Glavno vodilo vseh športnih tekmovanj naj bi bilo »važno je sodelovati, ne zmagati«. Toda kričanje histeričnih soigralcev, trenerjev in razočaranih gledalcev, ko ubogi Bine iz 3.C nespretno zgreši žogo, že majhnim otrokom daje slutiti, da gre pri športu za nekaj več. Zato ne čudi, da so športniki pripravljeni storiti marsikaj, da bi se izognili porazu. Tudi pomagati si z dopingom, da bi izboljšali svoje telesne sposobnosti.

Vseeno pa v oči bode podatek, da je kar 30 odstotkov atletov, ki so se udeležili svetovnega prvenstva leta 2011, priznalo, da so nekoč že posegli po prepovedanih substancah. Zdi se neverjetno, da je navkljub strogim pravilom in sodobni tehnologiji možno izvajati takšno množično prevaro, še manj pa, da za tem stoji ena sama oseba – osramočeni športnik.

Doping v športu torej ni redek odklon od povprečja, temveč že od nekdaj precej pogosta praksa. Z razvojem farmacevtske in kemijske industrije se je močno povečala izbira učinkovin, ki povečajo zmogljivost in izboljšajo rezultate športnika. Vendar pa se ti zapišejo v zgodovino samo, če jih ne razkrinkajo vse bolj natančne in vse večkrat nenapovedane laboratorijske preiskave. Ne samo da športniki s tem tvegajo svoj ugled in začasno prepoved tekmovanja, ampak lahko večina prepovedanih substanc tudi močno ogrozi njihovo zdravje.

Brutalnost preizkušanja zmogljivosti posameznika in siljenja do onemoglosti pride najbolj do izraza pri vzdržljivostnih športih, kot sta kolesarjenje in tek na dolge proge. Ob tem ne moremo mimo vprašanja, ali je smiselno za vsako ceno premikati meje človeških zmogljivosti, če to ogroža zdravje športnika. Govorimo torej o neetičnosti na več nivojih.

Med najbolj znane snovi, ki jih športniki uporabljajo za povečanje mišične mase, sodijo anabolični steroidi. To so sintezne učinkovine, ki se obnašajo kot moški spolni hormoni, androgeni. Zato povzročajo temu primerne neželene učinke, kot so moški spolni znaki pri ženskah, akne in plešavost. Za razliko od na videz manj škodljivih proteinskih napitkov, ki obremenjujejo predvsem ledvice, dolgotrajno jemanje steroidov poslabša delovanje jeter.

Amfetamini preko delovanja na živčne prenašalce, kot je noradrenalin, zmanjšajo utrujenost, hkrati pa tudi presojo, zaradi česar je športnik pripravljen več tvegati kot sicer. Priljubljeni so predvsem zaradi hitrega izločanja in možnosti enostavne sinteze nešteto novih spojin s podobnim učinkom. Dokler jih oblasti ne identificirajo in uvrstijo na seznam prepovedanih substanc, so zakonsko neoporečne. Tako si sintezni kemiki v ilegalnih laboratorijih lahko privoščijo izumljanje vedno novih, »modernih« molekul, ki jih zato imenujemo »designer drugs«.

Zelo učinkovito sredstvo za doping je injekcija epoetina, ki so ga ustvarili s tehnologijo rekombinantne DNK. Epoetini kljub različni strukturi delujejo kot človeški hormon eritropoetin, ki ga izločajo ledvice in ki se aktivira ob pomanjkanju kisika. Spodbuja nastajanje rdečih krvnih celic v kostnem mozgu in tako poveča prenos kisika v krvi, kar zelo prav pride pri vzdržljivostnih športih. Njegovo zlorabo je priznal tudi kolesar Lance Armstrong. Najnevarnejši neželeni učinek biološkega zdravila je možnost imunske reakcije.

Že skoraj tradicionalno pa se uporabljajo zdravila za astmo, ki širijo dihalne poti, ter beta-blokerji, ki izboljšajo zmogljivost srca. Zaradi pomirjevalnega učinka so na kožo pisani tistim, ki se ukvarjajo s streljanjem. Pristaši dopinga prihodnost vidijo v matičnih celicah, ni pa izključeno, da le-te niso že v uporabi. Ni znano, ali bi njihovo prisotnost v telesu sploh bilo možno zaznati s sedanjimi analiznimi postopki.

Med športniki s kroničnimi obolenji, ki so izjemoma upravičeni do jemanja zdravil s seznama prepovedanih substanc, prevladuje astma. Terapevtske izjeme so dovoljene samo za športnike, ki z zdravniškimi izvidi dokažejo resnost zdravstvenega stanja. Eden redkih takih primerov sta recimo teniški igralki Williams. Venus Williams je morala priznati, da zaradi redkega avtoimunskega obolenja jemlje močna protivnetna zdravila, ki se lahko zlorabljajo z namenom hitrejšega celjenja poškodb. Kronične bolezni med športniki sicer niso tako velika redkost, kot se morda zdi. Vseeno pa športnik z vnaprej znanim zdravstvenim stanjem za športne menedžerje navadno predstavlja preveliko tveganje in niti ne dobi priložnosti za igranje v večjem klubu.

Ko pride do razkritja, da je nek športnik zaradi dopinga kaznovan s prepovedjo tekmovanja, večina obtožencev pojasni, da niso vedeli, da so vzeli prepovedano substanco. Teniška igralka Marija Šarapova se je tako zagovarjala, da ni vedela, da je meldonium, ki naj bi ga jemala zaradi kopice neimenovanih težav, po novem pristal na prepovedani listi. Zdravilo sicer poveča telesno zmogljivost tako, da zmanjša porabo kisika v srcu.

Čeprav se ve, da je navadno vpletenih več oseb, so v večini primerov izpostavljeni le športniki. Zdravnikom in trenerjem, katerim je težko verjeti, da niso ničesar vedeli o dopingu, je javna gonja prihranjena. Toda v doping afere niso vpleteni samo posamezniki, ampak cele inštitucije, kot so laboratoriji, kjer preverjajo vzorce športnikov, farmacevtska podjetja in včasih celo tajna policija. Najbolj znana primera sta ameriški laboratorij BALCO in nemško podjetje Jenapharm.

Grigorij Rodčenkov, ki je bil deset let na čelu moskovskega protidopinškega laboratorija, je javno povedal, da Rusija vodi državni doping program. Čeprav Rusija verjetno ni edina država, ki tako ali drugače podpira doping oziroma ščiti vpletene, pa ji sedaj grozi prepoved udeležbe na zimskih olimpijskih igrah v Pjeongčangu. Hude sankcije so posledica neodvisnega poročila kanadskega preiskovalca McLarna, ki je odkril, da so bili odvzeti vzorci ruskih športnikov na prejšnjih igrah odprti in verjetno zamenjani z drugimi.

Takšnim goljufijam se ne morejo po robu postaviti niti najnovejše metode zaznavanja prepovedanih substanc. Te se običajno išče v urinu, v katerem se snovi zadržijo dlje časa kot v krvi. Včasih so se preiskovanci poskušali izogniti spornim rezultatom tako, da so podtaknili tuji urin. Mnogi so poskušali iz telesa odplakniti čim več prepovedane učinkovine z uporabo diuretikov. World Anti-Doping Agency, krajše WADA, je šele v zadnjih letih uvedla popolno sledljivost profesionalnih športnikov, skupaj z nenapovedanimi kontrolami urina. Vedno odvzamejo po dva vzorca urina, zato da lahko kadarkoli ponovijo preiskavo, ki jo izvede eden izmed pooblaščenih laboratorijev. Sistem športnikom nalaga obvezno lulanje kadarkoli in kjerkoli na svetu.

Prej omenjena rekombinantna zdravila, ki jih je na trgu vse več, so zaznavanje prepovedanih substanc v telesnih tekočinah nepoštenih športnikov še dodatno otežila. Vendar pa je slovenska raziskovalna skupina konec leta razvila učinkovit sistem odkrivanja neznanih proteinov, peptidov in peptidomimetikov. Metoda temelji na razvoju bakteriofagov oziroma bakterijskih virusov, ki na svoji površini izražajo receptor za eritropoetin. Tako se katerakoli, tudi prej neznana učinkovina, ki oponaša delovanje tega hormona in se zato uporablja za doping, veže na receptor na bakteriofagu.

Uporabnost te visoko občutljive metode, na katero so se že ujeli slovenski športniki in športnice, je prepoznala tudi WADA. Ta je našim raziskovalcem in raziskovalkam s Fakultete za farmacijo in Medicinske fakultete namenila denarna sredstva za nadaljnji razvoj obetavne tehnologije. Morda je prav to tisto, kar rabi svet športa, da zajezi val dopinga. Tako kot se je zaradi boljših analiznih metod v zadnjih petdesetih letih drastično zmanjšalo število umorov z zastrupitvami, bi lahko tudi nova tehnologija uporabnike dopinga odvrnila od nespametnega početja.

Otroci so imeli prav, pri športu gre res za nekaj več. Za krinko športnega duha se vse preveč pogosto skrivata tako nacionalizem kot pohlep, športniki pa so prepuščeni lastni vesti in zunanjim pritiskom. Če bi vsi razumeli, da je večja sramota lagati kot izgubiti tekmo, današnji komentar ne bi bil na temo dopinga. Velja spomniti, da je bilo olimpijsko geslo »hitreje, višje, močneje« mišljeno brez dopinga in drugih goljufij.

Olimpijskih iger se veseli Andrea.