Misliti arhitekturo #12: Dean Komel in Jeff Malpas

Misliti arhitekturo #12: Dean Komel in Jeff Malpas

Oddaja
24. 12. 2018 - 20.30

Dober večer. Pred nami je praznična izdaja radijskega bralnega seminarja filozofskih del o arhitekturi, šesta in zadnja edicija tokratne sezone oddaje Misliti arhitekturo.

Ker smo v tej sezoni namenjeni k fenomenološki refleksiji o grajeni umetnosti, bi bilo nemara smiselno, da se danes vprašamo, kam smo prispeli s tem, ko smo prebirali dela Martina Heideggerja, Giannija Vattima, Hansa-Georga Gadamerja, Gastona Bachelarda, Mauricea Merleau-Pontyja in ko smo se pogovarjali z Juhanijem Pallasmaajem? Ali lahko sedaj bolje uvidimo točke vstopa te filozofske šole, ki bi ji lahko rekli tudi filozofska metoda, v polje arhitekture? Ali nam je pri tem evidentno predočeno, da je fenomenologija bila predvsem marsikdaj sveža in poglobljena refleksija, ob tem pa je bila tudi ena svojevrstna rešilna bilka, ki je spraševanje o umetnosti – ne le o arhitekturi – ohranjala odprto, razprto izven polja tehnološkega, znanstvenega mišljenja? Ali smo sedaj zreli za to, da postavimo fenomenologiji kot refleksiji o arhitekturi jasne gabarite, da gre torej za filozofski pristop, ki je v domeni nekega globinskega premisleka, pri tem pa je pravo nasprotje prevladujoči tendenci po praktičnosti in uporabnosti ter vizualni dominanci, ki je izšla predvsem iz znanstveno-tehničnega sveta, pojavnost pa je dobila tudi v modernizmu?

Morebiti ostajajo sledi teh bolj kot ne fenomenoloških pozicij nekje v ozadju, vsi dosedanji bralni seminarji pa so dosegljivi na spletnem mestu Radia Študent. To oddajo pa začenjamo s spraševanjem po tem, do kje smo prišli, tudi zato, ker je avtorjev, ki spadajo v domeno fenomenologije in se lotevajo arhitekture, danes obilo. Med prepoznavnimi svetovnimi imeni so avstralski filozof Jeff Malpas, ameriški filozof David Seamon, mehiški arhitekturni zgodovinar in teoretik Alberto Pérez-Gómez, ki danes predava v Kanadi, ter mnogoštevilni drugi. Pogovor s Pérez-Gómezom, ki ga je posnel kolega Izidor Barši v oddaji Arhitetkura govori leta 2013, si prav tako lahko zlijete v ušesa na spletnem mestu Radia Študent.

Ker je avtorjev na tem polju veliko in ker smo doslej prečesali tiste, ki zagotovo tvorijo bazo, izvir te refleksije, gremo v zadnji ediciji te sezone k svojevrstnemu eksperimentu, ki bo pomenil obenem tudi iskanje ene druge nianse. Vzeli bomo namreč dve čisto sveži besedili, ki sta jih slovenski filozof Dean Komel in Jeff Malpas prikazala na simpoziju O oblasti v arhitekturi: fenomenološka perspektiva, ki je septembra potekal v Ljubljani z namenom, da premisli odtis arhitekture na posameznika in družbo. Izseke teh besedil bomo tu večinoma in zgolj prebrali, s to namero, da namesto, da strukturno analiziramo tovrstne tekste in izpostavljamo torišča teh teorij, kot smo to počeli doslej, nocoj fenomenološko analizo o arhitekturi dajemo v neposredno pokušino. Oddaja v obliki degustacije torej.

Nocojšnji poskus prelitja filozofskega teksta v radijski eter – nekateri tovrstni eksperimenti so se izjalovili, ker so bili preveč suhoparni in neposlušljivi, verjemite – začenjamo z besedilom Deana Komela z naslovom Fenomenološka skica arhitekturnega dela in vprašanje moči. Besedila, ki je razdeljeno na sedem razdelkov, pri čemer je večji del šestega razdelka namenjen analizi Ravnikarjevega Trga republike, newyorškega »bohemskega« hotela Chelsea ter aktualnih dogajanj okrog hostla Celica, ne bomo povzemali v celoti, prebrali pa bomo le nekatere pomenljivejše izseke.

Začenjamo z razdelkom, kjer se Komel, potem ko v prispevku na simpoziju O oblasti v arhitekturi: fenomenološka perspektiva že oriše temeljne postavke fenomenologije in arhitekture, sprašuje o njunem vzajemnem odnosu. Besedilo se glasi takole:

»Uvodoma potemtakem lahko sklenemo: in fenomenologija in arhitektura vnaprej jemljeta v zakup celoto bivanja in umeščenost človeškega prebivanja vanj. A takoj se prikrade pomisel, mar ni tako jemanje v zakup celote bivanja v primeru fenomenologije in filozofije vendar bolj teoretsko, pri arhitekturi in gradnji pa bolj praktično zaznamovano? Takoj lahko odgovorimo, da tako fenomenologija kot arhitektura že v svojih izhodiščih in smotrih presegata dihotomijo med teorijo in prakso, pa tudi med prakso in poetiko.

Prostor, recimo, velja za apriorno predpostavko slehernega arhitekturnega pristopanja in postopanja. Arhitektura je, ne šele kot praksa, marveč že kot teorija, neločljivo povezana z dojemanjem in ustvarjanjem prostora. Zadrega nastopi, če se vprašamo, kaj je prostor kot fenomen? To, kar merimo kot prostor – gotovo da arhitektura brez merjenja prostora ne bila možna - vendar ni isto kot prostor, v katerem bivamo, spremljamo nogometne tekme, prostor, iz katerega opazujemo vesolje, v katerem se imamo radi, se, recimo, ukvarjamo s fotografijo ali kiparstvom. Na vse te načine ter - verjetno celo v prvi vrsti – z arhitekturo – se prostor na novo ustvari. Kar pomeni, da je prostor lahko ustvarjen in da se tvori.«

S postavko, da je prostor ustvarjen, torej ustvarjen s strani človeka, Komel sledi prepoznani filozofski poziciji o prostoru. V nadaljevanju svojega prispevka pa trasira razlike med naravno in človeško ustvarjenim prostorom, pri čemer ima pri slednjem večji del zaslug ravno arhitektura. Takole je nadaljeval:

»Zakaj potem velja za apriorno predpostavko ustvarjanja na področju arhitekture? Prostor lahko ustvarjamo tudi s pogovorom in besedo, ki sama sestoji iz nekega razprostiranja glasu in pomena. Seveda pa je prostor lahko tudi nedostopen, zaprt in zazidan, lahko je to poseben prostor za izolacijo ljudi in nadzor nad njimi, zapor, taborišče, ali pa kar puščava, otok, širno morje, visoko pogorje. A gorska stena ni isto kot postavljen zid, širno morje ni isto kot vodovodna napeljava in zvezdnato nebo ni isto kot mestna razsvetljava. Vsaj nekaj prostora najdem celo v meni, posebej takrat, ko ostanem brez besede ali mi je vzeta. Če pravim 'v meni', ne mislim v mojem telesu. Kje potem, v nečem breztelesnem? Temu, čemur pravimo duša, katere logos je po Heraklitu tako globok, da ji ne najdeš meja (frag. B 45)? A vseeno se lahko duša še podaljša, vsaj za telo.

Prostor kot merljiv je sam po sebi neizmeren. Če hočemo prostor fenomenološko opisati, je nemara treba začetno ugotoviti, da se prostor svetno razprostira, zavoljo česar je lahko očiten kot fenomen. A 'fenomen' v tem smislu prisotnega v svetu so tudi čas, človek, stvar, število, mera, resnica, beseda, narava, zgodovina … - vsa fenomenskost kot celokupnost fenomenov, torej cel svet, skupaj s pripadajočimi načini doživljanja, zaznavanja, predstavljanja, mišljenja, rokovanja, pisanja itn.«

Poslušate oddajo Misliti arhitekturo na Radiu Študent, v kateri prebiramo spis slovenskega filozofa Deana Komela Fenomenološka skica arhitekturnega dela in vprašanje moči. V tretjem pasusu, ki ga serviramo nocoj, bo Komel svoj fokus usmeril v arhitekturno delo v sodobnem času. Gre za pasus, s katerim zaključujemo to branje njegovega prispevka. Originalno besedilo se glasi takole:

»V našem času seveda na široko in tako rekoč brez omejitev govorimo o raziskovalnih, umetniških, arhitekturnih in vseh drugih projektih. Projektantstvo prevzema mesto arhitekture podobno kakor dizajn prevzema mesto risbe in slike. Tako projektantstvo kot dizajn sta podprta z informacijsko tehnologijo, brez katere si danes ni mogoče zamišljati proizvodnje, ki vse uniformira v funkcijo proizvoda za prodajo in potrošnjo. V tem oziru lahko govorimo o tehnoznanstvenem in kapitalskem 'prevzemu oblasti' in celo diktaturi v arhitekturni produkciji. K temu je nujno prišteti še mobilizacijski značaj virtualizacije, ki stopa na mesto prezentacije arhitekturnega dela. Virtualizacija, kot razodeva latinski izvor te besede, izziva moč, ki ni fiktivna marveč fiksacijska, tj. fiksirana na učinek. Zasleduje zgolj učinke in učinkovitost. Tu sicer namenoma puščamo odprto vprašanje, ali tehnoznanstveno, kapitalsko in virtualno dobivanje na moči zadeva arhitekturne dejavnosti v totalu, ali pa ta totalizacija trči na svoje meje, ravno koliko jih ne priznava in prepoznava iz arhe sveta, marveč ga funkcijsko odpravi, spravi zunaj funkcije. Arhitekturno delo to samo po sebi postavi v precep med funkcijo in prezentacijo, ki presega razkorak med funkcionalnostjo in estetskostjo, kolikor sega k postavljanju v funkcijo neke moči, ki v osnovi zadeva oblast nad arhitekturo.«

Z odnosom med oblastjo in arhitekturo se je na omenjenem simpoziju ukvarjal tudi avstralski filozof in profesor Jeff Malpas, ki je tukaj sodeloval s prispevkom Uprostorjenje oblikovajna: arhitektura v dobi tehnološkega kapitalizma.

Malpas je avtor obilice študij o arhitekturi, prebivanju, Heideggerju, predvsem pa o prostoru in njegovi topografiji, o odnosu med arhitekturo in oblastjo oziroma močjo pa je na simpoziju povedal slednje:

»Vendar pa obstaja tudi globlji, morda manj očiten pomen, v katerem sta oblast in arhitektura povezani. To je pomen, v katerem arhitektura ni zgolj sredstvo, s katerim se izvaja oblast, temveč je tudi del same strukture, s katero se oblast izvaja. Tu velja razumeti oblast ne le v smislu nadzora ali izvajanja nadzora, temveč bolj temeljito kot tisto, kar je produktivno pri diferenciaciji in odrejanju - vključno z odredbami oblasti in subjektivizacijo. V slednjem pomenu je oblast na delu v vseh oblikah arhitekture in to zato, ker je primarni način, v katerem se oblast artikulira v to materialno, torej s pomočjo urejanja prostora (kot tudi časa), in samo to je tisto, kar je v izrecnem na delu v arhitekturi. Pravzaprav je le skozi to materialno in to prostorsko omogočeno, da se to predstavljivo in simbolno postavi v delo.«

Malpas se je v nadaljevanju posvetil enemu svojih temeljnih terminov, to je topološkosti. O tem je v navezavi na arhitekturo in oblastjo zapisal:

»To pomeni, da je prvi korak k razumevanju načina oblikovanja oblasti v zgradbah stvar razumevanja struktur, ki pripadajo prostoru - stvar, torej, ki sem jo drugje označil kot značilnost topološkega ali to topografsko. Veliko tega, kar je pri mojem delu tu prisotno, temelji le na ideji, ki sem jo razvijal v svojih številnih knjigah in esejih ter se dotika filozofske topologije ali topografije.

Bistvena za vsako topologijo je ideja o meji ali mejni površini. Urejanje prostora in s tem materializacija moči deluje predvsem z vzpostavitvijo takšnih meja. Tudi tiste oblike moči, ki postavljajo druge osebe kot predmet – kot je to suženjstvo, na primer - so odvisne od oblik materialne in prostorske razmejitve, pogosto v odnosu do telesa - slednje pa je sama po sebi že uprostorjena oblika oblasti. Omejitev, ki je tu na delu, ni zgolj omejevalna, ampak je tudi konstruktivna - to je vzpostavitev možnosti z razmejitvijo.«

Drobce, ki smo jih danes imeli v pokušini, vključno z vprašanjem po markiranju meje, boste lahko kmalu slišali v celoti posnetih predavanj simpozija O oblasti v arhitekturi in prebirali v nastajajoči publikaciji. S tem smo zaključili fenomenološko edicijo radijskega bralnega seminarja o arhitekturi, ki se začenja z novim letom s fokusom na strukturalistični filozofiji in psihoanalizi.

Eter Radia Študent bo v večerih zadnjih ponedeljkov v mesecu od prihajajočega januarja do marca nastanila oddaja Hertz Arhitektur. Radijski bralni seminar, ki mu radi rečemo tudi Mišljenje arhitekture, se z novo perspektivo na arhitekturo v filozofiji vrača 22. aprila 2019 ob 20.30.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.