ZARŠ, 2018 



 

»A to je ta sodobna elevator glasba?« Pikrega komentarja, na katerega naletimo na družbenih omrežjih nocoj obravnavanega domačega superansambla Container Doxa, ne gre jemati preveč resno. Vseeno pa gre vzeti v zakup podvprašanja, ki so imanentna tovrstnemu trolovskemu prevpraševanju. S kakšnimi poslušalskimi in kognitivnimi orodji naj poslušalec zagrabi tovrstne sodobne ustvarjalne procese, ki se skozi neprestano samorefleksijo skušajo ogniti vzpostavljenim paradigmam muziciranja in interpretiranja glasbe? Kako zapopasti ves glasbeni in metaglasbeni jezik po notranji logiki relativno novih glasbenih praks? V pričujoči recenziji bi lahko odprli še najmanj tri ali štiri nivoje branja pričujoče dolgometražne izdaje, ki v resnici še zdaleč ni koncipirana na osnovi neke obče albumske logike. Kljub obstoječemu albumskemu formatu gre z izdajo Less Than Nothing kvečjemu za nabirko fragmentarnih zvočnih refleksij, zamišljenih kot nekakšne vaje v slogu ali bolje rečeno kot poizkusov preseganja lastnih muzikalnih habitusov in pogosto čaščene intuicije.



Container Doxa je konceptualno zasnovan intermedijski bend, ki ga umeščamo v polje nove jazzovske kreativnosti. Tvorijo ga prekaljeni mački domače jazz, impro, hip hop, elektronske in eksperimentalne scene, vsak s svojo posebej definirano vlogo. Boštjan Simon poleg saksofonskih vložkov skupaj z Žigo Murkom na pozavni in Tinetom Grgurevičem na klavirju prispeva digitalna elektronska raziskovanja. Domnu Gnezdi pripada vloga kitarista in mojstra na modularcih, Domnu Bohtetu vloga basista, Matic Sterle skrbi za koncertno vizualno podobo, v vlogi producenta in nekakšnega idejnega vodje pa nastopa Dré Hočevar. Kakor se je intervjuju za Radio Študent, ki vam ga toplo priporočamo v posluh, izrazil Dré, gre za svojevrsten poizkus sonifikacije skupnih idealov sodelujočih glasbenikov, ki so se razodevali skozi debate in skupne refleksije o sodobnih načinih muziciranja in predvsem motivih, ki stojijo za njimi. Container Doxa naj bi tako predstavljal stremljenje k realizaciji lastnih nagnjenj in odmik od zahtev oziroma logike glasbenega trga. Gre torej za svojevrsten refleks na vprašanje, kako muzicirati, ko nad sabo nimaš diktata določene logike.

Pomemben aspekt njihovega ustvarjanja sloni na dejstvu, da z Less Than Nothing ne gre za gole akademske raziskovalne prakse, pač pa Container Doxa primarno predstavlja grupo prijateljev. Posledično je to do neke mere tudi didaktično zasnovan projekt, katerega funkcija ne sloni na sporočanju konkretno zasnovane in izklesane zvočne podobe. Skratka ne gre za teleološko, na skupnem cilju osmišljeno prakso muziciranja. Kakor je v že omenjenem poglobljenem intervjuju za Radio Študent povedal Dré, ki ga sicer poznamo kot v tujini precej aktivnega jazzista, improvizatorja, misleca, pedagoga in vsestranskega kulturnega delavca, je procesualnost projekta Container Doxa gesta umika od ustaljenih, ponotranjenih praks muziciranja, ki jih je k projektu prinesel vsak izmed sodelujočih posameznikov. Gre skratka za kolektivni proces odučenja vseh kodov, ki jim je glasbenik podvržen v času institucionalnega glasbenega izobraževanja doma in v tujini. Pa vendar se ob večkratnem poslušanju Less Than Nothing bolje izkristalizira vpliv posamičnih glasbenikov na celotno zvočno podobo, najsi gre za raperske vokalne vložke kot jasen odsev estetike Žige Murka, prostoimprovizirana raziskovanja različnih zvočnih barv saksofona kot osebnega pečata Boštjana Simona ali elegijske klavirske vložke kot fragmente osebne lirike Tineta Grgureviča … Tako kot na drugih področjih življenja se je težko znebiti karakteristik, ki te v resnici najbolj definirajo.

Na tej točki je treba priznati, da je pri popularni glasbi, kamor Container Doxa nedvomno sodi, diskrepanca med visokoletečimi filozofskimi koncepti in končnimi zvočnimi produkti za laičnega poslušalca, predvsem ko govorimo o praksah na presečiščih jazza, prostoimprovizirane glasbe, elektronike in hip hopa, precej trd oreh. Če se torej albuma Less Than Nothing lotimo brez poznavanja vseh temeljnih konceptov, ki zvočno maso držijo skupaj, gre tu predvsem za nabor petnajstih zvočnih fragmentov. Slednji niso niti kompozicije niti klasično zastavljeni improvizacijski izseki, temveč bolj premišljeno odbrani časovno zamejeni didaktični procesi novega, slogovno in ideološko neobremenjenega muziciranja. Kar posledično pomeni, da lahko posamični fragmenti poslušalcu ponudijo bogatejšo, spet drugi nekoliko bolj skopo, čustveno izpraznjeno konfrontacijo z zvokom. Kar nas ponovno privede do uvodnega retoričnega vprašanja, pri katerem je pomembno predvsem inherentno podvprašanje. Ali imamo kot poslušalci dovolj kodov in obenem želje za večplastno branje zapleteno koncipiranega minimalizma ali pa naj preskočimo vse te različne interpretativne plasti in glasbo konzumiramo skozi prizmo elevator music logike?

Končni odgovor na zgornje vprašanje je, podobno kot v primeru danes obravnavanih glasbenikov in projekta Container Doxa kot procesa pozabljanja samega sebe, seveda odvisen od prtljage, ki jo vsak poslušalec nosi s seboj bodisi na ravni teorije bodisi količine konzumirane glasbe. Kako se Container Doxa v svoji celoviti avdiovizualni inkarnaciji znajde v kontekstu žive interakcije s poslušalcem, pa lahko na lastni koži izveste ta četrtek, ko bo bend na prvem dnevu letošnjega festivala Tresk #9 v Kinu Šiška premierno predstavil album Less Than Nothing ...