Gensko spremenjena svinjina

Mnenje, kolumna ali komentar
14. 2. 2021 - 15.00

Gensko spremenjena svinjina

V vsem prahu, ki ga je dvignila epidemija novega koronavirusa, so marsikomu izpod očesa ušle pomembne spremembe, ki se godijo na področju biotehnologije. Sredi decembra 2020 je namreč ameriška agencija za hrano in zdravila ali FDA odobrila vzgojo gensko spremenjenih prašičev za človeško prehrano in potencialno uporabo v terapevtske namene. Da bi lahko razumeli, kako so gensko spremenili prašiče in kaj odobritev FDA pomeni za področje živalske biotehnologije, pa moramo opisati razvoj področja do sedaj.

V nasprotju s splošnim prepričanjem se živalska biotehnologija ne uporablja zgolj v laboratorijih, temveč je aktivno vključena v kmetijstvo. Poudariti moramo, da ta komentar ne obravnava živilske industrije kot take, temveč opisuje stanje genskega spreminjanja živali v 21. stoletju. Vsi, ki jemo tako živalske kot rastlinske izdelke, uživamo produkt človeškega manipuliranja z naravo, v katerem smo ljudje živa bitja prilagodili svojim potrebam. Od začetka živinoreje, pred okoli 8.000 leti, se je živina močno spremenila. Največje spremembe pa so se dogajale v zadnjem stoletju z razvojem genske tehnologije, saj nam ta omogoča vnaprej določeno parjenje živali za živilsko industrijo. Samice in samce lahko genetsko analiziramo in jih združimo glede na želene lastnosti potomca. Neredko pride do tega, da en samec oplodi tudi več tisoč samic po vsem svetu, ne da bi katero od njih sploh kdaj videl. Ampak dokler ne jemo gensko spremenjene hrane, je vse v redu.

Kljub vsemu pa skoraj celotna sodobna biotehnologija ostaja zaprta v laboratorijih, kjer se dogaja ... marsikaj. Namignemo vam lahko, da ovčka Dolly, o kateri ste se verjetno učili v gimnaziji, ni bila niti prva, še zdaleč pa ne zadnja klonirana žival. V zadnjih dveh desetletjih se je vsaj še dvajset različnih vrst priključilo krogu klonirancev, vključno z mišjo, govedom, kozo, konjem, jelenom, vinsko mušico in žabo. Obstajajo pa celo večje manipulacije na živalih kot kloniranje. Skoraj 40 let bo minilo, odkar smo ljudje ustvarili kovco – himero koze in ovce. Nenazadnje pa se približujemo tudi današnji tematiki, to so gensko spremenjene oziroma transgenske živali. Tudi slednjim je žal v večini primerov prepovedan vstop na živilski in medicinski trg.

Naj naštejemo nekaj razlogov za gensko spreminjanje živali. Poleg možnosti genetskih raziskav bi nam transgenske živali prišle prav za proizvajanje farmacevtskih učinkovin. V živali lahko namreč vstavimo gene za rekombinantne proteine, ki jih pripravimo na tak način, da se enostavno izločijo z mlekom ali z jajci. Nadalje bi lahko v kmetijstvu s transgenezo živalim omogočili odpornosti proti boleznim, višjo proizvodnost in zmanjšanje okoljskega onesnaženja. Ena težko pričakovanih aplikacij genskega inženirstva pa so ksenotransplantacije, kar pomeni presaditev živih celic, tkiv ali organov med živalmi različnih vrst in tudi v človeka. Veliko zgoraj naštetih aplikacij je bilo že razvitih, a so žal še neodobrene za uporabo.

Veseli pa nas primer iz decembra 2020, ko je FDA odobrila linijo transgenskih prašičev, imenovano GalSafe. To sicer ni prvič, da je FDA odobrila gensko spremenjene živali, je pa prvič, da je njihovo gojenje dovoljeno tako za človeško prehrano kot za potencialno medicinsko uporabo. Leta 2009 je FDA odobrila gensko spremenjene koze, ki v mleku proizvajajo snovi za preprečevanje krvnih strdkov, šest let pozneje pa tudi kokoši, ki nesejo jajca z zdravili, in losos, ki je bil prva gensko spremenjena žival, dovoljena za človeško prehrano. Zdaj so se krogu odobrenih pridružili še GalSafe prašiči. Na prvi pogled jih ne bi mogli ločiti od navadnih prašičev, saj je sprememba opazna šele na molekularnem nivoju. Gre za odstranitev alfa-gal sladkorjev na površini prašičjih celic. Obstajajo ljudje, ki so alergični na alfa-gal sladkorje, zato nasploh ne smejo uživati rdečega mesa, lahko pa bi jedli GalSafe prašiče. FDA je namreč ocenila, da GalSafe prašiči na okolje in človeško zdravje ne bodo imeli večjega vpliva kot konvencionalni prašiči.

Poleg mesa pa iz prašičev pridobivamo še druge dobrine. Heparin je recimo učinkovina, ki jo jemljejo bolniki ob operacijah ali srčnih kapeh, saj preprečuje nastajanje krvnih strdkov. Tudi heparin, ki ga, mimogrede, pridobivamo iz prašičjih črevesij, ima na svoji površini navadno alfa-gal sladkorje in torej pri nekaterih ljudeh povzroča alergijsko reakcijo. Z uporabo GalSafe prašičev pa bomo lahko pridelali heparin, ki bo varen tudi za alergike. Čeprav nekateri že govorijo in razmišljajo o uporabi GalSafe prašičev za ksenotransplantacije, pa FDA tovrstne aplikacije še ni ocenila.

Tiste, ki si želite okusiti transgenske prašiče, moramo malce razočarati, saj je GalSafe prašiče odobrila FDA, ki deluje v ZDA in ne v Evropi. Kar zadeva genske spremembe tako na področju rastlin kot živali je Evropa relativno konservativna in v tem pogledu zaostaja za ostalimi državami. Namesto da bi v Evropi podpirali napredek, ki ga omogoča znanost, nas trgovci še dodatno zavajajo z napisi brez GSO. Če vam v trgovini uspe najti gensko spremenjen izdelek, si lahko čestitate, kajti nekateri smo ga dolgo iskali in ga še nismo našli. Na izdelku mora namreč pisati, da je gensko spremenjen, če vsebuje vsaj 0,9 odstotka gensko spremenjenih organizmov.

Do gensko spremenjenih živali ljudje gojimo mnogo predsodkov, mnogi izmed njih pa so napačni. GalSafe prašiči med procesom genskega spreminjanja ne trpijo, saj se to dogaja na nivoju zarodka, ko še nimajo vzpostavljenega živčnega sistema. Žival sama se ne zaveda, da je gensko spremenjena in tekom svojega življenja ne trpi nič bolj kot katerikoli drugi prašič v mesni industriji. Z genskim spreminjanjem mikroorganizmov, rastlin in tudi živali lahko na mnogih nivojih izboljšamo življenje – ljudem in drugim bitjem.

Za zaključek naj poudarimo, da se v živilski industriji že mnogo časa uporabljajo različni pristopi za povečanje produktov. Že več tisoč let smo ljudje prek udomačitve, izbiranja najboljših staršev in načrtnega parjenja živali ali križanja rastlin prikrojevali naravo po svojih merilih. Genski inženiring nam lahko te postopke olajša, skrajša in jih naredi bolj človeške in učinkovite. GalSafe prašiče in njihove terapevtske produkte bodo lahko uživali ljudje z alergijo na alfa-gal sladkorje, v prihodnosti pa bomo morda dočakali tudi ksenotransplantacije iz GalSafe prašičov. Želimo si, da bi tudi Evropa malo hitreje podprla produkte novih tehnologij. Tu ne gre zgolj za GalSafe prašiče, temveč za vrsto aplikacij, ki jih genske tehnologije omogočajo, vključno z zmanjšanjem onesnaževalnih vplivov živinoreje na okolje.

Več gensko spremenjene hrane si želi Živa.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super.

No, ja...A ni malo bizarno vseeno? Torej, naredli so prašiča za alergične na rdeče meso ? Koliko je to ljudi?

Ja super zdaj lahko vsi jedo rdeče meso, ki nasploh ni dobro ne za zdravje telesa ne planeta.
Raje naj se promovira beljakovinsko izboljšane stročnice.

"Že več tisoč let smo ljudje prek udomačitve, izbiranja najboljših staršev in načrtnega parjenja živali ali križanja rastlin prikrojevali naravo po svojih merilih. Genski inženiring nam lahko te postopke olajša, skrajša in jih naredi bolj človeške in učinkovite."

juhejjj

saj ne pravm, da bi moral genski inženiring enostransko zavračat. ampak ne mi rečt, da je paradajz, ki je gensko narejen tako, da je odporen na škodljivce al bolezni (govorim za paradajz, ker vem, da se to na njem dela), boljši od domačega paradajza, ki je lahko že napol zgnil. Po okusu, to pomeni po kakovosti za njegov namen - če že privzamemo, da onkraj tega, da ga človek poje, nima drugega namena, kar je očitno pozicija, ki jo zavzema avtorica prispevka. Po okusu, ne pa po "učinkovitosti", "človeškosti" ali "lahkosti".

Hvala za komentar in za vprašanje. Tu ne gre zgolj za prehranske namene, temveč tudi za terapevtske namene. Kot omenjeno v prispevku, iz živali pridobivamo tudi nekatere farmacevtske učinkovine, ki jih določeni posamezniki zaradi alfa-gal sladkorjev ne smejo uporabljati. Poleg tega so alfa-gal sladkorji eden izmed glavnih faktorjev, ki onemogočajo ksenotransplantacije organov v ljudi (ljudje proizvajamo protitelesa prodi alga-gal sladkorjem in presadek se v telesu zavrne). Konkretno ne vem, če je poznano točno število ljudi z alfa-gal alergijo, znano pa je, da ljudje z njo nismo rojeni, temveč jo pridobimo pozneje v življenju - sprožijo jo lahko prehranski izdelki z vsebnostjo alfa-gal ali ugrizi klopov - tule je link o alfa-gal alergiji, če vas o njej zanima več informacij. Število alergikov narašča, še hitreje pa narašča število ljudi, ki bi potrebovali darovalce organov. Ker ni zadosti darovalcev, želimo poiskati način, kako rešiti življenja na drugačne načine, tudi s ksenotransplantacijami. Zelo verjetno bodo GalSafe prašiče poskusili uporabiti tudi za ksenotransplantacije, vendar je do tja še dolga pot (kar je tudi pravilno).

Hvala za komentar. Veseli me, da genskega inženiringa ne zavračate enostransko.

Ker pišete o paradižnikih, se bom bolj osredotočila na rastline. Kakšnega okusa je gensko spremenjeni paradižnik ne bi vedela, ker ga nisem še nikoli poskusila (v trgovini še nisem naletela na kakršnokoli gensko spremenjeno hrano). Razlogi za gensko spreminjanje rastlin so raznoliki, to so lahko odpornosti na bolezni, odpornosti na škodljivce, na herbicide, dodatna prehrambena vrednost ali pa neke druge lastnosti rastlin. Če želimo te clije doseči z genskim inženiringom, moramo imeti veliko znanja o rastlini in vedeti moramo točno, kaj želimo v rastlini spremeniti. Poznati moramo genom in metabolne poti v paradižniku. Na podlagi znanja lahko ciljno spreminjamo rastlino - lahko naredimo večje spremembe, ali pa samo minimalne spremembe (točkaste mutacije). Če želimo naštete cilje doseči s klasičnimi metodami, je to bistveno lažje, saj potrebujemo bistveno manj informacij o rastlini. S klasičnimi metodami lahko spreminjamo ploidnosti rastline, izvajamo medvrstna križanja, induciramo mutacije - z mutageni, z uv svetlobo - (to so tiste točkaste mutacije, ki jih lahko ciljno naredimo z genskim inženiringom, samo da pri klasičnih metodah nimamo pojma, kaj se je spremenilo, pri genskem inženiringu pa to natančno vemo), skratka delamo lahko vse mogoče reči, vendar pa za te postopke porabimo več prostora in več časa. Tudi domač paradižnik, ki raste na vašem vrtu, je bil podvržem mnogim žlahtniteljskim procesom in še zdaleč ni tisti paradižnik, ki bi ga lahko poimenovali "naraven".

Kot sem napisala že pri drugem komentarju, pa tu ne gre zgolj za prehrano, temveč tudi za druge namene. Upam, da sem primerno odgovorila na vaš komentar.

"Tovarniško" vzgojeni paradajzi niso brez okusa zato, ker so tovarniško vzgojeni (ali GMO), ampak ker se množično goji predvsem ena sorta, ki lepo izgleda, nima pa okusa (pozabil sem, kako se imenuje). Genski inženiring (po "naravni" poti - s selekcijo ali pa po hitri poti z vstavljanjem genov) sam po sebi ne pomeni, da bo neka hrana manj okusna. Nek specifičen gen lahko vpliva na okus (tako v pozitivni kot negativni smeri), spet drug gen pa ne.

In btw, napol zgnil domači paradajz ni nujno bolj zdrav od gensko spremenjenega. Rastline namreč proizvajajo tudi lastne pesticide. Plesen na neškropljenem paradajzu je pa ravno tako lahko nezdrava. Naravno ni nujno bolj zdravo ali boljše.

Enkrat sem se na enem forumu pogovarjal z vegani, ali bi jedli laboratorijsko vzgojeno meso (če so njihovi razlogi za to, da ne jejo mesa, predvsem etični). Odgovor enega je bil "ne, tako meso bi bilo ziher ogabno". Racionalno, ni kaj.

Industrializacija hrane in mehanizacija postopkov pridelave prinaša še več omenjenih endogenih pesticidov in toksinov, že samo zaradi stresa, ki ga organizmi doživljajo v avtomatiziranih postopkih. Po analogiji stresa, ki ga doživljamo ljudje, če smo vpeti v sodobni družbeno-produkcijski aparat. Zato pod črto slabši okus pa tudi vrsta alergijskih reakcij, zaradi onesnaženosti z nanodelci pri proizvodnji ali transportu, umetnega zorjenja predčasno nabranih sadežev, fitofarmarcevtskih sredstev... Suma sumarum vse je uperjeno v povečevanje dobička v vsakem členu proizvodne verige.

Znanost se danes prodaja, precejkrat z nekimi obskurnimi razlogi, ki niso ne humanistični ne koristni za povprečnega človeka, hkrati pa toliko specifični, da so nerazumljivi (za neizanteresirane ali preveč utrujene) in primerni za pospeševanje prodaje tehnološke nesnage. Precejkrat pod pritiskom nujnosti. Slutim, da se bodo podobni tehnokratski prijemi samo še stopnjevali, predvsem zaradi razdrobljenosti družbenega, ki smo ji priča zaradi forsirane panike v zadnjem letu in medsebojnega izogibanja. To, da se v zadnjem času povsem nepotrebno in predvsem z nepričakovanimi posledicami prek cepiva gensko spreminja tudi ljudi, je simptopatično za megalomanske mokre sanje gospostva nad vsem živim.

To, ali je nekaj naravno ali ne pravzaprav nima smisla, ker znanost v izhodišču vsak pojav mora obravnavati naravno, tudi naša lastna prizadevanja in življenja so del naravnega sveta. Druga plat te dihotomije med naravnim in umetnim je brez smisla, ker se ravno tako pod etiketami bio in eko prodaja status za tiste, ki si to lahko privoščijo, hkrati pa so mnogokrat certifikati precej vprašljivo uzakonjeni. Med drugim države onemogočajo razvažanje semen in vrst, spet zaradi zaščite velikih proizvajalnih obratov (z razlogi preprečevanja širjenja bolezni). Kar se tiče primerjave genskega inženiringa in križanja, gre pa za ogromen kvalitativen preskok v ingerenci. Pri postopkih križanja človek prepozna neko naravnanost organizma in jo preusmeri. S časom in v primernih ekonomskih pogojih, se začne to izvajati na nivoju tehnične ponovljivosti, ker v igro vstopi dobiček in okoriščanje pri izvrševalcih križanja.

Pri predstavljanju genskega inženiringa za javnost, je ključen problem, da se DNK smatra kot neke vrste statična koda, preko katere lahko natančno spreminjamo točno samo tiste lastnosti, ki si jih želimo in nič več poleg tega. Zanemarjano je (vede ali nevede), da je zaporedje aminokislin, takšno kot je, posledica kontinuiranih sprememb bivanja organizma v okolju. Vsaka forsirana sprememba - poleg tiste načrtovane - nosi posledice, ki jih nismo zmožni napovedati. Lahko pa si to seveda domišljamo in sploh v enako prepričujemo druge, ampak gre za umetelne argumente in demagogijo. So pa nenačrtovane posledice, potem spet nov vir novih tehnoloških rešitev proizvedenih problemov, torej ni v nasprotju z logiko kapitala.

Ker je kontekst in kultura, v kateri obdelujemo lastna življenja, že tako izkrivljena, mislim, da ne bi škodilo, če bi se ukvarjali s prepoznanjem svoje živalskosti in materialno prepoznali, da je naše družbeno, kulturno in znanstveno delovanje tudi del narave in zahteva še večjo mero zadržka. Potem bi lahko videli, da so nekatere prakse, ki so v okrilju znanosti neživljenjske tako za nas kot za druga nam sorodna bitja in da jih moramo kot prakse še bolj razčleniti in preučiti interese teh praks v ozadju. Ni pa to možno, če se znanost prodaja.

"Vsaka forsirana sprememba - poleg tiste načrtovane - nosi posledice, ki jih nismo zmožni napovedati. Lahko pa si to seveda domišljamo in sploh v enako prepričujemo druge, ampak gre za umetelne argumente in demagogijo. "

Vse posledice nekega kontroliranega spreminjanja genov seveda niso natančno predvidljive (kdo trdi, da so?), vsekakor pa tudi postopki križanja in druge vrste genetskega inženiringa ne dajo povsem predvidljivih posledic. Zaradi "naravnega" križanja imamo sedaj pasme psov, ki imajo različne genetske bolezni in jih moramo spet križati tako, da bo teh bolezni manj. GMO je veliko bolj nadzorovan proces, tako z vidika same tehnologije kot zakonodaje, preko katere nadzorujemo razvoj in proizvodnjo GMO (vsaj v EU).

Saj, vsaka forsirana sprememba. Genetski inženiring je ekstrapolacija križanja npr. pasem psov, kot ste omenili. Če pustite paradižniku ali jablani prosto pot, bo počasi podivjala, sadeži bodo resda manjši, vendar rastline bolj zadovoljne, plodovi pa bolj okusni.

LP

To ni res. "Naravna" jabolka (preden smo jih križali in cepili) so precej neokusna, dejansko so tako trpka, da so jih uporabljali predvsem za cider. Tudi glede paradižnika ti lahko potrdim iz prve roke - necepljen paradižnik je manj okusen in slabše raste od cepljenega - lahko ga pa tudi sam posadiš in testiraš okus. Narava ne sproducira vedno sama od sebe plodov, ki bi bili za človeka okusni.

Stres pri rastlini ali drevesu lahko povzroči predčasno cvetenje ali bogat pridelek, tako kot pri človeku zgodnji stres v otroštvu povzroča predčasno puberteto. Ni vsaka količina in vsaka diferenciacija pozitivna, vse je stvar konteksta. Klimatski pogoji za paradižnik so pomembni, prav tako za jabolka ter izrazitost okusa. Namembnost obojih je pogojena tudi s postopki obdelave pred uživanjem. Zoperstavljanje naravnega in umetnega vodi v pojmovne napetosti, tudi sami smo del naravnega skupaj z vsemi tehničnimi postopki poseganja, ki so na zvezni premici bolj ali manj nasilni.

Erm, kaj? Imel sem paradižnike v istem prostoru manj kot meter narazen. Enak stres, enaki pogoji. En cepljen, drugi ne. Cepljen uspeva veliko boljše in ima boljši okus. Govorimo o genetiki in s postopki genetske modifikacije (križanje ali pa GMO) lahko pozitivno vplivamo na okus in na druge lastnosti (z vidika človeka). Lahko da so tudi kaki tradeoffi, tega nihče ne zanika, ni pa tehnologija tu sama po sebi problematična.

Precej bolje bi se v primernih pogojih verjetno razrastel zunaj in to šele po nekaj letih, maksimizacija pridelka in klimatski pogoji ga v našem pasu spremenijo v enoletnico. Sicer na temo predčasne pubertete lahko pobrskate po internetu, mislim, da gre za fenomen, kateremu prisostvuje precej faktorjev, gre pa verjetno za podoben signalni sistem kot pri rastlini, ki v pogojih nenadne grožnje mobilizira energijske zaloge za pohitren razplod. Kot omenjate, tehnologija sama v sebi ni problem, se pa odvija v kontekstu 20. stoletja, ki ga vodi vojna ekonomija ZDA. Znanost je na takem ozadju lahko izvrsten medij propagande, ključne so intence oziroma bolje rečeno interesi uporabe tehnologij.

Vi kar nekaj govorite, kar nima veze s tem, kar sem napisal. Paradižnik je rastel zunaj v rastlinjaku, ampak to res ni relevantno. Res tudi nima veze, a je enoletnica, koliko časa raste itd. Bistveno je to, da s križanjem ali kako drugo obliko genetskega modificiranja spreminjamo lastnosti živih bitij v smeri za človeka bolj zaželenih (boljši okus, hitrejša rast, whatever). Cepljen paradižnik ima z vidika človeka "boljše" gene. "Narava" ne bi selekcionirala istih lastnosti in "naravni" paradižniki imajo slabši okus. Mogoče v naravi brez pomoči človeka GMO paradižnik ne bi boljše uspeval, lahko pa tudi bi. Odvisno od lastnosti za katere selekcioniramo (in okolja, v katerem tak paradižnik raste).
In tudi nisem rekel, da se s katerimi drugimi vašimi trditvami ne strinjam.

Ni enoletnica, vendar pa je za vase potrebe in klimatske razmere temu prikrojena. Cepljene rastline z vidika rastline so precej manj zdrave, zmanjsan je tudi nabor genov, ce zelite, kot pri krizanju v drugih kraljestvih. Cepljenci so veliko bolj obcutljivi na bolezni. Drevesa in rastline, podobno kot clovek bolje uspevajo v skupini in druzabni skupnosti, kjer je raznolikost znanj in izkusenj.

Mislim, da napacno domnevate, da smo zmozni lastnosti zelo natancno selekcionirati ad hoc in tudi trajno, ter sploh, da s tem izboljsamo dolgorocno kakovost sadeza, in v koncni fazi, da to prinasa koristi za cloveka. Tako kot razmejujete naravno in umetno, razmejujete tudi zive procese. Indici so, da lahko kratkorocno s tem povecamo tako kvantiteto pridelka kot povecamo koncen izkupicek, vendar se tukaj koristi iz dovrsene instrumentalne obravnave rastlin koncajo. Tudi, ce je vas zadnji argument okus, bi veljalo, da se v tem kontekstu pozanimate o senzitaciji ali habituaciji.

Pri pujsih lahko pospesite njihovo rast preko upocasnitve njihovega metabolizma, v krmo dodate mnogo rastlinskih olj ali drugih stranskih industrijskih produktov. Prasici se vam zredijo zelo hitro, so mnogo bolj mastni, za verigo posrednih prekupcevalcev zelo zazeljene lastnosti, za gurmana in kmetijskega tehnologa tudi. Ponovno govorimo o razrasti tkiva, brez upostevanja okoliscin in posledic.

Ce govorimo o genetiki, je ne smemo predstavljati kot nekaj izredno natancnega, sploh pa brez primere izjemno koristnega za cloveka. Trenutno namrec v tem poslu ni drugih koristi kot okoriscanje. Zadnjih 20 let se znova preobrazajo napredne ideje o moznih aplikacijah genetike, ki repetitivno prelagajo rezultate v svetlo prihodnost, dejanskih resitev problemov, ki jih zastavlja pa ni na vidiku.

Hkrati cel posel predstavlja amunicijo za razsvetljene prekrscevalce, ki se borijo proti zadrtim nazadnjakom, ki ne sprejemajo obljub stkanih iz pajcevine in bi se radi drzali preverjenega ali premisljenega. Slednje tako ali drugace iztreblja mehanizem dobickarstva.

Prav tako kot vi postavljate nekatere besede v navednice, genetika predpostavlja, da so organizmi v vecini produkt diskretnih kodificiranih zaporedij, ki sestavljajo razmeroma staticen genom in zanemarja kontinuirane sistemske procese, ki naj bi bili stvar nakljucja. Ce ze pride do mutacij in sprememb v genomu, so ti posledica nakljucnih sprememb tekom replikacije organizma. To lepo sovpada z miselno doktrino trenutnega produkcijskega sistema. Ceprav vseskozi obstajajo drugi tokovi razmisljanja, ostajajo razmeroma priduseni in v podtalju.

Mislim, da velja poudariti, da je v vedi ali znanosti o materialnem, praksa vedno korak dlje od dovrsenih razlag, ki si prizadevajo predvidevati. Primerno je razmisljati, se posebej, ko slisimo priklicevanje nekaterih odresujocih gesel, ki naj bi sama po sebi prekinila dialog in priznala koncen prav. Ali ce slisimo sklicevanje na entitete strokovnosti in cistega zaupanja v najbolj napredne veje znanosti, ki so razmeroma nezrele.

Je pa manj obremenjujoce za posameznika, ce se prepusti toku avtoritarnosti, sploh ce je kot posameznik delezen v sistemu drugih koristi, ki izvirajo iz njegove podrejenosti. S tem tudi vzdrzuje podobo disciplin, ki naj bi bile tako zahtevne, da jih sleherniku ni mozno razumeti. V naravnih znanostih je veliko vec dogmaticnosti in indoktrinacije kot bi se zdelo na prvi pogled, ravno zaradi naravnanosti po cisti znanosti, ki izpodriva vrednotenje znanstvenih izsledkov in prelaga to vrednotenje v nedoreceno prihodnost. Mendlovi rezultati na grahu so bili mocno pogojeni z njegovimi lastnimi pricakovanji in kontekstom verskih vzgibov, o tem se lahko pozanimate. Tudi njegovi rezultati so bili primerno temu matematicno prikrojeni. Posledicno so ustrezali pricakovanjem o nespreminjajocih se konstitutivnih sestavnih delih, ki naj bi definirali lastnosti organizma. Podobno se danes dedovanje zvaja in reducira zgolj na genetsko kodo ter posledicno zanemarja celo vrsto za zdravje in dobrobit organizmov bolj kljucnih procesov. Je pa vprasanje pojmovanja boljsih in slabsih lastnosti tudi zelo zvezano s kratko ali dolgo pametjo in temu primerno domisljijo, me pa ne navdaja z optimizmom domisljija poslusnih. Glede zgodovine sodobne genetike in pogojev njenega razvoja v ZDA pa napotujem na konec druge svetovne vojne in preobrazbo evgenike.

Očitno veliko berete, ampak nimate izkušenj s kmetovanjem, sicer ne bi pisali neumnosti kot so "Cepljenci so veliko bolj obcutljivi na bolezni." Nekateri mogoče so, ne morete pa tega pavšalno trditi, da to velja za vse. V našem vinogradu bomo npr. posadili nekaj trt odporne sorte, ki je ni treba škropiti ali pa veliko manj kot običajne sorte.

Ostalo kar ste napisali je pa polaganje besed v moja usta. Ne, ne predvidevam, da se da kar vse lastnosti selekcionirati zelo natančno, nekatere pa se da. Za primer, imam monogenetsko dedno bolezen, zaradi katere mi bodo v prihodnjih desetletjih odpovedovali organi in bom moral jemati zdravila s precej stranskimi učinki. Guess what, če se bi odločil za starševstvo, bi se lahko odločil tudi za to, da moji otroci ne bi imeli te bolezni. To je danes mogoče. Svetla prihodnost ni vedno oddaljena 20 let v prihodnost, za nekatere je danes že tu. Ne pravim, da je vse kar se tiče genetike tako enostavno. Nekatere stvari pa so.

Po svoje je tudi nesmiselno govoriti, o nečem kar se šele namerava storiti. Si lahko pri bližnji večji kmetiji, če ima ta star sadovnjak, ogledate in preučite že precepljeno drevje po letih. Moje opazke so letele na idejo o tem, da imamo bolj ali manj zapleteno moč nadzora nad lastnostmi, ki so za nas atraktivne z vidika prevajanja teh lastnosti v denarne koristi ali ki koristijo pri eliminaciji denarnih stroškov. Če homogeniziramo lastnosti na ravni populacije, se v končni fazi ne moremo čuditi, da se potem zanašamo na vse bolj banalne rešitve, ki ne koristijo ne rastlini, ne nam.

Strinjam se z vami, da ko govorimo o genetiki, govorimo o nadzoru, vendar precej manj neposredno kot si večina domišlja. Trenutno je mogoče, da si na podlagi izrečene obsodbe preventivno izrežete dojke ali kak drug organ ali pa dobrovoljno sprejmete "zdravila" z omenjenimi stranskimi učinki. Tudi pri razvoju Huntingtonove bolezni, ki velja za popolnoma genetsko bolezen, je možno opaziti pri zapovrstnih generacijah kasnejši ali poznejši nastop bolezni, torej so vidiki okolja in življenjskih pogojev vse prej kot zanemarljivi in veliko bolj ključni za ozdravitev kot genetsko inženirstvo.

V takšnih pogojih nemišljenja in pokornosti trgu prihodnost ni svetla, sploh pa ne sočasna s sedanjostjo. Za najbolj smrtonosne bolezni srca in ožilja, raznih rakov, nevrodegenerativnih bolezni obstaja zajetno znanje in dejanske rešitve, vendar je njihovo širjenje in akceptacija pridušena in potlačena, tudi zaradi posledic mehanizmov tržnega samoohranjanja posameznikov na masovni skali. Večina rešitev je izredno enostavnih, še enostavneje pa je prodajati genetske buče. Ne zanemarjam celega doprinosa genetike k vednosti, vendar je neznaten v primerjavi s nebrzdanim propagiranjem zaupanja in prepričevanja v njeno aplikativnost.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness