Mednarodna zveza za omejevanje in pravično rabo pesticidov Pesticide Action Network Europe, krajše PAN Europe, je izdala poročilo o visoki vsebnosti tako imenovanih večnih kemikalij v vinih. PAN Europe zaradi zaskrbljujočih rezultatov oblasti v Evropi poziva k splošnejši prepovedi teh snovi in natančnejšemu monitoringu količine večnih kemikalij v živilih.

Večne kemikalije so pogovorno ime za široko skupino kemikalij, imenovanih per- in polifluoroalkilne spojine oziroma PFAS. Večne kemikalije jim pravimo, ker se mnoge izmed njih zaradi izjemno dolgotrajnega ali sploh neobstoječega mehanizma razgradnje akumulirajo v naravi, v telesih živali na koncih prehranjevalnih verig in v oceanih. Snovi iz skupine PFAS še danes pogosto uporabljamo v teflonskih ponvah, nepremočljivih oblačilih in v klimatskih napravah. Po izhlapevanju v atmosfero razpadejo na trifluorocetno kislino, ki kot deževnica pade na zemljo in ponikne v podtalnico, od koder jih trta posrka skupaj z vodo. 

PAN Europe je testirala 49 vin iz desetih vinorodnih držav v Evropi, izdelanih med letoma 1974 in 2024. V vinih so iskali ostanke pesticidov, natančneje pa so merili tudi vsebnost trifluorocetne kisline, krajše TFA. Ta je med najpogostejšimi predstavnicami kemikalij PFAS. Meritve vina so prve sledove TFA pokazale v vinih iz leta 1988, kjer so zaznali 13 mikrogramov TFA v litru vina. Po letu 2010 je količina začela eksponentno naraščati, tako da so vrednosti TFA med letoma 2021 in 2024 dosegle povprečje 122 mikrogramov na liter, kar pomeni skoraj desetkratni porast.

TFA v vinih konča predvsem zaradi uporabe pesticidov iz družine večnih kemikalij, ki se, podobno kot deževnica, spirajo v podtalnico. Zaradi onesnaženosti podtalnice so pri raziskavi PAN Europe tudi v vinu iz grozdja, netretiranega s pesticidi iz skupine večnih kemikalij, našli dva velikostna razreda večje količine TFA v primerjavi z vzorci deževnice. To kaže na pomanjkljivost našega znanja o mehanizmih bioakumulacije TFA v bioloških tkivih.

Vsebnost večnih kemikalij PFAS v vsakdanjih izdelkih je začetek aprila preverila tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Testirali so preko 200 izdelkov, med drugim papir za peko, obliže in cvrtnike na vroč zrak. Kljub evropski regulativi, ki omejuje količino nekaterih kemikalij PFAS v izdelkih in nekatere tudi prepoveduje, so pri Zvezi potrošnikov v petini izdelkov zaznali prevelike količine, v 20 izdelkih pa celo že prepovedane PFAS. Zveza potrošnikov Slovenije opozarja na pomanjkljivo regulativo, ki omejuje zgolj individualne spojine, ne pa celotne skupine večnih kemikalij.

Vpliv mnogih kemikalij PFAS na zdravje ljudi še ni znan. Trifluorocetna kislina je zaradi pomanjkanja raziskav veljala za sesalcem neškodljivo, kar so tudi podpirale kampanje raznih industrij. Regulatorne ustanove so zato spregledale pretekla znanstveno podkrepljena opozorila o škodljivosti za jetra in oči. Količine TFA v preiskovanem vinu so seveda neznatne in iz raziskav vemo, da so človeku škodljive šele večje količine, vendar sesalci zanj nimamo učinkovitega mehanizma presnove, zato se s pogosto izpostavljenostjo kemikalija postopoma nabira v telesu.
 

Brazilski znanstveniki in znanstvenice poročajo o rezultatih obsežne študije ponovljivosti laboratorijskih eksperimentov s področja biomedicine. Rezultati kažejo na nizko stopnjo ponovljivosti, saj je več kot petdesetim laboratorijem, vključenim v raziskavo, celokupno uspelo ponoviti rezultate manj kot polovice izbranih eksperimentov. Rezultate študije so 8. aprila objavili v nerecenzirani obliki na strežniku BiorXiv.

Obsežna raziskava je nastala v okviru Brazilske iniciative za ponovljivost v znanosti (Brazilian Reproducibility Initiative), ki je bila ustanovljena leta 2019. V raziskavi je sodelovalo 56 brazilskih laboratorijev, v katerih so izvedli 143 laboratorijskih eksperimentov, ki so temeljili na originalnih, recenziranih in objavljenih člankih. Študija se je osredotočila na tri raziskovalne metode, in sicer eksperimente na celičnih linijah, laboratorijsko metodo pomnoževanja genetskega materiala in vedenjske eksperimente z laboratorijskimi glodalci.

Uspešnost ponovljivosti eksperimentov so avtorji raziskave opredelili z več kriteriji. Eden izmed njih je denimo velikost merjenega efekta. Analiza je pokazala, da je v originalnih študijah izmerjeni efekt v povprečju za 60 odstotkov večji. To kaže na sistematično precenjevanje efektov v originalnih študijah. V ponovljenih poskusih je bila precej večja tudi variabilnost merjenih efektov, kar bi lahko bila posledica odbiranja ugodnejših meritev oziroma neporočanja slabših rezultatov eksperimenta. Celokupno so glede na izbrane kriterije avtorji kot uspešno ponovljive opredelili zgolj med 15 in 45 odstotkov eksperimentov.

Brazilska sicer ni prva takšna raziskava, ki kaže na nizko stopnjo ponovljivosti objavljenih raziskav. In čeravno gre za raziskavo na nacionalni ravni, gre pri ponovljivosti eksperimentalnih raziskav za globalni problem. Leta 2021, denimo, je podobna študija, objavljena v znanstveni reviji eLife, opozorila na manj kot 50 odstotno ponovljivost eksperimentov s področja biologije raka.

Kljub nespodbudnim rezultatom brazilske raziskave pa moramo opozoriti, da ti ne izvirajo nujno iz spletkarskih ali goljufivih namer posameznih avtorjev, ki bi si želeli dobre objave. Eksperimenti, ki vključujejo žive organizme, so že po svoji naravi podvrženi veliki variabilnosti, ki jo znotraj različnih laboratorijev težko nadzorujemo, kar seveda vpliva tudi na ponovljivost eksperimentov. Raziskava tako opozarja na pomanjkljivosti pri izvajanju biomedicinskih eksperimentov in razikovalce spodbuja k načrtovanju bolj robustnih raziskav.

ZOFFO sta pripravila Boža in Uroš.