Yves Tumor: Safe in the Hands of Love

Yves Tumor: Safe in the Hands of Love

Oddaja
26. 12. 2018 - 19.00

Warp, 2018

 

Lani oktobra smo v recenziji vrhunskega mikstejpa Experiencing the Deposit of Faith ameriškega ustvarjalca Yvesa Tumorja, ki je v recenzentovih ušesih predstavljal enega lanskih presežkov, izpostavili avtorjevo željo, da bi kljub eksperimentalni naravi svoje muzike sam rad delal predvsem hite. Slabo leto kasneje je v našem naročju pristal album Safe in the Hands of Love, izdan pod okriljem britanske institucije Warp, ki se letos lahko pohvali s čislanimi dolgometražci producentov, kot so Oneohtrix Point Never, Mark Pritchard, Gaika, Kelly Moran in drugi. Po pričakovanjih, je Tumor kljub nesporni kvaliteti dosedanjega outputa z novim albumom povsem zasenčil ves svoj v preteklosti izdan material. S Safe in the Hands of Love se je Tumorjeva diskografska pot spremenila v ekstenzivno vajo v slogu in piljenju izraza, ki je vodila do tokrat obravnavane mojstrovine.

Namerno enigmatični in dvoumni ustvarjalec, ki smo ga bolj detajlno portretirali v omenjeni lanski recenziji, se je letos vrnil z albumom, ki v celoti predstavlja smernice popa sedanjosti oziroma prihodnosti. Ciljamo predvsem na sintezo eksperimentalnih produkcijskih postopkov in tradicionalnega pop pesmopisja. Oboje gre Tumorju očitno več kot odlično od rok. Je glasbenik, ki si zna prisvojiti pozornost poslušalca. To najbolje afirmira dramatični filmski uvod Faith in Nothing Except in Salvation. Gre bržkone za kratek izsek iz kakšnega blaxploitation filma, ki ga zaznamujejo zazankan motiv trobilnih stabov  in bobnov ter distorzirane bas linije ... uvertura in svojevrsten disclaimer, s katerim Tumor s prve postavi vse karte na mizo in nam da vedeti, da nas njegova muzika lahko tudi resno poškoduje.

V posluh že dolgo nismo dobili tako smotrno uravnovešenega, premišljeno razgibanega in emotivno tridimenzionalnega pop albuma. Eno glavnih osišč plošče je po recenzentovem mnenju Tumorjevo spogledovanje z alternativnim rockom in emo scenami 90. let. Kakor med trap mladci zadnja leta očitno prevladuje lirični sentimentalizem in jokajoči vokalni prijemi ranjenih duš, značilni za popularni emocionalni rock sredine dvatisočih, tako si Tumor izposoja določene vokalne prijeme emo (post)hardcora. Nenazadnje se album zaključi z mastno in nadvse hrupno zanko, ki se razraste v polnokrvni post-hardcore razvrat. Vokalni prijemi v slogu Jacoba Bannona potrjujejo misel, da bi komad lahko našli na kakšni zgodnji B-side izdaji legendarnih hardcorovcev Converge.

Kljub temu pa je Safe in the Hands of Love svetove stran od kakršnegakoli rock albuma. Na njem smo v komadu Economy of Freedom priča avtorjevi interpretaciji osladnega R&B-ja dvatisočih let skozi prizmo postinternetnih muzik – mimogrede, vaporwaveovski zvoki, predstavljeni skozi okvir indie rock pesmopisja, se v ospredje ponovno prikradejo v komadu All the Love We Have Now. Ob štiklu Honesty nas Tumor za roko vodi v klubski svet in ponudi svoj, občutno emotivnejši spin-off trenutno popularnega vokalnega (pop) housa izvajalk, kot je Yaeji. Komad Noid, eden boljših singlov letošnjega leta, nas s svojim nostalgično sladkim soulovskim motivom in jahajočim big beatom popelje v nedolžni čas britpopovske pocukranosti. Prav nasprotno pa nas drugi single Licking an Orchid popelje v bolj depresivni čas prelomne izdaje Blue Lines bristolskih Massive Attack. V drugi polovici plate se zgodi še najmanj toliko, če ne več, slogovnih in razpoloženjskih preobratov. Tumor ob tem nikdar ne podleže eklekticizmu zavoljo eklekticizma. Emo hitiča Lifetime in Recognizing the Enemy bosta s svojimi razkošnimi godalnimi aranžmaji tistim, ki so po letu 2003 odraščali ob zvokih albuma Blink-182, v spomin priklicala verze potrtega Marka Hoppusa. Če je Hoppus jokavo pel I miss you, Tumor pogreša stare dobre čase s svojimi brati v kraju Biscayne na Floridi, v bližini katerega je sicer tudi delno posnel svoj drugi album Serpent Music.

Multinacionalni in multimedijski umetnik raziskuje meje soula
 / 31. 10. 2016

Izvorni obraz Yvesa Tumorja se nam razodene v grozoviti kompoziciji Hope In Suffering (Escaping Oblivion & Overcoming Powerlessness), smiselno umeščeni približno na polovico albuma. V duhu šok terapije nas Tumor tu sooči z vonjem trupel, na katerega namigujejo zvoki rojev muh in melanholična godala. Dromljajoči in abrazivni zvoki na mejah hrupa, na katere Tumor s svojim downpitchanim vokalom polaga pogubne verze, so prerešetani z zvoki bojišč, bruhajočih rafalov in smrtnih krikov. Včasih se zdi, kot da bi poslušali sodobno verzijo kultne Ginsbergove pesnitve Rjovenje (Howl), predvsem del, znan kot Moloch. Tumorjeve podobe so močne, verzi ostri kot britev. Nasploh so precej prisotni motivi rezanja, stiskanja, trganja, menjanja kože in s tem lastne podobe ... Njegov zamegljen, namerno dvoumen poetični jezik zaznamuje določena sadomazohistična metaforika. Iskanje in oblikovanje samega sebe skozi spoznavanje lastnega pragu bolečine …

»Breathe my former thunder that rules the day
Bring the tide in and rule it from its grave
And rule that image
Scrape that image.«

Sean Bowie aka Yves Tumor se gre tu umetnost v sodobni popularni glasbi. Ena izmed recenzij albuma je skušala problematizirati rabo označevalca eksperimentalen v Tumorjevi glasbi. Je leta 2018 na podobne albume sploh še treba lepiti ta označevalec? Ali ne stremi skoraj vsa sodobna popularna glasba, ki jo produciramo, trošimo in osmišljamo milenijci, k preseganju starega, k vključevanju sodobnih tehnologij, k brisanju mej med žanri in slogi? Subkulture so mrtve, žanri ostajajo kot usedlina marketinških potreb glasbene industrije. Safe in the Hands of Love je ustekleničena esenca sodobnih glasbenih stremljenj (pred-trapovske) milenijske generacije, ki je odrasla ob zvokih gangsta rapa 50 Centa, nu-metala Slipknotov, komercialnega ema ter indie rocka sredine dvatisočih ... Generacije, katere proces odraščanja je kulminiral z vaporwave revolucijo, ki je vse dotlej poznane estetike in smernice na novo izprašala z ekrana domačega računalnika. V svoji slogovni razgibanosti, močni sporočilnosti in premišljeni estetiki pa je letošnja Tumorjeva plošča poleg albuma Some Rap Songs Earla Sweatshirta gotovo eden (milenijskih) dolgometražnih presežkov leta 2018.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness