Dame in gospodje: Janez Janša

Dame in gospodje: Janez Janša

Mnenje, kolumna ali komentar
5. 6. 2018 - 16.00

Pri povolilnih analizah je tako: lahko poveš tisto očitno - v tem primeru, da bo koalicijo težko sestaviti katerikoli opciji in da bodo naslednji meseci pokazali, kdo obvlada aritmetiko in kompromise. Lahko pa si drzen, osvetliš en mogoč razplet in tvegaš precejšnjo možnost, da bo naslednjih nekaj mesecev analizo raztrgalo. Pojdimo po drugi poti.

Dobrodošli v vladavino trde desnice. Ja, naslednja vlada bo desna. V vsakem primeru, saj z izjemo Levice v parlamentu ni nobene leve stranke. Ampak ostaja možnost, da bo ta vlada Slovenia first desna. Da bo desna Zate.

o škodljivosti predvolilnih javnomenjskih raziskav
 / 29. 5. 2018

Ta možnost obstaja, če strankam zmerne desnice, ki jo sestavljajo vse stranke med SDS na eni in Levico na drugi strani, ne uspe sestaviti vlade. Takšna vlada bi zahtevala vsaj 5 strank. Usklajevati bi jih moral politični novinec Marjan Šarec. Štirim programsko sorodnim bi se morala pridružiti še ena, programsko ne tako sorodna stranka: NSi ali Levica. NSi na račun sodelovanja v takšnem zverinjaku – če si sposodimo opis NSi-jevega prvaka za množico strank, ki so nastopile na tokratnih volitvah – ne bo tvegal novonajdenega prijateljstva z Janševo SDS. Levica pa v taki vladi, ki bi Kolpo še naprej vzdrževala kot smrtonosni obrambni jarek in v kateri bi vsak dvig socialne pomoči ali minimalne plače zahteval kompromise, na primer z davčno razbremenitvijo na drugi strani dohodkovne lestvice, nima kaj iskati. A prav Levica je tista, ki ta komentar lahko najverjetneje postavi na laž. Nadaljnja možnost za desnosredinsko koalicijo je še povabilo Desusu in SNS-u, kar bi število strank dvignilo na 6, SNS-ov veto v taki vladi pa bi bil komedija od začetka, zaključil pa bi se gotovo s farso.

Če Levici pripišemo nekaj načelnosti, torej ostaneta dve možnosti: vlada, ki bo na prvo mesto postavljala blaginjo slovenskega človeka ali pa ponovne predčasne volitve. Proti scenariju predčasnih volitev pa deluje kar nekaj interesov v parlament uvrščenih strank: od vprašljivega uspeha na ponovnih volitvah preko finančnih težav, ki bi jih te predstavljale, do osebnih interesov nekaterih prvakov.

Pojdimo po vrsti. Listi Marjana Šarca je zagonsko silo in v precejšnji meri verjetno tudi uvrstitev na drugo mesto dal anti-Janša moment. Ponovne predčasne volitve lahko za Listo pomenijo dvoje. Prvič, ker ni upravičila anti-Janša glasov in ker sicer ni posebej prepričljiva, selitev volivcev k drugim sredinskim strankam in poslabšanje rezultata. Ali drugič, koncentracijo anti-Janša glasov pri Listi Marjana Šarca in izboljšanje rezultata. A glede na umirjeno, državniško držo JJ-a, vsaj v televizijskih nastopih, ki ciljajo na sredinske volivce, ni očitno, da bi anti-JJ moment predstavljal možnost za izdatnejšo mobilizacijo. Druge sredinske stranke pa prav tako ne bi pomagale pri koncentraciji in predale svojih glasov Šarcu. Vsekakor bi ponovne volitve za Listo Marjana Šarca predstavljale negotovost. Prav tako bi zahtevale dodatno zadolževanje rosno mlade stranke brez močnih virov financiranja. In nasploh ni lastnost novih strank, da se takoj po vstopu v hram demokracije iz njega zopet samoizključijo.

Nevarnost ponovnih volitev tako predstavlja spodbudo za Šarca, da razmisli o vstopu v koalicijo z SDS. Takšna koalicija pa bi predstavljala tudi precejšnjo zagato. A Šarec bi v svoji domačijsko-populistični zakladnici pregovorov gotovo našel tudi tistega, da se zarečenega kruha največ poje in volivcem nekako obrazložil svoj obrat. Nedvomno pa bi bil tak obrat neprimerno lažji, če bi se izkazalo, da se je zareklo tudi kakšni drugi sredinski stranki. Skoraj gotovo bi bil to predpogoj za Šarčev vstop v koalicijo z SDS, ki se ji potem ne bi več reklo koalicija pod vodstvom SDS, ampak velika koalicija za stabilnost in razvoj.

Kar je vse prej kot nemogoče. Tretjeuvrščeni socialdemokrati bi vstop v koalicijo z SDS svojim volivcem težko upravičili. A hkrati je stranka v takšni finančni godlji, da si ponovnih volitev verjetno sploh ne more privoščiti. Pred začetkom kampanje je imela SD 460 tisoč evrov sredstev in nekaj čez 400 tisoč evrov posojil. Povedano drugače, praktično vse, kar imajo, je na puf. Če sredinska koalicija ne uspe, bi socialdemokrati verjetno naslednji mandat najraje preživeli v opoziciji. A če to pomeni še ene volitve, zavoljo finančnega preživetja stranke ne gre izključiti niti vstopa v veliko koalicijo, pod pogojem, da bi se jim tam pridružila še kakšna sredinska stranka.

Stranka Alenke Bratušek prav tako ni v rožnatem finančnem stanju. Leto je sicer začela brez dolga, a ravno tako se ne kopa v denarju. Slabih 70 tisoč evrov premoženja je verjetno v veliki meri porabila. Alenka Bratušek ima še en motiv za vstop v koalicijo. Ob tem, da se sama ni uvrstila v parlament, ji ministrsko mesto predstavlja edino možnost za ohranitev prepoznavnosti. Morebitne ponovljene volitve bi ji sicer omogočale, da premeša volilno listo in se uvrsti v državni zbor, a pod pogojem, da si jih lahko privošči. Spet tretja opcija je, da počaka do odstopa svojega poslanca Franca  Kramarja, sicer bohinjskega župana, po lokalnih volitvah jeseni in zasede njegovo mesto. Pri Alenki Bratušek je, očitno, še precej neznank.

Bolj jasno pa je žalostno stanje Demokratične stranke upokojencev Slovenije. Konsistentni napadi na njenega prvaka Karla Erjavca z vseh strani so dosegli želeni rezultat. Še ene volitve, še ena kampanja, še ena serija usklajenih napadov Erjavcu gotovo ne izgledajo mamljivo. Prav tako kot Alenka Bratušek – in ob odsotnosti očitnih planov B in C verjetno še bolj – po osebnem izpadu iz parlamenta potrebuje ministrsko mesto in medijsko platformo, ki jo to prinaša. Potrebuje ga tudi vedno vplivnejši lobi gospodarstvenikov, vezanih na izvoz v Rusijo in ostale trge, ki jih ruski odpira.

Tudi SMC in predvsem njen predsednik Miro Cerar bi si želela ministrskega položaja. Hkrati pa je stranka dokazala, da je sposobna zbrati 10 odstotkov brez zanašanja na anti-Janša glasove, poleg tega je pri skoraj 750 tisoč evrih na računu ob začetku leta najbolj likvidna izmed strank. Ponovnih volitev se tako verjetno ne boji.

Kaj je narobe z antijanšizmom?
 / 22. 5. 2018

Poleg partikularnih interesov obstaja še en razlog, zakaj velika domoljubna koalicija ni nemogoča. Stranke, ki bi jo sestavljale, programsko niso tako nekompatibilne kot na deklarativni ravni. NSi bi zahtevala deregulacijo gospodarstva, ostale stranke, tako sredinske kot SDS, bi to uravnotežile s korenčki na področju socialne politike. Pri tistih globljih ekonomskih interesih upravljanja državne imovine se je SDS nemara naučil lekcije iz svojega prvega mandata in bi namesto neposredne konfrontacije iskal sodelovanje pri koritu. Na to nakazuje tudi poudarek prvaka stranke v povolilnem govoru, ki je zatrdil, da je v času vladavine SDS tudi opozicija imela svoje ljudi v nadzornih svetih državnih podjetij. Kar pa zadeva nestrpnost: največ zgražanja so bili v sklepnem delu kampanje deležni SDS-ovi napadi na nevladnike in LGBT skupnost. Te skupine SDS lahko pusti pri miru, v zameno pa doseže dodatno zaostritev migracijske politike. Deklarativno leve, a kot v Neuromomentih že cel mandat pridno opozarja Tomaž Zaniuk, v politični praksi preverjeno desne stranke, ki so državo ogradile in sprejele mednarodnopravno sporne zakone, s tem ne bi smele imeti težav.

Poanta pričujočega umotvorjenja ni, da je koalicija pod vodstvom SDS že realnost, in niti, da je to najverjetnejši razplet. Najverjetneje se trenutno zdi, da se bo Levica pod pritiskom meščanskih anti-Janša glasov in želje po vstopu v mainstream pridružila sredinski koaliciji. Pri čemer jo omejuje, če si dovolimo zgodovinsko metaforo, da je v njihovih vrstah vsaj kakšen Karl Liebknecht. Poanta tega pisanja je, da koalicije pod vodstvom SDS še ni mogoče odpisati. Zahtevala bi precej piarovskih akrobacij, skoraj gotovo vsaj kakšen odstop z mesta predsednika katere izmed strank. A v kolikor Šarcu ne uspe uskladiti sredinskih strank in se pojavi grožnja s predčasnimi volitvami, obstaja več kot dvotretjinska večina v parlamentu, ki ji je na tak ali drugačen način lahko v interesu tudi desna koalicija pod vodstvom SDS. Tako obstaja možnost, da bo od teh dveh tretjin na koncu vsaj polovica rok delala Zate. 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness