Prosveta

Prosveta

Aktualno-politična novica
12. 12. 2018 - 10.05
 / BritOFF

DESETA

Medtem je bil že umaknjen obtožni predlog, ki je nekdanjega ravnatelja prulske osnovne šole Dušana Merca bremenil nevestnega dela zaradi domnevno samovoljnega ukrepanja ob primeru spolnega nasilja med učenci. Poleg tega pa so tudi grožnje šolnikov in drugih zaposlenih v javnem sektorju s stavko v javnosti ponovno opozorile na težave, s katerimi se soočajo učitelji. V sredinem BritOffu se jih bomo kakopak dotaknili z zgodovinskega vidika, in sicer s člankom, objavljenim 12. februarja 1938 v časniku Edinost, ki opisuje takratni položaj prosvetnih delavcev.

“Dajte učiteljstvu, kar upravičeno terja

Položaj slovenskega učiteljskega stanu ni v mnogočem prav nič zavidanja vreden. Treba je samo pazljivo poslušati izjave in tožbe na raznih učiteljskih stanovskih zborovanjih in konferencah, pa spoznamo, kako neštete skrbi razjedajo in tarejo današnjega učitelja in učiteljico. Kako naj se potem ta dva spričo morečih skrbi mirno in od vsega srca posvetita vzgojnemu delu ter naj — kar bi bilo nujno potrebno — bosta opora ljudstvu ter obenem glasnika zdravega in prepotrebnega optimizma med najširšimi sloji? Koliko več posvetnega in vzgojnega dela bi bilo pri nas opravljenega, če bi nad učiteljstvom že leta in leta ne visele neznosne skrbi, negotovost in nestalnost. Zunaj pa trkajo na vrata še brezposelni učitelji in učiteljice, ki že po več let zaman čakajo nastavitve ter imajo brez dvoma tudi pravico terjati svojo eksistenco, svoj življenjski obstoj in svoj položaj. Le prečestokrat pa se učiteljske zahteve napak tolmači, češ, da so to le njihove osebne zahteve priti do kruha in dobrega položaja.

To ne drži. Po položaju, kakršen vlada v našem slovenskem osnovnem šolstvu, je treba reči, da so zahteve, ki jih terja učiteljski stan zahteve nas vseh. Saj nam vendar ni vseeno, kakšno je naše osnovno šolstvo, dobro ali slabo, urejeno ali neurejeno. Kakšna bodi naša prosvetna politika, to pač ni stvar in privilegij nekaternikov, nego je to sila pereče vprašanje skupnosti. Na njem so interesirani vsi, katerih otroci pohajajo v šolo. Torej roditelji iz vseh stanov in poklicev. Interesirani pa morajo biti tudi vsi, ki krmarijo ladjo naše sedanjosti in bodočnosti. Zakaj ni vseeno, kako bo vzgojen in podkovan narodov naraščaj, kako in v kakšnih prilikah se bo vzgajal in likal mladi rod, na čigar ramena bo pozneje padla odgovornost za usodo naroda. Odtod je pač dovolj jasno in razumljivo, zakaj so zahteve učiteljskega stanu naše skupnostne zahteve. Treba jih je zato podpreti, soglašati z njimi in z učiteljstvom v red stati na braniku za urejene, dobre in stalne razmere v našem osnovnem šolstvu. Učiteljstvo ni osamljen in za plotovi izoliran stan, tem več je bolj kakor kdorkoli tesno povezano z narodom in njegovo usodo. Zato pač ne moremo biti veseli in navdušeni nad gladnim. prezebajočim in gospodarsko propadajočim učiteljem in brezposelnim učiteljskim, naraščajem, kajti njegova stiska in neurejenost, to je posredno tudi naša stiska in neurejenost, njegovo ponižanje je tudi naše ponižanje, njegova križeva pot je tudi naša križeva pot.

Če učiteljske stanovske organizacije terjajo na svojih sestankih stalnost učiteljske službe, je treba to zahtevo razumeti in jo podpreti. Narod bi rad imel učitelja čistega ter neomadeževanega od politikovanja, takega, ki bo vsem in vsakomur enak in enako blizu po duši in srcu. Učitelja, ki bo za vsakogar brez razlike enako upoštevana kulturna in prosvetna avtoriteta. Ni kriv učitelj sam, da gleda nanj narod s kaj mešanimi občutki, krive so naše čudovite politične razmere, ki so pod pritiskom uklenile učitelja v svoj voz. Danes za tega, jutri za onega, danes tu, jutri tam.

To vse kaj čudno vpliva na našega podeželskega človeka, ki je že tako ali tako po težkih preizkušnjah in razočaranjih dovolj nezaupljiv in tudi malodušen. Kako naj vendar on tolmači to nestalnost, kako naj si razlaga, da oni, ki so mu vsak dan zaupani njegovi otroci, vabi sosesko danes v ta, jutri v oni tabor. Seveda, tisti, ki so za vse to odgovorni, se skrijejo, umaknejo, si pred narodom umijejo roke, kot se pravi, učitelj pa ostane na cedilu in mnogo, mnogo izgubi na veljavi in v očeh ljudstva. S stalnostjo vred, ki jo terjajo učiteljske stanovske organizacije, je treba urediti tudi to zelo pereče vprašanje. Šele potem bo na deželi, na vasi in med ljudstvom učitelj veljal res za ono objektivno in splošno avtoriteto, ki nam je v našem kulturnem življenju zelo potrebna. In to mora biti skupnostna zahteva: učitelj bodi tak, kakršnega hoče imeti ves narod, ne pa morda tak, kakršnega želijo imeti ti ali pa drugi krogi, ki trenutno gospodarijo. Potem bo tudi naše osnovno šolstvo boljše, bolj urejeno ter zaradi svoje stalnosti trajen in enoten izvirek pri zgradbi naše kulture.

Zelo mučne so tudi razmere, ki vladajo po nekaterih šolah. Razredi so prenatrpani in s tem uspešen pouk in vzgoja jako trpita. Drugod spet manjka celo po več učiteljskih moči. Za brezposelne, ki bi radi delali, vzgajali, zanje pa ni kredita, torej ni kredita za nujno delo, ki bi bilo izključno v korist naroda in države. Nočemo naštevati, za kaj vse so pa krediti na razpolago, ne da bi bile tiste reči tako nujne in velikega pomena za ljudstvo. Za tako nujno stvar kot je ravno ureditev in ozdravljenje naših osnovnošolskih razmer, bi se pa le morali najti zadostni krediti. Žal, da instance, ki si jih narod postavlja, tako često pozabljajo na narod! Zato je treba tudi tu podpreti zahteve učiteljskega stanu, ker so to zahteve skupnosti.

Takih in podobnih perečih vprašanj iz področja našega osnovnega šolstva je nešteto. Kolikor se bomo zanje brigali in terjali skupno njih ureditev, toliko večji bo njih uspeh. Napačno pa bi bilo, če bi v svoji malodušnosti prekrižali roke in pustili učitelja osamljenega ter ga ne podprli.”

OSMA

Prebivalce Strasbourga so sinoči prestrašili streli, ki so okoli 20. ure odjeknili v bližini trga Kleber. Dva navzoča sta bila v streljanju ubita, več jih je ranjenih, ostali pa so se razbežali. Policija je po streljanju blokirala dostop tako do središča mesta kakor tudi do zgradbe Evropskega parlamenta, kjer ta teden poteka zasedanje. Tožilstvo je napad označilo za terorističen, francoski notranji minister Christophe Castaner pa je sporočil, da so napadalca, ki je sicer še na begu, že identificirali.    

Avstrijski parlament je sprejel nov zakon o simbolih, ki širi seznam prepovedanih znakov in obeležij. Ob simbolih organizacij, ki jih avstrijska oblast uvršča med teroristične, bodo po novem zakonu prepovedani tudi simboli tako imenovanih skrajnih skupin. Prepoved bo odslej veljala tudi za Sive volkove, Muslimansko bratovščino, Kurdsko delavsko stranko (PKK), Hamas, oboroženo krilo Hezbolaha in ustaške simbole, ne pa tudi za organizacije, kot sta Identitarci in Državljanska nepokorščina. Avstrijski notranji minister iz vrst desnih svobodnjakov Herbert Kickl je na kritike opozicije o selektivni izbiri organizacij, katerih simboli se prepovedujejo, odgovoril, da so na seznamu skupine, ki delujejo na avstrijskem območju. Seznam so po njegovih besedah pripravili strokovnjaki iz Zveznega urada za zaščito avstrijske ustave in boja proti terorizmu.

Tatjana Bobnar je nova generalna direktorica policije. Dosedanjo vršilko dolžnosti generalnega direktorja je vlada na dopisni seji na čelo policije imenovala za obdobje petih let z možnostjo vnovičnega imenovanja. Bobnar je prva ženska na položaju generalnega direktorja policije, kjer bo zdaj tudi s polnimi pooblastili zamenjala Simona Veličkega, ki ga je vlada razrešila 4. oktobra.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.