Današnji znanstveni komentar posvečamo solzivcu kot sredstvu, ki povzroča iritacijo telesnih sluznic in moti normalne fiziološke funkcije organizma. Odgovoriti bomo skušali na vprašanje o tem, kako solzivci vplivajo na človeški organizem in kaj je vloga znanosti pri obravnavi kemičnih orožij.

Pred dobrim tednom smo lahko nemirno gledali posnetke uporabe solzivca nad protestniško množico, ki je na ljubljanskih ulicah mirno izražala svoje nestrinjanje z dogajanjem pred izginjajočo Avtonomno Tovarno Rog. Od novembrskih izgredov v Ljubljani so bili dražilci v Sloveniji proti protestnikom uporabljeni kar trikrat, to pa kaže na občutni porast uporabe sile; v preteklosti je bil solzivec odvržen v času protivladnih protestov leta 2012 in med obrambo Roga leta 2016*.

Hkrati pa so se pojavile nekatere zdravstvene težave, povezane z uporabo solzivca. Po podatkih skupine aktivistk, udeleženih na petkovem protestu proti socialnemu čiščenju Ljubljane, so minuli teden le-te prejele kar trinajst pričevanj o izvencikličnih menstrualnih krvavitvah, predvsem pa o zelo intenzivnih krčih. Med protestnicami pri nas in po svetu poznamo primere, ko se je po izpostavitvi dražeči tekočini pojavila oblika izvenciklične krvavitve. To se sklada tudi s poročanjem gibanja Black Lives Matter po letošnjih protestih v Seattlu in po drugih ameriških mestih. Preveriti smo želeli, koliko znanstvene literature in pričevanj o učinkih solzivcev obstaja ter predvsem kakšna je kvaliteta dostopnih informacij.

Solzivci so raznolike kemijske zvrsti, v grobem pa jih razvrščamo v dve skupini glede na način uporabe: solzivce v spreju in solzivce v kanistrih. Spreji v pršilki ali kar pepper sprayji navadno vsebujejo oljno raztopino kapsaicina, ki je glavni dražilec v čiliju. Kapsaicin in njegovi derivati dražijo tako, da se vežejo na vaniloidne receptorje v dihalih, na koži in sluznicah obraza. Vaniloidni receptorji pa sicer sodelujejo pri zaznavanju bolečine in vročine ter pri regulaciji telesne temperature; aktivacijo receptorjev torej zaznamo kot dražeče in vroče občutje. Čeprav je ta vrsta solzivca večinoma naravni produkt, saj kapsaicin pridobivamo z ekstrakcijo iz plodov čilija, pa to ne pomeni, da je varen za uporabo na človeku. Oljni ekstrakt čilija se namreč pridobiva z ekstrakcijskimi topili, kombinacije kapsaicina z organskimi topili v spreju pa lahko nosijo dodatna tveganja, ki jih je treba nasloviti. Topila lahko namreč na različne načine reagirajo s sluznicami in se metabolizirajo v nove toksične produkte.

Stik s pepper sprayjem povzroča solzenje, vnetje očesne veznice, ki je tkivo na spodnji strani veke, pojavljata pa se tudi rdečina in pekoča bolečina. Zaradi nefiziološke aktivacije živčevja pride do izgube nadzora nad mežikanjem, v nosu pa do izločanja velike količine sluzi. Sprožijo se tudi varovalni refleksi dihal: kašelj, kihanje, konstrikcija bronhijev in apneja oziroma težavno dihanje. Po opisu aktivistk s petkovega protesta solzivec v spreju povzroči tudi večurno vnetje in rdečino na izpostavljeni koži.

Po drugi strani vsebujejo solzivci v kanistrih namesto kapsaicina v večini primerov tri druge aktivne spojine, ki delujejo na sorodne receptorje, TRPA1, ki so prisotni v istih tkivih. Najpogostejši je CS oziroma 2-klorbenziliden malononitril. V zvezi s solzivcem CS je bilo dokumentiranih tudi veliko smrtnih primerov zaradi izpostavitve aerosolu solzivca v zaprtih prostorih, na primer v jarkih in predorih vietnamske vojne, kjer je bil CS sploh prvič uporabljen. Nič manj nevaren ni bil med revolucijami arabske pomladi. Do smrti pride zaradi dolgotrajne in intenzivne dihalne stiske kot posledice bronhokonstrikcije. Skupna razlika kanistrskih solzivcev do kapsaicina je, da se ne uporabljajo v tradicionalni prehrani; so namreč razmeroma novi, sintezni produkti, do stika z njimi pa pride največkrat v težavnih terenskih razmerah – v vojnah ali ko oblast uporabi nasilje –, kar otežuje znanstveno raziskovanje njihovih učinkov.

To je pomembno s stališča toksikoloških raziskav, ki lahko podajo pomembne informacije o delovanju kemijskih entitet. V primeru solzivcev so te raziskave nepopolne, čeprav so kanistrske solzivce razvili že v petdesetih, spreje pa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Raziskave so nepopolne, ker ne raziščejo oziroma zaradi etičnih zadržkov ne morejo celovito nasloviti vpliva na človeško zdravje, tudi žensko reproduktivno zdravje. Obnašanje kanistrskega solzivca CS je bilo denimo raziskano samo na podganah, ostalih raziskav je še manj. Kapsaicin se sicer uporablja v prehrani, a v zbirkah podatkov ni zabeleženih relevantnih raziskav vpliva na hormonski ali reproduktivni sistem, obstajajo pa tudi posredni dokazi vpliva CS na prekinitev nosečnosti. Vsekakor se CS metabolizira do cianida, ki je potenten celični strup. Drugi solzivec, imenovan CN, pa razpade do reaktivnih kemijskih zvrsti, ki poškodujejo proteine.

Raziskave delovanja solzivca pa so tudi pristranske – mnoge izmed snovi je namreč testirala ta ali ona vojska v tej ali oni vojni. Podatki torej ne vključujejo večjega vzorca žensk in vojnih žrtev, saj je razvoj solzivcev večinoma potekal v sredini prejšnjega stoletja. Veliko obstoječih podatkov pa ne moremo uporabiti za poglobljeno razumevanje vpliva solzivcev, saj so marsikatere podrobnosti vojaških raziskav ostale vojaška tajnost.

Naj se vrnemo k težavam z menstrualnim ciklom in njihovo povezavo s toksičnostjo solzivca. Ena od nedavnih raziskav vpliva uporabe solzivca CS je bila izvedena v Franciji v času protestov gilets jaunes oziroma rumenih jopičev. Pritiče opozorilo, da gre za s slovenskimi neonacisti nepovezano skupino; francoski rumeni jopiči so protestna skupina, ki bojuje boj za ekonomsko pravičnost. Raziskava, ki je sicer še v fazi preverjanja, ugotavlja šibko korelacijo med izpostavljenostjo dražilni snovi in nerednimi menstruacijami. Povezavo so vzpostavili tudi med različnimi oblikami protiprotestniškega nasilja in poslabšanjem duševnega zdravja pri pripadnicah in pripadnikih prej omenjenih skupin rumenih jopičev v Franciji – preverjali so pojavnost depresije in posttravmatske stresne motnje, pri čemer se je depresija pojavila pri slabi polovici oseb, posttravmatska stresna motnja pa pri 15 odstotkih vključenih v evalvacijo.

Ena od posledic uporabe solzivcev je tudi neizmeren fizični in psihološki stres za izpostavljeno osebo. Po poročanju aktivistk in aktivistov se v zraku najprej pojavi močan vonj po popru, stik s sluznicami pa povzroči intenzivno in bolečo reakcijo v več delih telesa. Študije povezave stresa z nerednimi menstrualnimi cikli so obsežnejše, a ne naslavljajo direktno tovrstnih situacij – pogosteje zgolj z delom in življenjskim slogom povezan stres. Vpliv solzivcev na fiziologijo torej ni povsem jasen, vendar je sočasna izpostavitev stresu in nekaterim dejavnikom, ki stres uravnavajo, na primer kortizolu, v času protestov s solzivci skoraj neizogibna.

Uporaba solzivca je sicer prepovedana v kontekstu vojnih spopadov, kar je nazadnje uredila Konvencija o kemičnem orožju iz leta 1993, že prej pa Ženevska konvencija leta 1925. Utemeljitev se nanaša na povečanje nevarnost eskalacije nasilja in bolj smrtonosnih povračilnih ukrepov: kemičnih agensov, kot so živčni strupi. Ukrep pa se je le redko zapisal tudi v državne predpise. Na nivoju policije je namreč logika uporabe solzivca drugačna – solzivci v obliki sprejev ali kanistrov se uporabljajo, da ne bi prišlo do potrebe po bolj nasilnih ukrepih za obvladovanje množice. Podobno logiko gradienta nasilja izjavlja tudi slovenska policija pod taktirko ministra Hojsa; električni paralizator po njihovo, citiramo, »izpolnjuje vrzel med uporabo palice in strelnega orožja«. Konec citata. Kri se ne ujame dobro z ljubljanskimi tlakovci, solze se pač hitreje posušijo. V kontekstu petkovih mirnih protestov je bila uporaba solzivcev za nadzorovanje množice neutemeljena, dogajanje na ljubljanskih ulicah pa pravi neznanstveni poskus. Zakaj je torej solzivec prepovedan v vojnah, za izvajanje represije nad civilnim prebivalstvom pa popolnoma sprejemljiv?

Za zaključek naj poudarimo nekatere ugotovitve. Medicinske raziskave so v zgodovini vključevale pretežno bele moške, manj pa je bilo rečenega glede ženskega zdravja, zastanek raziskav je prisoten tudi na področju vrednotenja učinkov zdravil in drugih kemikalij. Vsekakor je glede uporabe dražilcev prisotnih ogromno zaskrbljujočih pričevanj tako doma kot iz tujine, ki bi morala sprožiti razpravo o prepovedi njihove uporabe. Spodbudna pa je vendarle ugotovitev, da je bila v brskalnik znanstvene literature PubMed v zadnjih petih letih vnesena kar tretjina vseh, s solzivci povezanih raziskav. Znanost lahko zagotovo ponudi odgovore o solzivcu oziroma jo je mogoče v nesrečnih okoliščinah izvajati, a opozarjamo: naloga znanosti ne more in ne sme biti pomoč pri iskanju bolj varnih in učinkovitih načinov izvajanja državnega nasilja.

Skozi kratko zgodovino solz vas je sprehodil Luka.

*in med obrambo Roga leta 2016 Šlo je za napačno prebran datum objave članka, 2016 ni bilo v medijih zabeležene uporabe solzivca.

Zgodovina solzenja:

https://www.vox.com/2020/6/3/21277995/police-tear-gas-protests-history-effects-violence