International Anthem Recording Company, 2018

Takole pred koncem koledarskega leta smo glasbeni novinarji širom oble prisiljeni, da še enkrat vzamemo leto pod povečevalno steklo in se prepričamo, da nismo pozabili kakšnega pomembnega presežka. In glej ga zlomka, skoraj bi nam ušla spomladanska debitantska plata Downtown Castles Can Never Block the Sun čikaškega ustvarjalca, znanega pod imenom Ben LaMar Gay. Pravzaprav bi bilo vredno še enkrat premisliti, ali gre zares za debitantsko ploščo. Ben LaMar Gay je namreč v zadnjih sedmih letih posnel sedem albumov. A izven kroga njegovih najbližjih jih ni uspel slišati nihče. Nekatere izmed teh plošč, o katerih nismo predhodno vedeli nič kaj dosti več kot le naslove, založba International Anthem, pri kateri je izšla tudi tokrat obravnavana plošča, zdaj v digitalni obliki počasi objavlja na svojem Bandcampu. Z izdajami založbe International Anthem smo se v preteklosti že ukvarjali, med drugim z izdajo zasedbe Bottle Tree istoimenske zasedbe, katere član je tudi Ben LaMar Gay. Nazaj h tokratnemu dolgometražcu - za celostno izkušnjo kljub temu priporočamo, da si albume Grapes, Benjamin e Edinho in 500 Chains, s katerih je Gay za širšo javnost vzel le tisto najboljše, pustite za poslušanje po Downtown Castles Can Never Block the Sun. To je namreč hkrati plošča najboljših komadov ter glasbenikov debitantski album - in tako moramo k njej tudi pristopati.

Kompozicije na ploščku so torej bogato zorele skozi sedem let ustvarjanja, od glasbenika, ki hkrati sodeluje in/ali opravlja producentsko delo z bolje poznanimi in precej različnimi imeni, kot so na primer Jaimie Branch, Makaya McCraven, Joshua Abrams, Bitchin Bajas, Celso Fonesca in Theo Parrish, pa je pričakovati, da se bo svetu pokazal z lastno izjemno raznoliko zvočno podobo, kar tudi stori. Gay združuje tako raznolike vplive, da bi bilo njegov debi označiti kot eklektičen skoraj podcenjujoče. Pisan pušeljc zvrsti ga jasno postavi onstran žanrskega predalčkanja, mi pa se bomo kljub temu ploščka lotili predvsem v luči seciranja drobcev vplivov, ki predstavljajo stilske temelje.

Album otvori stejtment skica Vitis Labrusca, ki se precej hitro prelije v bitboksersko spoken word akrobacijo Muhal. Lani preminuli Muhal Richard Abrams je bil eden od ustanoviteljev kultne čikaške Association for the Advancement of Creative Musicians, besedilo Gayevega komada pa je sestavljeno prav iz naslovov Abramsovih albumov. Tempo in navihano imenovanje skladb se še stopnjujeta z Music for 18 Hairdressers: Braids & Fractals, ki z imenom namiguje na minimalistično Music for 18 Musicians Steva Reicha, čeprav v zvočnem smislu prej kot na minimalizem asociira na tehnoidno semplanje free-jazzovskih trobil. Jubilee prav tako vzame tisto free-jazzovsko, a to nabrejka v maniri afrobeata, in že se plošča prelevi v melodičen rap štiklc A Seasoning Called Primavera, ki v juho doda še ščepec nagajivo in zapeljivo brazilskega. Kar ni naključje, Ben LaMar Gay je namreč dobršen del preteklega desetletja preživel v Braziliji, doma je sicer iz Chicaga. Prav tako, nebodigalen motiv, ki plete iz prejšnjega v naslednji komad Miss Nealie Burns, v popolnosti zacveti kot gipsy samba-swing roža nekje v Sao Paulu.

Morda se na tej točki naslovniki tokratne recenzije začenjate spraševati, ali bomo takole osnovnošolsko secirali vsako od petnajstih skladb z albuma, a težko je zaobiti dejstvo, da je kljub razmahu v času in prostoru z greatest hits prvencem Downtown Castles Can Never Block the Sun Gay resnično temeljito načrtoval zvočno in pripovedno smiselnost zaporedja skladb na plošči.

Spet se torej v tem trenutku na plošči, po skladbi Miss Nealie Burns, zgodi prostor za vmesno skico Me, Jayve & The Big Bee, ki tokrat razprostre duha v nekoliko umirjenejše prostore. Pulziranje, ki je morda ena ključnih rdečih niti albuma, se ne umakne popolnoma, a se postavi v ozadje v ravno pravšnji meri, da melodični gradniki tu zaživijo na nov način. Uvas in Galveston pomirita duha, Swim Swim pa s svojo drugačnostjo ponovno opozori na dejstvo, da je Downtown Castles Can Never Block the Sun kompilacijska debitantka. S skladbo Kunni jo zveže vokalna melonežnost, žametne klaviature komada Melhor Que Tem in Gator Teeth pa situacijo dromljajoče raztegneta v izraziteje ambientalne vode, v katerih recital 7th Stanza lahko vključi razvlečenost harmonija in afriškega, lutnji podobnega inštrumenta ngoni. 7th Stanza ob že omenjenih skladbah, ki vsebujejo vokal, tvori še drugi izrazit podpis ploščka – žameten Gayev glas, ki je sicer denimo na albumu 500 Chains, s katerega izvira 7th Stanza, vseprisoten, na tokrat obravnavanem albumu pa deluje predvsem kot dodatno lepilno sredstvo.

Ben LaMar Gay zgodbo zaključi s skoraj petminutno jazzovsko Oh no... not again!, ki se iz polne strukturiranosti razbije v free-jazzovsko improvizacijo, nakar se ponovno zloži v nekaj bolj podobnega sistematični urejenosti in poskrbi za udaren zaključek albuma.

Morda se zdi tak način orisovanja albuma redundanten, a pomembno je, da kljub dejstvu, da je Ben LaMar Gay k ploščku Downtown Castles Can Never Block the Sun pristopil predvsem v vlogi kuratorja, albuma ne doživljamo zgolj skozi to prizmo. Gay je tu prefinjen v izboru in pripovedi, je pa tudi skladatelj, ki je poglavja napisal že vnaprej, zdaj za gradnike svojih kompozicij izbira komade. V kolikor bo naslednjih sedem let namenil zgolj internemu izdajanju albumov, mu glede na rezultat zlahka dovolimo ta čas, vseeno pa upamo, da bo njegov naslednji sveženj le prispel nekoliko hitreje.