Skrb kot nasilje

Skrb kot nasilje

Oddaja
27. 11. 2018 - 20.00
 / Cicigan

 

SKRB KOT NASILJE

V oddaji se bomo v treh delih posvetili temam, ki se povezujejo s pojavom »skrbnega nasilja« oziroma »nasilne skrbi«. V temelju gre za vprašanje tega, kako družba prepoznava, konstruira, klasificira in v populacije ureja ljudi, ki so potrebujejo družbeno skrb. Torej, kako konstruira oskrbovane, in kot drugo plat iste racionalnosti, kako konstruira oskrbovalce, torej socialne delavce, zdravnike, pedagoge, terapevte. Te »vloge« so namreč soprodukti istega sistema vednosti, ki ljudi ureja v integrirane in na drugi strani »neintegrirane«, potrebne oskrbovanja in pedagogiziranja.

V temelju so te »ranljive« populacije na primer otroci in mladi, ljudje s težavami v duševnem zdravju, uporabniki prepovedanih drog, hendikepirani, brezdomni, nasilni, deviantni, ljudje z motnjami v duševnem razvoju. V različnih zgodovinskih obdobjih skrb in oskrbovanja potrebni privzemajo različne vloge in klasifikacije. Za sodobno skrbstveno delo sta na eni strani značilni biologizacija in medikalizacija odklonov. Po drugi strani pa je, v imenu domnevne znanstvenosti in bolj preciznega targetiranja potreb, značilna fragmentacija znotraj kategorij in diagnoz. Na primer: skupine otrok, ki imajo posebne potrebe, se drobijo na tiste z dispraksijo, diskalkulijo, disleksijo, motnjo pozornosti, motnjo hiperaktivnosti. Nadaljna novodobna posebnost so motnje, ki so zavoljo notranjega drobljenja dobile značilnosti spektra, na primer motnje avtističnega spektra in motnje shizofrenega spektra. Trenutno obstaja po mednarodni klasifikaciji duševnih motenj 22 kategorij, vzpostavljanje novih diagnostičnih enot pa je predstavljeno kot strokovno odkritje, ne pa tudi kot strokovni »proizvod«. V oddaji bomo, opirajoč se predvsem na delo Darje Zaviršek, tuhtali, kako delujejo mehanizmi skrbi in kako skrb sama ustvarja tiste, ki so je potrebni. Kdaj je ta mehanizem produkcije oskrbovanih nasilen? In kdaj je skrb sama nasilna?

 

IZJAVA

V prvem delu bo posebna pozornost namenjena institucionalizaciji skrbi, ki v državah postsocializma ostaja »preferirani« model, ki naj bi najbolje skrbel za varnost in dobrobit oskrbovanih, in na drugi strani večinski družbi prihranil skrbi, občutke krivde in družbo čudakov. V drugem delu pa se bomo posvetili “deinstitucionalizaciji skrbi”, kot sodobni smernici in anticipirani prihodnosti za urejanje skrbstvenega dela. Prisluhnili bomo tudi nekaterim odlomkom iz okrogle mize v organizaciji Mesta žensk, na kateri so sodelovale Darja Zaviršek, avtorica knjige Skrb kot nasilje in profesorica s Fakultete za socialno delo, Irena Šumi, profesorica na Fakulteti za družbeno delo, in Marta Verginella, profesorica na Filozofski fakulteti. Okrogla miza je bila prvenstveno namenjena razmišljanjih o vlogi ženske kot oskrbovane in skrbstvene delavke ter konceptualizaciji neopatriarhata, mi pa bomo v namene oddaje uporabili le dele, ki se neposredno povezujejo z nasilno skrbjo za deprivilegirane skupine.

Nadalje se bomo posvetili omenjeni knjigi v avtorstvu Darje Zaviršek in jo poskusili umestiti v širše polje socialnega in skrbstvenega dela ter teorij deinstitucionalizacije. Nazadnje pa bomo predstavili nenadejane implikacije tega dela oziroma ponudili »stranske vstope«, ki bodo v temeljne koncepte pripeljali nove konsekvence. Predvsem bomo poskusili razumeti prevladujočo racionalnost, ki proizvaja »normalno« in »deviantno«, ki kategorizira »nenormalne populacije« v vedno ožje kategorije, kar naj bi bilo namenjeno boljšemu razumevanju in »oskrbovanju« njihovih specifičnih težav. Zanimalo nas bo tudi,  kako tovrstna racionalnost najde pot onkraj zidov in bodečih žic, onkraj institucij in formaliziranih skrbstvenih odnosov, ter se reproducira tudi v najbolj progresivnih in radikalnih oblikah skupnostnega dela.

Ljudje večinoma o skrbi in nasilju razmišljajo kot o dveh različnih, celo izključujočih se pojavih, tako rekoč o binarnih nasprotjih. Darja Zaviršek v knjigi prikaže, kako nasilje pogosto postane eden izmed obrazov skrbi. Ukvarja se s konteksti, v katerih skrb povezujemo z družbeno močjo, ta pa se pogosto manifestira kot nasilje.

IZJAVA

Avtorica govori o nasilju, o katerem zapiše, da je: nevidno, neizgovorjeno, zamolčano, neprepoznano, samoumevno in normalizirano nasilje, ki je del strukturnega in simbolnega nasilja, ki se pogosto kaže kot skrb. Najpogosteje so objekt skrbi tisti, ki so revni in živijo v ekonomsko negotovih okoliščinah, ljudje z dolgotrajnimi ovirami, ki so zaradi njih postali revni, ali pa so hendikepirani, pa tudi begunci in migranti z malo možnostmi za primerno življenje, pa veliko žensk, zlasti starejših in otrok.

 

PSIHOLOGIZACIJA SKRBI IN NASILJA

Spreminjanje skrbi v nasilje in normalizacija nasilja sta procesa, ki sta pogosto preizvedena z različnimi procesi psihologizacije, na primer zatrjevanje, da so določeni čustveni odzivi, kot sta strah in zaskrbljenost, razlog za nasilno skrb. Darja Zaviršek v knjigi piše o »hierarhičnem obratu« kot obliki vsakdanje psihologizacije, ki zakriva nasilno skrb. Hierarhični obrat se pojavi takrat, ko ljudem z manj strukturne moči pripišemo večjo moč, kot jo imajo, ali pa, ko se ljudje z več družbene moči predstavljajo kot šibki, nemočni, ogroženi.

IZJAVA

Pogost pojav hierarhičnega obrata je opaziti tudi na primeru beguncev in migrantov, ki se jih ljudje, kljub njihovi ilegaliziranosti, revščini in negotovemu statusu, bojijo ter jim pripisujejo celo »organiziranost«, ki naj bi vodila v sistematično podjarmljenje slovenskega naroda. Subjekt, ki zadene ob nekaj, kar mu je tuje ali kar vidi kot manjvredno - in ne vzdrži Razlike, se počuti kot žrtev Drugega; na primer hendikepiranih, avtonomnih žensk, migrantov. Strah, nelagodje in majhne nevšečnosti, na primer bežna srečanja z odvisniki na ljubljanskih ulicah ali poteptana zelenica na mejnem prehodu, postanejo razlog za zatiranje in pripisovanje nadvlade deprivilegiranim skupinam.

Nelagodnju in strahu, ki ju ljudje čutijo ob stiku z drugačnostjo, je pripisana legitimnost – vsakdo ima namreč pravico do prostega čustvovanja. Medtem pa v čustveni odziv ni vtkan premislek oziroma realizacija strukturnih neenakosti, ki »navidezno« nevarne in odklonske posameznike delajo mnogo bolj obrobne in nemočne od večinske družbe. V takem procesu racionalizacije se družbene hierarhije zabrišejo, tako da se zdi, kot da imamo v demokratičnih družbah opraviti z enakovrednimi subjekti, ki se lahko enakovredno branijo, se izrekajo in govorijo zase.

Z lagodno psihologizacijo razmerij gospostva se zabriše, da nimajo vsi ljudje enakega dostopa do moči, in zamaskira neenake priložnosti. Kadar pa nelagodje in strah občuti tisti, ki je strukturno deprivilegiran, se to prikaže kot samoumevni del njegovega hendikepa, tujstva, etničnosti, razredne pripadnosti, spola.

 

NORMALIZIRANE OBLIKE NASILJA IN INSTITUCIONALIZACIJA »SKRBI«

Medikalizacija, sterilizacija, prisilna uporaba kontracepcije v vzgojnih zavodih, segregacija in zapiranje ljudi v socialno varstvene, psihiatrične, kaznovalne institucije, v begunska taborišča so splošno sprejete oblike nasilja. Ohranjajo socialno kohezivnost v smislu družbenih dogovorov o delitvi moči in že obstoječe ekonomske, socialne in simbolne hierarhizacije. Skrb kot nasilje ima najrazličnejše kontekste: socialnovarstvenega, sekuritizacijskega, patriarhalnega, izobraževalnega, pastoralnega. Gre za kontinuiteto neke racionalnosti, ki skrb kot nasilje legitimira in normalizira.

Medicinski model je namreč deloma ustvaril, deloma pa racionaliziral prakse zapiranja in siljenja ljudi v repetitivne dejavnosti, pri tem pa je prikril vrsto zlorab, povezanih s pretirano uporabo najrazličnejših psihofarmakoloških sredstev in nesmiselnih institucionalnih režimov. Povedno je na primer, da je med 22 kategorijami duševnih motenj 21. po vrsti klasificirana kot: »motnje gibanja, ki so jih povzročila zdravila«. Režim obravnavanja in zdravljenja težav v duševnem zdravju torej ne ponuja samo psihofarmakoloških sredstev za »zdravljenje bolezni«, temveč tudi diagnostiko za neposredne učinke predpisanih zdravil. To je domiselna verižna kategorizacija, s katero stroka simultano izumlja bolezni in zdravila zanje, obenem pa vzpostavlja »strokovni monopol« nad številnimi duševnimi stiskami in stanji ljudi.

 

Dolgotrajna skrb, utemeljena na medicinskem modelu, ni nikjer na svetu zagotovila, da bi ljudje z ovirami imeli oboje: ustrezno zdravstveno socialno podporo in izbiro glede vsakdanje rutine. Avtorica knjige opaža, da »imamo povsod, kjer še dominira medicinski model, opraviti z ostanki praks zapiranja, ki so bile v Evropi znane od 17. Stoletja. Modernizacija socialnovarstvenega arhipelaga se kaže v vse večji klasifikaciji in kategorizaciji »populacij« v smislu biopolitične racionalnosti. V nasprotju z nediferenciranim zapiranjem, se je specializirana kategorizacija, ki je ljudi razdelila po specializiranih institucijah, zdela humana, saj je lahko človeka »izobrazila« in »rehabilitirala.«

Trdovratna prepričanja o normalnem in nenormalnem, konstruirana normativnost in drugost ustvarjajo družbeno izključevanje, eno takih je prostorska segregacija, torej nameščanje ljudi z enakimi, v zadnjem času pa tudi z različnimi biomedicinskimi diagnozami v ustanove zavodskega tipa. V njih ljudje menda »živijo v družbi«, kar avtorica poimenuje paradoks »vključujočega izključevanja«.

 

/////////////////////////////////////////////////////////

 

DEINSTITUCIONALIZACIJA SKRBI IN NASILJA

Do zdaj smo govorili o knjigi Darje Zaviršek Skrb kot nasilje in o družbenih skupinah, ki se jih fenomen bolj neposredno tiče. Na eni strani o »skrbstvenih delavcih«, ki jim družba dodeljuje odgovornost za oskrbovanje in izobraževanje določenih družbenih skupin, in na drugi strani o »oskrbovanih ljudeh«, o tistih, ki jih je biooblast ustvarila v populacije: hendikepirani, duševno bolni, tujci, odvisniki, otroci. To, čemur Foucault pravi »politično nasilje«, je nasilje, ki populacije kategorizira, o njih ustvarja sistem vednosti in s tem upravičuje oskrbovanje, medikalizacijo, zapiranje in nasilje kot eno od pojavnih oblik skrbi. Skrbno nasilje je torej neločeni del institucij vednosti, ki določene ljudi zapopadajo kot »normalne«, druge pa kot od te norme fizično, duševno, socialno odklonske. Avtorica v svojem delu oblikovanje »mentalnih kategorij«, ki opravičujejo zapiranje in nasilje, poimenuje »zidovi v naši zavesti«.

V drugem delu oddaje bomo poskušali razumeti, kako ti notranji mentalni zidovi delujejo v razmerah deinstitucionalizacije: torej, kadar se prekine s prostorsko in fizično segregacijo »oskrbovanih skupin« v zavodih. Zanimalo nas bo, kako se institucije, ki so trdovratnejše od »fizičnih institucij«, obdržijo tudi pri skrbstvenem delu v skupnosti: govorimo o institucijah kot oblikah relacije skrbni – oskrbovani, oblikah odnosa, družbenega nadzora in ohranjanja družbega reda. Profesionalna identiteta skrbstvenega delavca je namreč oblikovana kot izid institucionalne organizacije družbe. Natančneje povedano: strokovni skrbstveni delavec odseva specifično racionalnost, ki v družbi »poraja« institucije.

 

FORMIRANJE IDENTITETE SKRBSTVENEGA DELAVCA IN OSKRBOVANEGA

Za prvi del razumevanja relacije skrbi je potrebno prepoznavanje tega, kako se akademsko in praktično oblikuje sodobni »skrbstveni delavec« in kako sodobni »oskrbovani«. V socialnem delu in pedagoških študijah je akademsko znanje v veliki meri osnovano na konceptualni dediščini socialnega konstruktivizma in antiavtoritarnega gibanja. Ob konceptih, ki so centralni v socialni in pedagoški misli, mladi strokovnjaki oblikujejo svoje identitete in stališča v opoziciji do velikih klasičnih totalnih institucij - psihiatričnih bolnišnic, socialno varstvenih zavodov, prevzgojnih domov, vzgojnih zavodov, zavodov za prestajanje zaporne kazni in tako dalje.

Prvi korak v formaciji profesionalne identitete je teoretsko zaledje, ki ga oblikuje univerzitetno izobraževanje, drugi korak je vstop v praktično delo. Vstop v praktično delo za skrbstvenega delavca lahko pomeni tudi vstop v institucionalno obliko dela, vendar bomo na tem mestu obravnavali »strokovno identiteto«, ki ni pogosto kritično naslovljena: identiteto skupnostnega, neinstitucionalnega delavca, ki večinoma deluje v okviru nevladnih organizacij ali pa neformalnih skupin. Primeri uporabnikov takih nevladnih organizacij so na primer ranljive družine, otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami, prosilci za azil in osebe s statusom begunca ter ljudje s težavami v duševnem zdravju.

Vse te nevladne oblike podpore si delijo nekatere skupne točke: podpirajo določene družbene skupine pri integraciji v »splošno družbo«, večina teh nevladnih skupin je tudi kritična do institucionalizacije ranljivih skupin. Vendar pa je v mnogih primerih znotraj skupnostni podpornih sistemov opaziti, da sama »deinstitucionalizacija«, prehod v skupnost, ni dovolj za prelom za institucionalno racionalnostjo. Ta racionalnost, ki je inherentna moderni in postmoderni družbeni obliki, je tista, ki v osnovi sploh omogoča izključevanje in socialno stratifikacijo: to je racionalnost, ki socialnozgodovinsko producira okvir za razlikovanje in ločevanje normalnega od nenormalnega, zdravega od bolnega, norega od racionalnega, varnega od nevarnega – to je racionalnost, ki se je konstruirala na prelomu 17. stoletja in še vedno oblikuje bazo, temelj, okvir percepcije in našega razumevanja sveta.

Tovrstne distinkcije med ljudmi in družbenimi skupinami, med tistimi, ki so integrirani, in tistimi, ki niso, se zdi nadzgodovinska, univerzalna, ne pa arbitrarna in opcijska. Vendar pa je narava teh predpostavk ideološka, modelirana je po specifični racionalnosti, ki uteleša zgodovinsko organizacijo družbe, predvsem v luči moči in nadzora. Zgodovina znanosti, tudi družboslovnih znanosti, je v tej perspektivi zgodovina objektne konstrukcije – kadar je določen družbeni fenomen znanstveno klasificiran in opisan, pade v skupno, občo racionalnost. Postavi se na mentalno mapo kot objekt raziskovanja, zanimanja, interesa, študij, terapije, represije, prevzgije.

 

ANALIZA RACIONALNOSTI, KI OBLIKUJE “OSKRBOVANE”

S tem v mislih postavljamo tezo, da je v družboslovni znanosti centralna mentalna produkcija objektov našega profesionalnega dela. Koprodukt, stranski produkt realnega dela integracije, socializacije in podpore, je vedno konstrukcija specifične identitete tistih, s katerimi delamo – konstruiramo jih kot uporabnike, paciente in tako dalje. Ta proces je del vsakodnevnih obveznosti, obenem pa tudi velik del znanstvene raziskovalne produkcije – ob raziskovanju, oblikovanju shem, pisanju člankov in predstavitvah na konferencah vedno predstavljamo določeno idejo o populaciji, s katero delamo, na katero se nanaša naše raziskovalno in znanstveno delo. Ta teza je držala v tradicionalnih oblikah institucionalnega skrbstvenega dela, drži pa tudi v radikalnejših in bolj skupnostnih oblikah dela. Nenazadnje tudi knjiga Skrb kot nasilje predstavlja specifični pogled na »uporabnika, oskrbovanega«, le da je v tem primeru oblikovan kot potreben avtonomije, emancipacije, samostojnosti, ne pa varnosti, pedagogizacije, fizične oskrbe.

Strokovnjaki na terenu in v znanstveni produkciji torej vzpostavljajo polje socialnih relacij moči in vednosti, klasifikacije, skrbi in podpore. Če predpostavljamo utemeljenost navedenih argumentov, moramo razmisliti o »strokovni« moči, ki jo imamo nad konstrukcijami identitet – identitet izključenih skupin, populacij, s katerimi delamo, IN na drugi strani naših profesionalnih identitet.

Če se spet obrnemo na Foucaulta – kadar poskušamo razumeti ali »preobrniti« specifično racionalnost – moramo anlizirati vse, kar racionalnost izključuje, a prav tako ključno je analizirati vse, kar vključuje, vse, kar konstruira kot racionalno in normalno. Posebno pozornost moramo nameniti konstitutivni funkciji naše lastne racionalnosti – kaj mislimo kot normalno in kaj kot problematično, abnormalno, deviantno. Gre za dve strani iste konstrukcije – norma se začne, kjer se konča izključevalnost, in izključevalnost se začne, kjer umanjka normalno. Te konstrukcije, kot smo že poudarili, so v veliki meri kompetitivne v vsaki družbi. Vendar pa je pomembno opozoriti, da so tisti z več strukturne moči – na določenih profesionalnih položajih, z večjimi finančnimi in socialnimi viri, z višjo izobrazbo – v privilegirani poziciji za konstrukcijo racionalnega, ki kasneje postane objektivna in »naravna«.

Tovrstni strokovni »primat« nad konstrukcijo racionalnosti, torej norme in odklona, je 7prisoten tako v institucionalnem okolju kot tudi v neformalnem, skupnostnem okolju. Moč, ko jo pogledamo iz tega zornega kota, ni nujno zatiralska ali neposredno nasilna. Moč je dejansko privilegirana moč nad konstrukcijo identitet Nas in Njih.

 

IZKLJUČEVANJE KOT DERIVAT PROCESA INKLUZIJE

Kot smo opazili, sta konstrukcija ideje izključenih in vključenih dve strani istega procesa oblikovanja iste racionalnosti. Izhajata iz temeljne ideje oziroma sta celo imanentni načinu, na katerega se racionalnost pojavlja – ideje deljene družbe, v kateri so nekateri integrirani, drugi pa zaradi številnih razlogov niso in morajo biti. Naša profesionalna identiteta je v veliki meri odvisna od te distinkcije, prepada – za to, da je mogoč proces inkluzije, mora obstajati črta izključitve – prepoznati moramo izključene in nase prevzeti vlogo »ekspertnega vključevalca«.

Da vsakodnevno opravljamo delo podpore in inkluzije, kar je del »službenih obveznosti« skupnostnega delavca, oblikujemo »mentalne kategorije«, ki nam omogočajo hitro in preprosto prepoznavanje tistih, ki potrebujejo naše delo in podporo: izključene, revne, delinkventne, tiste s težavami v duševnem zdravju, problematične. To so skupine, ki so »prepuščene« naši pedagoški ali socialni intervenciji v neformalnem skupnostnem okolju. Čeprav ne delujemo v okviru institucije, ki vzpostavlja kategorizacije, jih vzpostavimo sami, saj je to temeljni vhod v »možnost in smiselnost« našega dela. Ko prepoznavamo objekte svoje inkluzije, sploh v prekarnih pogojih skupnostnega dela, kategorije postajajo bolj in bolj enotne, ker mora biti v terenskem delu prepoznavanje resničnih potreb in nujnosti podpore hitro in učinkovito odzivanje na potrebe.

 

SKUPNOSTNA SKRB IN PERPETUACIJA RAZDELJENE DRUŽBE

Institucionalno izključevanje dobi zlobnega bratranca: deinstitucionalno izključevanje, ki se zgodi znotraj skupnosti, med delavci, ki sicer gradijo svoje profesionalne identitete v opozociji do totalnih institucij. A, kot smo nakazali, vendarle delujejo in konstruirajo svoje identitete v »enaki racionalnosti«.

Ta racionalnost, kot je bilo predstavljeno, bazira na vrsti dihotomij med normalnim, abnormalnim, varnim, nevarnim. Te dihotomije so vidne v institucionalizaciji »problematičnih skupin«, a še pomembneje – so temelj naših mentalnih shem in mentalnih map. Te mentalne mape definirajo načine, s katerimi identificiramo svojo družbeno vlogo, oblikujejo načine, na katere komuniciramo, vzpostavljamo odnose, hierarhije. Ta racionalnost omogoča, da subtilno prepoznamo nekoga, ki ni »primerno socializiran«, ki je iracionalen, ima problematičen značaj in tako dalje.

Ko so te skupine ljudi institucionalizirane, je naš profesionalizem zaščiten z institucionalnim okvirjem, in naše »izključevalno delo« prihaja iz naše formalne vloge. V situaciji deinstitucionaliziranosti, med nevladnim delom na terenu pa smo »sami«, oboroženi z enako racionalnostjo in mentalnimi shemami, kot smo pokazali prej. Še vedno opazimo »neželeno« in nenormalno, socialno nesprejemljivo vedenje, norost, agresivnost. Morda smo celo bolj nagnjeni k rigidnemu mišljenju, ker nismo zaščiteni s strani institucij, ampak samo z lastnimi idejami in predpostavkami o tem, kako naj bi delovali emancipacija, avtonomija, radikalno socialno delo.

Naša identiteta je še toliko bolj odvisna od ideje tistih, ki nas »potrebujejo«, ker naša zaposlitev ni stabilna, redno plačana, ker je projektna, prostovoljna – mnogo večji del našega dela je »čustveno delo«. Kadar se naše aspiracije o uporabniški (samo)osvoboditvi ne izidejo, včasih krivimo ljudi same, izključene, ker niso bili marginalizirani na »pravi način«.

Uporabniki so institucionalizirani v strokovni viziji skrbstvenega delavca. Borimo se proti racionalnosti nasilne skrbi in izključevanja, vendar obenem »izumljamo nove kategorije«, v katere naj bi uporabniki sodili, kaj je zanje racionalno in kaj ne. Na primer: za človeka v socialno varstveni instituciji je racionalna želja po osvoboditvi, kadar govori o prednostih institucije, je »zmeden«; ponotranjil je oblastne mehanizme, prilagodil se je, uklonil. V manevru progresivnega skrbstvenega dela pa bi se moral podrediti našim predpostavkam o tem, kakšen je deinstitucionaliziran uporabnik.

Mentalne mape skrbstvenega delavca, čeprav ne dela v instituciji in je nominalno radikalen, začnejo delovati kot »institucije«. Ljudi konstruiramo kot objekt svoje praktične in teoretske skrbi in obenem konstruiramo sebe kot tiste, ki bodo nudili pomoč in podporo, ki jo potrebujejo. Ko svojo moč uporabimo, to racionaliziramo s podobnimi mehanizmi kot strokovnjaki v institucijah, vendar z drugačnimi cilji.

 

Skrb torej ostaja oblastna in nasilna, vsaj v tem, da si lasti primat nad konstrukcijo identitet “oskrbovanih”. S temi razmisleki nikakor ne nakazujemo, da deinstitucionalizacija, konec zapiranja in prostorske segregacije, ni določen napredek pri oblikovanju skrbstvenega dela. Vendar pa slutimo, da deinstitucionalizacija sama ne prelamlja z racionalnostjo, ki določene skupine podvrže nasilni skrbi.

 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness