Deathhammer: Chained to Hell
Hell’s Headbangers Records, 2018
Pred tednom dni smo v Tolpi bumov predstavili ploščo norveških Obliteration. Tudi tokrat se bomo ustavili na Norveškem in tudi tokrat imamo kandidata za najboljšo metalsko plato leta. Nocoj odpiramo vrata pekla z duetom Deathhammer in njegovo četrto studijsko ploščo Chained to Hell, izdano pri založbi Hell's Headbangers Records iz ZDA.
Deathhammer je vsekakor prvi bend, ko pomislimo na žanr black thrasha, in stoji ob boku kultnih bendov, kot sta Aura Noir ali Nifelheim. Naštetim je skupno skandinavsko poreklo, ne smemo pa pozabiti, da so bili pionirji žanra iz Latinske Amerike: pomislimo predvsem na bende Sarcofago, Sepultura, Vulcano in Holocausto. Black thrash je predvsem derivat starih žanrov thrash metala in speed metala, križan z ikonografijo in simboliko black metala. V obdobju zgodnjih osemdesetih teh žanrov niso predalčkali na enak način kot danes. Prav zato v glasbi Deathhammer slišimo klic k preteklosti in jasno držo, nastrojeno proti moderni produkciji. Deathhammer sta častilca starega metala in številni njuni rifi so neposredne reference na bende, kot sta Sodom ali Slayer.
Sergeant Salsten v bendu Deathhammer igra bas in kitare ter je glavni vokalist. Sadomancer igra bobne in kitare ter je sekundarni vokalist. Tako se težko izognemo naštevanju podobnih zasedb, v katerih igrata majstora počrnjenih metalskih ritualov. Sadomancer igra v bendih Black Viper in Conflagration. Sergeant Salsten igra v zelo zanimivem projektu Torpedo. V tem sodeluje z glasbenikom iz Tasmanije Willom Spectrom, ki ustvarja tudi v projektih Tarot in Crypt Vapor.
Chained to Hell je plošča, ki eksplodira, takoj ko nastavimo iglo! Na povodcu v trenutku držimo pobesnelega steklega psa, ki bi strgal vse, kar vidi pred sabo. Hitro thrashersko bobnanje je v ospredju čez celotno ploščo. Kitare se ponašajo s tipičnim zvokom Marshallovih ojačevalcev, niso torej tako temne in so tudi brez agresivne distorzije, kar je pravzaprav tipično za ta specifičen stil glasbe. Umazan zvok kitare bi uničil konciznost rifovja, ki je ključen dejavnik, če želimo v plošči popolnoma uživati. Chained to Hell je plošča, namenjena temu, da zgrabi in ne spusti, dokler se ne zaključi. Lahko si jo predstavljamo tudi kot nekakšno poblaznelo žurko v globinah pekla. Predvsem zato, ker nas ritmi in melodične kitarske linije globoko prevzamejo in nas silijo v čupanje in mahanje s pestmi po zraku tudi takrat, ko ploščo poslušamo sami. Energija, ki jo Deathhammer sprošča na tej plošči, je res izjemna. Vrhunec doživi predvsem ob solažah in v hitrih tu-pa tu-pa ritmih. V ekstazo pa nas pošlje Sergeant Salsten z visokimi kriki, ki zvenijo, kot da bi Roba Halforda roštiljali nad peklenskim ognjem.
Skladbe na plošči so si med seboj zelo podobne, bend se tu drži preverjene formule. Izjema pravilu je skladba Into the Burning Pentagram, ki je zgolj inštrumentalna. Tukaj Deathhammer prvič umirita tempo in odigrata nekakšno srednje hitro thrashersko balado, melodične kitare pa nas spomnijo predvsem na že omenjene Nifelheim. Ko že izpostavljamo kitarske poklone, lahko rečemo, da je eden izmed kitarskih rifov skladbe Chained to Hell skoraj enak rifu kultne skladbe Under The Funeral Moon Norvežanov Darkthrone. Kot zanimivost naj na tem mestu navedemo še to, da je na naslovnici Darkthronove plošče F.O.A.D. upodobljen nekakšen zombi metal punks v usnjeni jakni z našitkom Deathhammer!
V primerjavi z ostalimi ploščami zasedbe Deathhammer se Chained to Hell ponaša z najboljšo produkcijo, ki pa je še vedno primitivna in surova. Opaziti je tudi več speed metal prijemov in nekaj manj klasičnih thrasherskih rifov. Vsekakor pa gre za vrhunsko ploščo in zelo zabavno izkušnjo. Bend smo sicer recenzirali tudi v RŠ recenziji pred kakim letom, ko smo jih ujeli v Münchnu na festivalu Necrosabbat Ritual, in tudi tokrat lahko priporočimo obisk kakega od njihovih nastopov v živo, saj so tudi na odru zabavni kot na plošči.
Dodaj komentar
Komentiraj