Slabi dve leti zatem, ko je marca 2020 Svetovna zdravstvena organizacija oznanila pandemijo, se zdi, da je pandemije konec. Vsaj pri nas in nam bližnjih državah. Vedno več ukrepov ni več v veljavi, življenje se vrača v staro normalnost, a skupaj s covidom. Na to, kakšna prihodnost pandemije nas čaka, bodo vplivali naša imunost, virusna spremenljivost in interakcije, v katerih se bomo v prihodnje znašli gostitelji in patogeni.

Pred koronavirusom SARS dve so se v človeški populaciji že širili štirje koronavirusi. Za nekatere od njih so raziskovalne skupine pokazale, da se s časom spreminjajo in razvijajo nove različice, ki se uspešno izogibajo po okužbi pridobljenemu imunskemu odzivu. Naša protitelesa, ki smo jih razvili kot odgovor na okužbo, tudi ne ponujajo trajne zaščite pred tem zadnjim, nič več novim koronavirusom. Vse to pomeni, da se lahko po okužbi z njim še večkrat okužimo in zbolimo. V tem soobstoju ljudi s koronavirusi se prepletata dva dejavnika: naš imunski odziv na patogen in spremenljivost virusov. 

Večji del populacije je že prišel v stik s koničastim proteinom koronavirusa SARS dve. Po tem stiku smo razvili določeno imunsko zaščito. Ta pa ne deluje na vse ali nič, temveč stopenjsko. Zaščiti nas lahko pred okužbo, težjim potekom bolezni, potrebo po hospitalizaciji in smrtjo. Po dveh letih pandemije vemo, da tako kot po cepljenju tudi po preboleli okužbi večina razvije zaščito proti hospitalizaciji v primeru okužbe. Delež okuženih, ki potrebujejo bolnišnično oskrbo pri okužbi s trenutno prevladujočo različico koronavirusa SARS dve omikron, se zmanjšuje. Vseeno še vedno ne vemo, kako trajna je ta zaščita in ali jo bo treba obnavljati in tudi ne, kdo jo bo moral obnavljati. V nekaterih državah na primer osebe z oslabljenim imunskim sistemom cepijo s četrtim odmerkom. 

Drugi pomemben dejavnik, ki bo vplival na prihodnost pandemije, je spremenljivost virusa. V zadnjem letu in pol smo od blizu spoznali že vsaj pet različic koronavirusa. V začetku, ko je bil dovzeten še največji del populacije, so bile bolj uspešne tiste različice, ki so se hitreje širile. Čeprav sta že različici beta in gama imeli določeno prednost pri izogibanju imunskega odziva, sta se uspešno razširili le lokalno v nekaterih državah Južne Amerike in Južni Afriki, ne pa tudi povsod drugod po svetu. To je uspelo alfi in delti, ki sta obe izkoristili prednost hitrejšega širjenja. Po uspešni razširitvi delte, ki se je sicer delno že izmuznila že pridobljenemu imunskemu odzivu, pa je prevladala ena od podrazličic omikrona. Omikron se še hitreje širi, obenem pa tudi bolj uspešno okužuje tiste, ki so bolezen že preboleli oziroma so cepljeni. 

Kako se bo virus spreminjal v prihodnje, ne znamo napovedati. Virus se lahko še naprej izogiba imunskemu odzivu po preboleli okužbi z zadnjimi prisotnimi različicami in po cepljenju, povzroča težjo ali blažjo bolezen ali pa se bolj uspešno veže na druge organske sisteme in povzroča drugačno vrsto bolezni. Sočasno s spreminjanjem virusa upada tudi zaščita gostiteljev po cepljenju in preboleli okužbi. Ko se spreminjamo gostitelji virusa, se spremeni tudi okolje za širjenje virusa.

Tretji dejavnik, pomemben za prihodnost pandemije, je tako odnos med gostitelji in virusom. Virus bo z nami ostal, med ljudmi ima še vedno mnogo gostiteljev, poleg tega pa lahko preskakuje med gostitelji različnih živalskih vrst. Glavni gostitelj koronavirusa SARS dve smo ljudje, a se virus širi tudi med drugimi živalmi; zbolijo lahko psi in mačke ter tudi živali v divjini. Najbolj odmevne so okužbe jelenjadi v ZDA. Takšni preskoki med vrstami pa predstavljajo dodaten nepredvidljiv potencial za razvoj mutacij. Pri širjenju virusa v drugi živalski vrsti je ta namreč izpostavljen drugačnim selekcijskim pritiskom, in tako predstavljajo prednost za virus drugačne mutacije, kot pa če bi se virus širil le znotraj ene vrste. 

Vseeno pa lahko omejimo in blažimo njegovo širjenje. Za to moramo izpolniti nekatere pogoje. Večina držav sicer napoveduje, da bo nadaljnje ukrepe sprejemala na podlagi zapolnjenosti bolnišnic. Vseeno pa je za resen nadzor nad virusom treba imeti pregled o širjenju virusa po populaciji in dostopne podatke, ki kažejo stanje epidemije. To lahko naredimo z rednimi naključnimi vzorci testiranja za aktivne okužbe in prisotnost protiteles v krvi ter s spremljanjem virusa v odpadnih vodah. Pomembno je testiranje, podprto s socialno in ekonomsko pomočjo, da se lahko ob morebitnih znakih covida in potrjeni okužbi izoliramo ter izogibamo stikom.

Učinkovit ukrep je cepljenje, ki zmanjša pritisk na bolnišnice, število umrlih in tudi tveganje za razvoj dolgega covida. Kako pogosto se bomo cepili, še ne vemo. To bo odvisno od zdravstvenega stanja in drugih okoliščin, vrste dela, predhodnih okužb s koronavirusom SARS dve posameznice ali posameznika. Ne vemo tudi, kdaj bomo potrebovali cepiva, posebej prilagojena za neko različico. Morda bomo prejeli tudi odmerek cepiva, ki bo vključeval mešanico navodil za oziroma kar sam koničast protein več različic.



V dveh letih se je naše razumevanje širjenja koronavirusa SARS dve spremenilo. Sedaj vemo, da se ta virus lahko širi predvsem po zraku, v zelo majhnih kapljicah, imenovanih aerosoli. Zato smo začeli nositi maske. Tveganje za širjenje pa lahko zmanjšujemo z rednim zračenjem in čiščenjem zraka v javnih stavbah ter tudi s spretno oblikovano arhitekturo, ki spodbuja čim večjo menjavo zraka v prostorih. Dodatno bi lahko sprejeli strožje standarde v pravilnikih za prezračevanje in klimatizacijo stavb. To bi blažilo širjenje tudi ostalih nalezljive bolezni, ki se prenašajo z aerosoli. 

Večina držav napoveduje, da bo nadaljnje ukrepe sprejemala na podlagi zapolnjenosti bolnišnic. Z vidika znanosti imamo še veliko vprašanj; kakšne posledice ima covid za tiste z oslabljenim imunskim sistemom in kako pogosti so dolgotrajni zapleti po prebolevanju covida, kaj je vzrok za dolgotrajne zaplete po okužbi in kako jih blažiti ter kakšne so družbene posledice dolgega covida. Spodbudno je, da raziskave o vplivu cepljenja na pojavnost dolgega covida napovedujejo zmanjšanje tveganja za dolgi covid pri dvakrat cepljenih za nekaj več kot polovico.

Po dveh letih imamo ponovno možnost odločitve za preklop v drugačno upravljanje z epidemijami. Ena manj izkoriščenih je bila zagotovo komunikacija z javnostmi v kriznih časih, ki temelji na medsebojnem zaupanju. Pomembno bo tudi poiskati načine sprejemanja ukrepov z vključitvijo vseh družbenih skupin. Po eni strani so najbolj uspešni ukrepi javnega zdravja tisti, ki so navidez samoumevni in se o njih javnosti ni treba spraševati; so jasni in logični ter za vse skupine sprejemljivi. Na drugi strani imamo tudi ukrepe, ki so nujni, a slonijo na večjem posegu v življenja različnih skupnosti. V takih primerih je bolj uspešno, da skupaj s skupnostmi, ki jih ukrepi zadevajo, soustvarjamo varne razmere za življenje z virusom. Tovrstne skupnosti so učenke, učenci, študentke in študenti ter zaposleni v šolstvu, oskrbovanke in oskrbovanci ter zaposleni v socialnovarstvenih zavodih in podobne skupine ljudi. Odločitve o tem pa se ne sprejemajo le na vrhu in vsiljujejo navzdol. 

Preživeli smo dve leti pandemije, imamo veliko izkušenj in novega znanja o virusu, bolezni in tudi o ukrepih, ki delujejo. Zaznanih je bilo slabih šest milijonov smrti, za tri Slovenije ljudi. Vseh nismo prešteli, ocene na podlagi presežnih smrti in drugih kazalnikov pa pravijo, da naj bi bilo smrti zaradi virusa od dva do štirikrat več, torej med 10 in 20 milijonov ljudi. Po večdesetletem raziskovanju in razvoju smo dobili tehnologijo mRNA cepiv, ki napoveduje razvoj novih medicinskih terapij. Pandemija je najbolj prizadela obrobne in zdravstveno ter socialno in ekonomsko ranljive skupnosti. Pri sprejemanju novih ukrepov in odločanju o nadaljnjem življenju, ko virus kroži po populaciji, moramo nujno upoštevati vse skupine ljudi, virusne gostitelje in njihovo imunsko zaščito ter spremenljivost virusa.

Virusne prihodnosti ne napoveduje Zarja.