Samozaložba, 2017

Dobro leto po izidu v mnogih ozirih navdihujočega dolgometražca Serpent Music, ki ga je takrat pod drobnogled vzel kolega Matej Mihevc, danes vloga protagonista Tolpe bumov ponovno pripada enigmatični osebnosti, ki se v medijih in pod glasbenimi izdajami še najpogosteje znajde pod psevdonimom Yves Tumor ... In čeravno bi bilo mogoče na široko pisati o njegovi obglasbeni dejavnosti, se bomo nocoj fokusirali predvsem na njegov aktualni glasbeni output.

Je mojster psevdonimov, glasbeni eklektik in od septembra član družine Warp Records, predstavnik kroga transspolne rap ikone Mykkija Blanca in modni oblikovalec. Prve asociacije, ki se porodijo ob njegovih blagih, zdi se, da kot od daleč, iz nekakšnih vmesnih svetov odzvanjajočih zvočnih zankah, so nedvomno povezane z delom kultnega dvojca Hype Williams in pravzaprav celotno diskografijo Deana Blunta. Težko bi rekli, da gre izključno za produkcijske prijeme oziroma zvočno sliko, prej se zdi, da njuna glasba poseduje zelo sorodna razpoloženjska stanja … Vendarle pa bi osrednjo os, okoli katere se giblje celotno njuno glasbeno izrazje, lahko označili za nekakšen valujoči občutek, ki bije iz slike Edvarda Muncha iz leta 1894 … slike z naslovom Melanholija. Če pa se je z melanholijo in njenimi različnimi variacijami že davno tega ukvarjal Robert Burton, se Yves Tumor ukvarja z njeno sodobno izpeljanko, recimo ji urbana melanholija. Prav ta pridevnik – urbano – je v zadnjem letu, predvsem v domačem prostoru, dvignil kar nekaj prahu, večinoma v navezavi na besedno zvezo urbana glasba. Če se, tudi v kontekstu albuma Experiencing the Deposit of Faith, strinjamo s problematično rabo slednje, pa precej lažje razčlenimo pomenske podmene urbane melanholije. In kje drugje iskati njen pomen kot na avtobusni vožnji domov, v pikčasti mestni krajini, ki pronica skozi z oglasi prelepljena stekla, v igri žerjavov in zidarskih odrov, hiltijev in bagrov.

Preplet urbanizacije, komercializacije, prenaseljenosti in brezdomstva, hiperturizma, militarizacije mestnih ulic, izginjanja nenadzorovanih javnih površin, ekološke indiferentnosti, prevlade betona nad zemljo … našteti faktorji se v očeh mnogih kažejo kot indikatorji neizbežnega zatona zahodnih mest, kot spremenljivke enačbe, pri kateri na koncu enačaja naletimo na besedo implozija. Vendarle nas v vsem grdem urbane krajine, če se oddaljimo od muzejsko urejenih mestnih središč, v vsej tej zasičenosti javnih prostorov včasih preseneti majhen, nepomemben detajl, odsev, odmev nečesa, kar nas dvigne nad materialistično, pragmatično realnost mestnega vsakdana. In prav v teh trenutkih misli naše nihilistične notranjosti zadenejo ob nekakšno prepreko, nekakšno usedlino, ki omogoči razodetje, fidei depositum.

Seveda pa se lahko pri interpretaciji pričujočega dolgometražca, ki bolj kot na klasičen album spominja na nekakšen zvočni kolaž mejnih razpoloženj, izmuzljivih, težko ubesedljivih občutij, kompilacijo zvočnih spominov ali sprehod po drobovju Yvesa Tumorja, odmaknemo od mestnega vrveža na podeželje, v njegov rodni Tennessee. Tako kot album Serpent Music tudi njegov naslednik odkrito koketira z duhovnostjo, s spiritualizmom, v tokratnem primeru kar precej neposredno, saj platnica albuma nosi trenutek nekakšnega kolektivnega krsta v reki, simboličnega ponovnega rojstva. Čeprav bodo šle Tumorjeve mesijanske tendence kakšnemu poslušalcu tudi v nos, so njegova stremljenja pravzaprav zelo osnovna, zelo človeška. In mogoče so tudi dobra razlaga za dejstvo, če parafraziramo kolega Sinanovića, da odkritje položaja in oblike zemlje, nezavednega, (post)razsvetljenstvo in razvoj tehnologije niso odpravili religiozne izkušnje.

Vprašanje, kam umestiti Yvesa Tumorja in njegovo glasbo, se tako zdi povsem irelevantno. Tako kot ob večini po naravi ambientalnih albumov Experiencing the Deposit of Faith obstaja predvsem v relaciji zvočni material – poslušalec in interakciji občutij, zgodb in interpretacij, ki se porajajo iz nje. Morda so ambicije Tumorja v smislu vpeljevanja duhovne izkušnje v sodobno popkulturno produkcijo tendenciozne, morda nekoliko preveč pretenciozne … nenazadnje je sam v enem izmed intervjujev povedal, da si predvsem želi ustvarjati hite. Toda nekoherentna narava izdaje in bežnost njenih zvočnih fragmentov temu naravnost nasprotujeta. In če smo s predhodnikom Serpent Music podoživeli plejado različnih občutij, se Experiencing the Deposit of Faith manifestira kot idejno precej bolj usmerjena celota, kot zvočni ekvivalent vmesnih stanj med budnostjo in spanjem, smrtjo starega in rojstvom novega jaza.