Magla svuda magla oko nas

Magla svuda magla oko nas

Recenzija izdelka
28. 11. 2018 - 13:00

V današnji Humanistiki se bomo za spremembo posvetili literarnim esejem oziroma esejem o literaturi že prepoznavnega avtorja Jasmina B. Freliha. Poslušalstvu je verjetno bolj znan po romanu Na/pol iz leta 2013 ali zbirki kratkih zgodb Ideoluzije iz leta 2015. Frelih je lani svoj opus obogatil še z zbirko esejev z naslovom Bleda svoboda, ki je letos dobila tudi Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev v letu 2018. Že tu pa velja omeniti, da so eseji zbirka tudi v tem smislu, da obsegajo avtorjeve eseje od leta 2007 pa do 2017, nimajo enotne tematike, očitno pa je tudi, da so bili pisani z različnimi nameni in za zelo različne medije. Zato tudi ne moremo vzpostaviti neke enovite kritike, ampak se moramo lotiti razdelovanja po delih.

Pa se najprej ustavimo pri vprašanju, kaj je esej. Če smo najmanj natančni, a hkrati najbolj točni, moramo reči, da je esej tista zagonetna polliterarna zvrst, ki lahko v sebi združuje prav vse žanre in zvrsti, njegov namen in ciljna publika pa se zopet lahko razteza od zelo ozke do kar najširše. Aldous Huxley v predgovoru k Zbranim esejem govori o eseju kot o stičišču treh polov: pol osebnega, pol objektivnega in pol abstraktnega. Dober esej je tisti, ki ima vsaj eno teh razsežnosti, tisti res dober pa v sebi združuje vse tri. Primer takšnega dobrega eseja Huxley najde v Montaignu. Huxleyjeva razdelitev kot ena izmed novejših naj bo zato tudi naša podlaga, s katero bomo najlažje povzeli bistvo esejev in prek tega vrednotili celotno zbirko.

Začnimo pa z zadnjo razsežnostjo, ki je povezana z abstraktnim, ki je hkrati tudi univerzalno. To pa zato, ker je med vsemi tremi najmanj intenziven. Frelih se kar najmanj trudi pisati o nečem, kar bi bilo skupno kar največjemu številu bralcev. Četudi se eseji velikokrat začnejo z nekim poznanim fenomenom ali dogodkom tipa teroristični napad na bostonskem maratonu, redko ostanejo na področju obče znanega, še redkeje pa se dotikajo občih problemov ali vrednot. No, razen če ste ne le bralec avtorjev slovenske literarne scene, ampak ste nekoliko že integrirani v hierarhijo odnosov, ki tam veljajo. Rešitev za to nemajhno pomanjkljivost je Frelihov slog. Je poljuden, a hkrati oster - praktično rečeno, besede kar letijo, tudi če ne razumete ravno “ko-s-kim-kako-zašto”. Pomemben vidik je tudi bližanje govorjeni besedi, kar pa je pravzaprav postalo že stalnica nekaterih spletnih portalov za literaturo.

Objektivno-faktičnega smo se nekoliko dotaknili prej. Objektivno-faktično se pojavlja predvsem v aluzijah in omembah literarnih in zgodovinskih del, s katerimi je bil Frelih v času pisanja v stiku. Poudarek je zlasti na sodobnih uveljavljenih avtorjih, kot je recimo Don DeLillo, ki je tudi širše prepoznan kot eden izmed najbolj referenčnih avtorjev sodobne književnosti. To je glede na podobne eseje avtorjev, ki so s Frelihom povezani predvsem prek letnice rojstva, izredno osvežilno.

V tem smislu bi lahko imeli eseje za literarne, ker se namreč sučejo okrog nekaterih umetniških del. Pohvalimo tudi prvi teoretični poskus na naših tleh z ukvarjanjem z metamodernizmom, obdobjem, ki naj bi nasledilo postmodernizem in ga ključno zaznamovalo nihanje med skrajnostmi, pri čemer nobena ni dobra ali slaba ali pomembnejša od druge, temveč je bistvo v njihovem soobstoju. Frelih je s tem vrnil vero, da se avtorji njegove generacije vseeno zanimajo še za kakšno bolj težavno tematiko, kot je negativna recepcija novega albuma Taylor Swift. Pojavljajo se tudi prvi obrisi govora o legendarni I.D.I.O.T. generaciji, ki je imela do sedaj največji potencial za spreminjanje nevzdržnih odnosov na naši sceni in katere del je bil tudi Frelih.

Sedaj pa se premikamo k osebno-avtobiografskemu, ki v največji meri razkriva šibkost ne samo Frelihovega, ampak, splošno rečeno, z nekaj izjemami kar esejističnega pisanja kot takega pri nas. Najopaznejši del esejev je namreč prav to nenehno referiranje avtorja bodisi na dogodke iz njegove osebne zgodovine ali pa argumentacija temelji na zgolj na njegovih osebnih prepričanjih. Govorimo o neznosni prvi osebi ednine, o piscu eseja, ki napisanemu ne pušča dihati in ga nenehno obremenjuje z lastnimi premisleki. Ko pisanje že steče, ga naenkrat ustavi “jaz”, ki naenkrat začne sestavljati neko svojo “mudrolijo”. Dominantna značilnost je torej prav to nenehno zanašanje avtorja na lastno mišljenje in izkušnje, ki presega Avtorjevo avtoriteto - če te še nismo pokopali. Ti kratki stiki so sprva nemoteči, proti koncu pa dajejo vtis, da so namenjeni razkazovanju avtorjeve lastne osebnosti in intelekta.

Tudi to rešuje Frelihov slog, česar pa ne moremo reči za njegove kolege. Njihovi eseji namreč niso osebni zgolj, ko pride do sloga, ampak tudi ko pride do izbire teme in argumentacije. Seveda lahko na tem mestu zagovarjamo pluralnost mnenj, toda ko esej pade in ostane izključno na področju doživljanja, se ne moremo izogniti občutku, da imamo opravka z doživljajskimi spisi. Zato tudi toliko manj razumemo favoriziranje takšnih sestavkov pred tistimi, ki jih mogoče tudi isti avtorji pišejo za potrebe konferenc ali seminarjev. Seveda velja, da je treba literaturo vračati širši množici, toda ali je treba pri tem spregledati literarne kvalitete ter se osredotočati predvsem na zunanjo privlačnost in berljivost? Premisliti je treba, do kje bomo šli v tej fatalistični ideji. V luči tega je odločitev za nagrajevanje zbirke esejev, ki neguje to vprašljivo prakso ugajati bralcu, vprašljiva.

Toda mogoče se je tega še pred nagrado zavedal tudi Frelih, ko je zbirko naslovil Bleda svoboda. Svoboda je že, kaže se v izbiri snovi, ki je, kot smo povedali, ena izmed najširših na področju sodobne slovenske esejistike. Bledost implicira, da je vseeno ni dovolj za normalno gledanje in se zato še vedno lahko izgubimo, torej napačno presodimo smiselnost teme ali argumentacije. Pisati v bledi svobodi pa pomeni tudi imeti možnost pisanja, toda ostajati v krču med ugajanjem in polemiziranjem. Glede na neodmevnost tako izida zbirke esejev kot tudi podelitve nagrade je videti, da ostajamo pri prvem.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness