pol leta razvijale nove metode detekcije prisotnosti virusa pri okuženih osebah. Razvili so antigenske teste in modele, s katerimi predlagajo strategije uporabe teh testov. Uspešni rezervni igralci v zvezni vrsti lahko nato aktivirajo napad kot najboljšo obrambo. 

Kaj torej prinašajo rezervni igralci? Z antigenskimi testi preverjamo prisotnost virusnih delcev v vzorcu. Antigeni so molekule, ki jih najdemo na patogenu in v njem ter sprožijo imunski odziv. Te molekule so lahko proteini, peptidi in polisaharidi, redkeje tudi lipidi in nukleinske kisline, a le če so vezane na proteine ali peptide. Z antigenskimi testi torej v vzorcu zaznamo prisotnost točno določene molekule, ki je del virusa.

Za antigenski test potrebujemo palčko za vzorec, reagente in test. Vse to skupaj dobimo v majhni škatlici. Pri večini antigenskih testov, ki so trenutno na trgu v Evropi, se vzorec vzame iz nosno-žrelnega predela. Po odvzemu brisa se vzorec zmeša z določenimi reagenti, ki razdrejo virusno ovojnico in sprostijo antigene v raztopino. Kapljico te raztopine kanemo v luknjico za vzorec na testu, po katerem vzorec potuje po dolžini do dela, ki ga absorbira. Pred tem gre mimo območja, v katerem so nameščena protitelesa proti antigenom iz SARS-CoV-2. Če so antigeni tega virusa prisotni, se vežejo na ta del testa. Ob uspešni prepoznavi antigena se ta del testa obarva, kar pomeni, da naj bi bili antigeni prisotni. S to tehniko se tako izognemo uporabi velikih laboratorijskih naprav, ki jih potrebujemo za testiranje PCR. Na začetku uporabe antigenskih testov se bomo še vedno zanašali na izšolano medicinsko osebje za odvzem brisa, pravilno branje in interpretacijo rezultatov testa.

V prihodnosti si obetamo tudi antigenske teste, za katere bi zadoščal že vzorec sline. Še malo bolj oddaljeni splošni uporabi pa so tako imenovani papirnati testi, podobni testom za zaznavanje pH vrednosti neke tekočine. Tovrstni testi bi lahko bili zelo poceni, uporabljali pa bi jih lahko prav vsi. Na primer vsak dan pred odhodom v šolo, v službo, na koncert, v restavracijo ali na rekreacijo. A težava je njihova zanesljivost, kar pa do določene mere rešuje visoka pogostost testiranja s sočasno uporabo testov, ki zaznavajo različne antigene.

Osebe, okužene s SARS-CoV-2, so večinoma kužne že vsaj dva dni pred pojavom simptomov. Šele takrat virusno breme v nosno-žrelnem predelu naraste do ravni, na kateri virus zaznajo tudi antigenski testi. Testi PCR pa virus zaznajo še bolj zgodaj. A ker je testiranje tako ali tako usmerjeno na osebe s simptomi, so antigenski testi primerni za zaznavo tistih oseb, ki so tudi kužne, ne le okužene. Antigenski testi lahko tudi hitreje pokažejo, kdaj nekdo ni več kužen, saj ko njihovo virusno breme pade pod neko mejo, ti testi niso več pozitivni. Medtem pa bolj zanesljivi testi PCR v nekaterih primerih ostanejo pozitivni tudi, ko oseba ni več kužna. 

Skratka, okrepitev naše ekipe bi lahko ob učinkovitih napotkih s klopi spremenila potek igre. Če te hitrejše antigenske teste razdelimo in usmerimo v prave dele populacije in skupnosti ter jih izvajamo z ustrezno pogostostjo, lahko računamo na protinapad, ki nasprotno ekipo vrne na njeno polovico. Takrat lahko ponovno računamo na zajezitev širjenja virusa. Vsak potencialni nov večji izbruh virusa bi lahko odslej zajezili že na stopnji isker. 

Zavedati se moramo, da pokažejo antigenski testi večje število lažno negativnih in lažno pozitivnih od testov PCR za zaznavo prisotnosti virusne RNK. Če bi antigenske teste denimo uporabljali za nadzor širjenja okužb v domovih za ostarele, bi morali vsak pozitiven rezultat antigenskega testa potrditi, preden bi osebo premestili v rdečo cono, v kateri so nastanjene okužene osebe. Če tega ne naredimo, lahko tvegamo, da bi se oseba, ki morda še ni okužena, okužila v tej coni. Zanesljivost posamičnega testiranja lahko povečamo s tem, da uporabimo tudi test, ki preverja prisotnost drugih antigenov kot prvi, ali pa izvedemo še test PCR. 

Poseben problem so tudi lažno negativni rezultati antigenskih testov. Do njih lahko pride zaradi nespretno odvzetega vzorca ali v primeru, ko virusno breme še ni dovolj visoko, da bi test zaznal prisotnost antigenov. Virusno breme lahko namreč naraste v nekaj urah in takrat postane okužena oseba tudi kužna. Zato moramo pri interpretaciji rezultatov upoštevati tudi epidemiološke povezave in zdravstveno stanje osebe. Ali je bila testirana oseba v tveganem stiku? Ali ima znake okužbe? Treba se je torej zavedati, da negativni rezultat testa še ne pomeni, da oseba zagotovo ni okužena. 

Pri igri na terenu je pomembna celotna ekipa. Pri epidemiji govorimo o okužbi na ravni populacij. Uporaba antigenskih testov dobi pravi smisel šele, ko razmišljamo o zajezitvi epidemije na ravni populacije. Če bi bilo testiranje znotraj neke populacije dovolj obsežno in pogosto, bi lahko iz nje odstranili praktično vse kužne osebe. V primeru, da povečamo število testov, dobimo viden učinek tudi, če se testiramo vsak tretji dan ali tudi le enkrat na teden. Pri tem je razumljivo, da ni pomembna le pogostost testiranja, temveč tudi hitrost dobivanja izidov. Hitrost pa je seveda ključna tudi na nogometni zelenici.

Uporaba antigenskih testov zatorej ni le diagnostična praksa, ampak služi predvsem nadzoru širjenja virusa znotraj populacije. Gre torej za drugačen koncept preprečevanja epidemije, ki pa bo v marsičem odvisen od zaupanja javnosti. Zato bo za njegovo dobro implementacijo treba oblikovati bistveno boljšo strategijo javnega komuniciranja in se učiti na morebitnih napakah, ko se testi ne bodo izkazali in bo morda kdo zgrešil prazen gol v protinapadu. 

En sam protinapad pa tudi ni dovolj, zato je treba še vedno ohranjati celotno ekipo, od obrambne vrste s prezračevanjem, z ohranjanjem razdalje, nošnjo maske in umivanjem rok do sredine in napada. Potrebujemo pa tudi čim boljši strokovni štab, ki ima nadzor nad igro in pripravlja nove rezervne igralce in igralke. Antigenske teste lahko razumemo kot okrepitev sredine, saj ponujajo nadzor širjenja virusa med populacijo z rednim izločanjem tistih oseb, ki bi ga sicer širile naprej in povečevale pritisk na zadnjo obrambo, torej na medicinsko osebje in bolnišnice. 

Nogometno metaforo si je od Devi Shridar sposodila in se o antigenskih testih od Michaela Mina učila Zarja.