Marc Ribot: Songs Of Resistance 1942-2018

Marc Ribot: Songs Of Resistance 1942-2018

Recenzija izdelka
17. 12. 2018 - 19:00

Anti-, 2018

 

Pred nami je folk album v najboljšem smislu. Pri tem kajpada ne gre za folk kot glasbeni žanr, pač pa za folk, kakor ga skozi zgodovino popularne glasbe bere, vzemimo, Chris Cutler – to je muzika biološkega spomina, ki daje odločno in izrazito prednost slušni modalnosti, saj ve, da je strogo notirana zadeva prej zadeva optike, očesa, in utegne kot taka s slepo pego zanemariti sluh in sound. Ko Marc Ribot iz bogatega arhiva političnih godb potegne na plano tisto, kar se mu zdi pomembno, mu sploh ni mar za avtentičnost. Rad pove, da se pri tem oprime slavnega slogana kolektiva The Art Ensemble of Chicago »Ancient to the Future«, in doda, da bi »tako morda ravnala tudi Hannah Arendt, ko bi se bila ukvarjala z jazzom« – pesmi sproti pregnete, jih bodisi dekonstruira ali pa kratko malo prebere narobe, kaj malega pridoda, spremeni besedilo, prosto in gibko, prav po partizansko zaplava skozi aranžmaje in množico tako imenovanih žanrov, dokler pesmi ne postanejo uporabne za današnji čas, v katerem »tako mišljenje kakor prepevanje nikakor nista več dovolj«.

Ta čas je za Ribota čas Trumpa ter z njim kopica nabranih težav in nevarnosti, ki terjajo odločen, skrbno načrtovan odpor, ne samo protestov. Pred nami namreč niso protestne pesmi, zakaj protestne pesmi se na nasprotnika nanašajo tako, da mu še vedno priznavajo legitimnost. Pri pesmi odpora tega ni več; za pesem odpora namreč ni nujno, da tistemu, proti komur ali čemur podaja svojo kritično snov, tudi prizna kakršno koli legitimnost. Namen pesmi odpora je v tem, da udeleženke, udeležence odpora razvedri, osveži, jih nagovori in spodbudi k nadaljnjim aktivnostim. Pesem odpora kot takšna nadomesti zlizane parole in slogane, vse tiste napol izgovorjene stavke, vse tiste pesmi, ki jih množice nikdar ne obvladujejo dovolj ali pa sploh ne. In takšna situacija se na protestih, manifestacijah in demonstracijah ponavlja znova in znova. Ribotova odkrita ambicija je, da se pesmi zdaj znova primejo in zapojejo na ulici. Pesmi odpora to lahko naredijo, protestne pesmi pač ne več.

Ribot, Ches Smith in Shahzad Ismaily za krmilom še ene kritične jazz-rockovske plošče
 / 24. 7. 2018

Ribot je za namen tega albuma na novo raziskal zgodovinske delavske pesmi, pesmi iz obdobja boja za državljanske pravice v ZDA in evropsko pesem odpora iz obdobja antifašističnih ljudskih front med II. svetovno vojno. Za odporniško pesem velja, da ima dolgo tradicijo prepesnjevanja, če lahko tako rečemo. Po zglede za to in takšno tradicijo nam sploh ni treba daleč, saj so del nje tudi prevodi, prepesnitve, priredbe in temu primerne svobodne partizanske ambicije, kakor so jih na mitingih ponudile kulturniške skupine, posamezniki in posameznice v tukajšnjem svetlem zgledu odpora, torej v Osvobodilni fronti. Zdaj se v to tradicijo s celotnim albumom vpiše tudi Ribot. A to zanj sploh ni prvič – med njegovimi solističnimi koncerti se takšen način podajanja pesmi odpora, ki zadevo skupnosti (glede na družbeno-politične okoliščine) postavi v nov kontekst in jo osveži za sedanjost, sporadično oziroma po kosih pojavlja že dolgo. Tudi s Ceramic Dog utegne kdaj izvesti kakšno pesem odpora – stara dobra Bread and Roses je že ena od takšnih; še več jih je najti na Ribotovem drugem izmed letošnjih albumov – Ceramic Dog: YRU Still Here (izšla spomladi pri založbi Northern Spy Records). Nič nenavadnega torej, da med sodelavci na albumu slišimo tudi oba sošpilavca iz benda Ceramic Dog – basista Shahzada Ismailyja in tolkalca Chesa Smitha.

Malce historiata Ribotovega aktivizma: ta nikakor ni od včeraj, ima pa razsežnost, ki se od gibanja Occupy do danes korenito spremeni. Prepogosto pozabljamo, da je Marc Ribot velik del svoje kariere preživel na najostrejšem glasbenem trgu in živel naporno življenje studijskega in spremljevalnega kitarista; že rosno mladega je neki slavni glasbenik po dolgi turneji opetnajstil za honorar; doživel je, prav tako še zelo mlad, da mu je v zaodrju, ko je po koncertu prišel po zaslužen honorar, nekdo z rahlim odmikom suknjiča nakazal, da ima pištolo; Marc Ribot je doživel pok nepremičninskega balona, umetniški in muzikantski eksodus iz Lower East Sida v Brooklyn; s svojim telesom je branil pomembni klub Tonic, ko 14. aprila 2007 družno s kolegico v zaskvotiranem položaju po prihodu policije nikakor ni hotel zapustiti odra in je igral in igral; dolga leta je aktiven v podružnici številka 802 ameriškega sindikata glasbenikov AFM (American Federation of Musicians); gore je uspešno premikal z izbornim esejem Skrb in hrana za glasbeno obrobje, ki je preveden v študiji kolega Iča Vidmarja Nova muzika v New Yorku in v reviji Nova Muska; z dejavnostjo v Noise Action Coalition je šel v oster boj za zvišanje minimalnega honorarja nastopajočim; socialist Ribot, ki torej pozna tako kulturni kakor tudi socialni in politični aktivizem, s svojim pretanjenim občutkom za razredno vprašanje navsezadnje dobro ve, da se najboljše muzikantske reči dogajajo na socialnih mejah oziroma v socialno mešanih glasbenih situacijah.

Pred nami je topel, jezen, duhovit album. Ribot v nezadržen pohod skozi razne americana, country & western, blues, jazz, rap in mične odmike narativno, z drobnimi reminiscencami, vključi svoje stare starše, ki so v holokavstu izgubili vso sorodstvo, izrazi skrb za prihodnost svoje hčere, na pomoč pokliče Malcolma X, nonšalantno pretika registre in sproti naniza kako novo akcijsko geslo ali dve. Konceptualno je album močan na več ravneh. Kar zadeva spremljevalne zasedbe se namreč poleg Ceramic Dog oglasijo številni tovariši iz Ribotovih starejših in novejših newyorških zasedb: Chad Taylor, Tony Garnier, Roy Nathanson, Devin Hoff, Kenny Wollesen, Curtis Fowlkes, Doug Wieselman, Mark Feldman, Erik Friedlander. Politično se v album vključijo žrtve rasizma, seksizma, homofobije in ksenofobije, za navrh pa se vsa reč v nekem segmentu neverjetno dobro ujame še s trenutnim Parizom rumenih jopičev in tamkajšnjega novega položaja, saj Ribot – vedno kritičen tudi do vseh demokratskih topoumnosti – pesem The Militant Ecologist (nanizano na melodijo partizanske Fischia il vento) odkrito nameni klicu republikancem, kajti ne gre pozabiti, da je republikanska ekološka zavest v ZDA morda celo močnejša od demokratske ... Militantnega ekologa smelo izvede Meshell Ndegeocello; in z njo se oglasi lep zgled, kako elegantno je mogoče soul, R&B in reggae elemente brez težav nacepiti v Ribotovo videnje jazza in hip-hopa. Album se, nadalje, konceptualno dobro zaveda, da je zadnje obdobje, ko je bilo treba izkoreniniti nacizem, ki je znalo pozabiti na zamere in je v skupen boj popeljalo raznolike politične nianse, mimo že domala 80 let. Danes tako najbrž tudi med svojimi sosedi, sosedami, ne le med republikanci, lahko najdemo ljudi, ki se ogrejejo za stvar in se pridružijo odporu. We Are Soldiers in the Army je gospel in razprta pesem iz obdobja gibanja za državljanske pravice, ki se je na veliko transformirala že tedaj, zdaj pa s čarobnim glasom Fay Victor postane freejazzovska uvertura. Mama Fay se oglasi še enkrat, povsem drugačna, in to s tistim »Johnom Brownom, ki je ubil pet lastnikov sužnjev«, prispeva pa še drugi glas v How To Walk In Freedom. Med drugim je izvedenka za Theloniousa Monka, Ornetta Colemana in Herbieja Nicholsa, kar se lepo uleže k Ribotovim muzičnim politikam. Njen kompanjon je Sam Amidon, pristni ljudski umetnik iz družinskega Bread and Puppet Theatra. Odbir vokalnih sodelavk, sodelavcev je na albumu konceptualno, politično in po zvočnem koloritu premišljen do kraja.

Tom Waits in Ribot sta kompanjona že 33 let – Waitsu, ki se tukaj oglasi po dveh letih molka, je namenjena slavna Bella Ciao, ki se izvede po novem bolj kot kakšna lamentacija, in to ravno v času, ko se po komercialnih radijskih postajah rada vrti mehanična, vsebinsko povsem izpraznjena in zato fašistoidna tehno različica iste pesmi. Igralec in raper Ohene Cornelius ostane brez zapisane glasovne partnerke, s katero izvedeta veličastno mehiško Rata de dos Patas. Iz varnostnih razlogov, zavoljo svoje vize in Trumpovih brutalnih imigracijskih ukrepov, je na albumu raje zamolčana. Steve Earle je, nadalje, country kantavtor, Justin Vivian Bond, slavna transseksualna (in transatlantska) kabarejska oseba, ki ima zelo krvavo aktivistično izkušnjo iz leta 1994, ko je župan Giuliani po New Yorku zapiral queer klube, pa se v vokalni falangi na albumu z izvedbo pesmi Berthe Gober We’ll Never Turn Back postavi kot sijajna kritika Trumpove homofobije iz prve roke. Srivinas, ki jo je Ribot napisal po suhoparni časopisni notici v spomin na Sikha, ki ga je lani neki rasist ubil, misleč, da je musliman, izvedeta spet Earl in teksaška country performerka Tift Merritt. Dve pesmi, The Big Fool in Knock That Statue Down, pa s svojim glasom in lastnima rudimentarnima, dovolj enostavnima, a močnima besediloma izvede kar sam Ribot z ustrezno instrumentalno spremljavo. Dodati velja, da so vsi back vokali izbrani med zgoraj omenjenimi, ponudijo pa tudi nekaj dodatnih presenečenj. Tako recimo spet, po odličnem prispevku na najnovejšem albumu Ceramic Dog, tu najdemo kvartet v postavi Syd Straw, Domenica Fossati, Lukas Rutzen in Rea Dubach.

Ribot je vsa sredstva za snemanje tega albuma založil sam. Ves dobiček od nakupa gre na račun organizacije The Benefit Project oziroma organizaciji 501c4, ki je osnovana kot političen odgovor Donaldu Trumpu. Pri avtorju gre torej za prehod od političnega aktivizma k politiki. S tem se je z ene strani odzval na stanje v državi, z druge strani pa pravi, da je to tudi odgovor na cinično prepričanje premnogih njegovih kolegov, ki vneto zatrjujejo, da politika smrdi, in ohranjajo zgolj stare zamisli o dobrodelnih koncertih in z njimi povezanih ploščah. Trumpovo obdobje je, takšno je Ribotovo stališče, »drugačen čas in ljudje kratko malo morajo biti vpleteni direktno«.

Album je odkrito agitpropovski in tega niti noče prikrivati. Namenjen je tudi vsem tistim, ki obupujejo spričo politike, in jim sporoča, da je politike v ameriškem – in še katerem drugem svetu – prej premalo kakor preveč. Pesem odpora deluje osupljivo podobno, kakor s svojo nakano počne vojaška pesem, vojaška pihalna godba, ko pred bojem dviguje moralo, le da naredi generalen obrat, ki zahteva mir, boljši svet, s tem pa tudi boljše politike. Obenem pa s tem poda močno sporočilo, da v tem nesrečnem času nikakor nismo sami, same, saj imamo več kot odlično družbo iz preteklosti.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Hvala, Miha.

O Dedovanju

Zakaj je dedovanje že vedno tabu?
Krivica je, vseh mi krivic.
Zakaj ni še nikdar nihče,
v nobeni si revolut-siji,
učinkovito onesposobil mi
tegale Ga fenomena,
pošasti mi te,
zgodovino-nam-pivske,
privilegija etabliširano elitarističnega nad vsemi privilegiji,
in osnove, in pradeda, prav vseh elit?
Banda ušiva.
Nam Zgodovino, Me, pije.
Zakaj se o tem, in NAGLAS, in prav nič
in ne, in ne, in ne ne govori?

Potiho, skrivaj, in pa s z zamero,
en drugega gledamo, kdo bo dobil.
Teta soseda, vsa sveta zavist.
Sestra pa brata.
Babici klist.
V dom z njo, razpredamo.
V glave si jerbamo.
Nacifašist.
P-pseudo- ff-feminist. Ka.

Dediščine si dati nam Vsem.
Dote pa vsaki.

Zakaj se ne menimo raje, vsi, brez prestanka,
o dedovanju nas skupnosti, Nas in od Mi,
vseh in od nekdaj,
kakor, da Mi,
zgodovinskega bitja,
ki VSE ji pripada?
Ker Mi, je Vse.
Je Smo.

Pa je smog.
In smo pa smotani.

Hodim navzkriž si ga, tja, čez življenje,
kakor si vem in ga znam,
in grebem, in kradem, in dajem si tudi,
čeravno premalo, mi v glavi zveni.
Podjetna si biti, se širi Beseda.
Na kup si nositi. Čimveč in najboljša.
Še sploh pa imeti.
Imeti, pa biti.
Če eno, vsekakor imeti.
Imeti je biti, je v Delu pisalo.
In delo imeti.
V Mladini pa NToku blesteti.

In jemljem, in pijem, in dajem nazaj.
Ostalo poščijem.
In ko me bo ne, dam nazaj prav ji vse,
kar mi je od tega ostalo.
Česar si v drek mi ni spraviti blo.

A reke mi ne.
Gore pa niti.
Te nikdar si moji ga nista bili.
In ne od nobenga.
Od srne in pa od medveda, misliti.
Nista nikakor naprodaj.
Si zemlje lastiti je Greh!
Po Zemlji plesati.
Jedilnic graditi.
Za srne.
Za stonj.
Si greh tja, kamor luč ne posveti, vtakniti.
Presneti si biti.

Vsem zapustiti. Od vseh itak biti.

In pol bi težav bilo drastično manj,
s z TOD-jem*.
In streha.
In eter.
In sajber.
In lehtrika, luč ji presvitla.
In jesti.
ZA VSAKO IN VSADZGA!
ZA VRAGA!
(Obkrožiti ZA)

In reke in gore in vrisk in pravica.
Po tem mi pa vladaj, če si!
Ker midve, od Smo, sva vsaj tri.
Nas onkraj, Junaka, ga ni.

In skromna si biti.
In "Heritage" na Internet' iti si poiskati.
Pa vsi pozabiti.
Iz zgodovine dedičev izpisati.
Študentov si ga poslušati.
In kite pri miru pustiti.

*TOD, -ja, -jem, temeljni osebni dohodek

Razprave začeti!

Poslučati, gledati, se naučiti.
Se nauliti, kdaj ne govoriti.
Molčati, in, ne imeti.
Sodelovati, in kako!
In za pozornost se zahvaliti.
A Mihiju preslico, olive vejo, v brado vtakniti.
Se naučiti ga poslušati.

Komentarjev spremljati,
čim manj jih dati.

Sveto Jezo v eter spustiti.
Začetek.
Za začetek...

"Šel je Popotnik skozi Atomski Vek" si prebrati,
in se globoko zamisliti.

Očitno namen je tu zase se brigati.
Znanca od ignorirati.
Amen.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness