Kdo preskrbuje trg z doping snovmi?

Kdo preskrbuje trg z doping snovmi?

Mnenje, kolumna ali komentar
23. 2. 2018 - 16.00

Letošnje zimske olimpijske igre niso prav nikakršna izjema glede dopinga, saj zadnje dni že beremo in poslušamo o športnikih in športnicah, ki so bili pozitivni na protidopinških testih. Kot ponavadi pa je medijsko poročanje usmerjeno predvsem v športnika kot deviantnega posameznika in ne v celotno omrežje proizvajalcev, dobaviteljev, funkcionark in funkcionarjev raznih organizacij ter posrednikov in posrednic. Prav to omrežje namreč poskrbi, da športnik v roke dobi prepovedano substanco. Kljub temu pa je športnik ponavadi edini, ki je za svoje početje kaznovan. V tokratnem Znanstvenem komentarju se bomo vprašali, kje nastajajo doping snovi, kot je na primer eritropoetin, in kako pridejo do športnikov in športnic.

Marsikdo si verjetno predstavlja, da doping snovi nastajajo v skritih garažnih laboratorijih. V primeru preprostejših, majhnih molekul, kot so denimo amfetamini in steroidi, je to dejansko mogoče. Nemogoče pa je, da bi v nekem garažnem laboratoriju nastajalo nekaj tako zelo kompleksnega, kot je eritropoetin.

Eritropoetin je glikoprotein, kar poenostavljeno pomeni, da je protein s pripetimi sladkornimi molekulami. Eritropoetin proizvajajo ledvice, jetra, pa tudi drugi organi. Je hormon, ki spodbuja nastanek rdečih krvničk. Zato se ga uporablja kot zdravilo pri ljudeh, pri katerih nastaja premalo rdečih krvničk oziroma hemoglobina, to je molekule, ki po krvi prenaša kisik. Primeri klinične uporabe so pri rakavih bolnikih pri kemoterapiji ali radioterapiji ter pri akutni odpovedi ledvic. Z namenom, da bi si čezmerno zvišali hemoglobin oziroma število rdečih krvničk, pa eritropoetin zlorabljajo pri športih, kjer je pomembna vzdržljivost.

Povprečni protein je sestavljen iz slabih 7000 atomov, medtem ko so steroidi in amfetamini sestavljeni le iz nekaj deset atomov. Vendar sama velikost proteinov ne predstavlja največje težave pri njihovi proizvodnji. Da je protein biološko aktiven, kar pomeni, da v telesu lahko opravlja svojo vlogo, je ključnega pomena tridimenzionalna struktura, torej da se protein po sintezi zvije v pravo obliko. Za funkcionalnost glikoproteinov, kot je eritropoetin, pa so ključne še tako imenovane posttranslacijske modifikacije. Slednje pomenijo, da se na proteine po sintezi pripnejo še razne druge molekule, kot so denimo sladkorji, ali da so določeni odseki proteina podvrženi kemijskim spremembam.

V telesu imamo okoli 50 različnih molekul eritropoetina, ki se med seboj razlikujejo po tem, kateri sladkorji so pripeti na njih. Nekatere oblike so učinkovitejše od drugih, razlikujejo pa se tudi po stabilnosti in tem, koliko časa krožijo po telesu, preden se razgradijo. Za doping je pomembno, da je sintetizirani eritropoetin čim učinkovitejši, pa tudi čim podobnejši naravno prisotnim eritropoetinom, da ga je težje odkriti pri protidopinških kontrolah.

Eritropoetina zaradi svoje kompleksne zgradbe ne moremo sintetizirati tako, da bi skupaj zmešali nekaj kemikalij. Take kompleksne biološke molekule proizvajamo v bakterijah, glivah, rastlinah ali živalskih celicah, v katere smo vnesli gen z zapisom za to biomolekulo. Vendar ni dovolj, da celice sintetizirajo želeno molekulo. Le-to je potrebno še izolirati iz koktejla več sto tisoč molekul, ki se nahajajo v celicah, in jo nato še očistiti. Pri vsem tem pa je treba še paziti, da ne bi biomolekule slučajno uničili. Postopki za izolacijo in čiščenje so torej še veliko kompleksnejši od same sinteze.

Za proizvodnjo kompleksnih biomolekul so potrebna leta razvoja, ljudje z veliko znanja in izkušnjami ter tudi veliko opreme. Vse prej našteto pa se nahaja v farmacevtskih tovarnah, ki proizvajajo biološka zdravila. Sedaj pa si poglejmo, kako lahko biološko zdravilo, kot je eritropoetin, zaide na črni trg dopinških snovi.

V nekaterih državah, denimo v Švici, na Kitajskem ali v Rusiji, je eritropoetin možno kupiti kar v lekarni, brez recepta. V državah, kjer to ni mogoče, pa lahko farmacevt ali kdo drug ukrade eritropoetin iz lekarne. Lahko pa farmacevt oziroma farmacevtka preprosto da eritropoetin osebi, ki predloži ponarejen ali ukraden recept. Ali recept, ki ga je izdal podkupljen zdravnik ali zdravnica osebi, ki nima nobenega medicinskega razloga za jemanje eritropoetina. Dogajajo pa se tudi kraje zdravil iz tovornjakov med transportom.

Zaposleni v bolnišnicah lahko kradejo eritropoetin na delovnem mestu in ga nato preprodajajo na črnem trgu. Italijanska kriminalistična preiskava iz leta 1998 je pokazala, da so bile  velike količine eritropoetina in rastnega hormona ukradene v javnih bolnišnicah. Ocenili so, da je približno polovica vsega prodanega eritropoetina v italijanski deželi Piemont bila uporabljena za doping.

Seveda lahko tudi zaposleni v farmacevtskih podjetjih ali prodajni predstavniki le-teh preskrbujejo črni trg z biološkimi zdravili za doping. Delujejo lahko samostojno ali v imenu podjetja, zaskrbljujoče pa je predvsem slednje. Znan primer je, da so trije uslužbenci italijanske podružnice farmacevtskega velikana Sandoza po predlogu nekega zdravnika zalagali določene lekarne z velikimi količinami rastnega hormona. Uslužbenci so vedeli, da rastni hormon ni bil uporabljen za zdravljenje otrok s težavami v rasti, ampak da ga je zdravnik predpisoval bodibilderjem in bodibilderkam ter elitnim športnikom in športnicam.

Še en znan primer je, da je farmacevtski velikan Boehringer v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja zalagal italijanskega zdravnika z večjimi količinami eritropoetina. In to kljub temu da je bil zdravnik specialist biokemije, osredotočen na šport, in je bilo torej več kot očitno, da z eritropoetinom ne zdravi anemičnih ali rakavih bolnikov. Podjetje ali njegovi predstavniki niso bili zaradi tega nikoli kaznovani.

Zloraba Rochevega eritropoetina tretje generacije pa se je pričela že leta 2003, še preden je bilo zdravilo dano na trg. Zdravilo je bilo namreč ukradeno že med kliničnimi poskusi. To je tistim, ki so zdravilo zlorabljali za doping, omogočilo, da jih niso odkrili na protidopinških kontrolah. Jasno pa je, da so športniki in športnice z uporabo zdravila, ki še ni prestalo vseh stopenj varnostnega preizkušanja, veliko tvegali.

Kljub vedno ostrejšim kaznim in suspenza stotin vrhunskih športnikov in športnic zaradi zlorabe doping snovi, pa je bilo podeljenih le malo kazni za proizvajalce ali preprodajalce teh snovi. Na splošno je bilo opravljenih le malo preiskav, ki se osredotočajo na slednje. Očitno je v interesu mnogih, da stanje ostane kakršno je trenutno in se zato še ni korenito ukrepalo proti dobaviteljski verigi doping snovi. Športniki in športnice pa z uporabo teh snovi ne tvegajo le svoje kariere, pač pa delajo nepopravljivo škodo lastnemu zdravju. In trenutno je uporaba dopinga celo v porastu, saj po njem vedno pogosteje posegajo tudi rekreativci in rekreativke.

V dogajanje na trgu dopinga je vpogledala Angelika.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

bravo. super prispevek.
nedavno sem se pogovarjal s tipom, ki je iz evrope enkrat šel v ameriko. in je hotel postat močan. pa je jedel tam neke praške, da bi mu rastle mišice. pa kupil jih je tam v trgovini.
pa je prišel domov - in dobil od teh praškov aritmijo srca in ga je skor kap zadela tam pri 30.letih. kul a ne?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness