50 Weapons, 2012

Trije zvočni inženirji - Carlo Anderson, Matthew Benyayer in Thomas Edwards - tvorijo trojec, ki se skriva pod monikerjem Dark Sky. Pričujoča izdaja je od začetka njihovega skupnega ustvarjanja, torej od leta 2010, že četrti daljši EP in tako kot za vsakega od njih, tudi za tega ni bilo moč predvideti, kako bo zvenel. Vsak od štirih komadov z Myriam EP-ja - tako kot pravzaprav vsaka njihova kompozicija - namreč spada v drugo žanrsko polje, kar tudi odraža živahnost elektronske scene na Otoku, kjer trojica ustvarja. Kot sami pravijo, je prav ta tudi njihov največji vir navdiha in sami sebe pravzaprav nočejo vtakniti v nobenega od predalčkov, kar bi bilo tudi jalovo početje. Komad Gaddagive, ki se izteka v podlagi, tvori skupaj s skladbo Shutter Speed, ki jo bomo slišali na koncu Pasje bombice, razigran in nalomljen okvir za bolj minimalistično sredico Myriam EP-ja.

Zelo očitna reminiscenca na Pearson Sounda in njegovo »ritmično gimnastiko« je prvi tovrstni ekskurz Dark Skyja, ki pa bi mu lahko vendarle očitali manko avtentičnosti in lastnega izraza. Komad Hequon bi namreč brez težav pripisali kar prvemu imenu založbe Hessle Audio, česar pa ne bi mogli trditi za zadnjo skladbo z Myriam EP-ja, čeprav se tudi v njej trojica poigrava z isto estetiko. Kljub temu, da je težko določiti zvok londonskega Dark Skyja, ki se je med drugim proslavil tudi z odličnimi remiksi, pa je celotnemu opusu tega kolektiva skupen organski in nostalgičen zven glasbe, ki bodisi z ritmičnimi strukturami bodisi z naborom zvokov spominja na raznorazne odvode elektronskih muzik iz 90. let. Pričujoči EP na elektronskem prizorišču verjetno ne bo požel ravno pretiranega navdušenja, saj so doslej dokazali, da zmorejo še veliko več. Kljub temu, da je v primerjavi z njihovimi preteklimi izdajami ta EP še najbolj medel, še vedno postreže z določeno mero epskosti, ki jo lahko slišimo v zadnjem komadu Shutter Speed.