»Verjeti brez razprave: proces hrvaškega priključevanja Evropski uniji«

»Verjeti brez razprave: proces hrvaškega priključevanja Evropski uniji«

Recenzija dogodka
13. 12. 2012 - 15.30

V četrtek, 6. decembra 2012, je v okviru 16. letnika Delavsko-punkerske univerze predaval Domagoj Mihaljević, podiplomski študent ekonomije in aktivist iz Zagreba. Svoje predavanje je posvetil politično-ekonomski analizi zadnjih 20 let hrvaške zgodovine oziroma procesu tranzicije in lokalni implementaciji doktrine šoka.

Mihaljević je v uvodu orisal strukturo svojega predavanja, pri čemer je izpostavil predvsem problematičnost hrvaškega procesa tranzicije in kasnejšega odločanja o vstopu v Evropsko unijo. Po osamosvojitvi je Hrvaško postopoma doletela neizprosna neoliberalna trojka: privatizacija, liberalizacija, deregulacija. Industrijski sektor, ki je v času Jugoslavije gnal skoraj ves ekonomski razvoj, je bil v devetdesetih razdejan, saj je neoliberalna elita začela razprodajati tovarne. Delavci se temu uničevalnemu pohodu niso upirali, ker so bili zaradi vojne s Srbi povečini mobilizirani v vojaške namene.

Mihaljević je v nadaljevanju predavanja konkretneje opisal razdejanje industrijskega sektorja, ki ga je povzročila doktrina šoka. V drugi polovici devetdesetih let je začel močno rasti storitveni sektor, gospodarstvo pa se je bilo prisiljeno naravnati na model »export-import«. Na Hrvaškem je bila tako dokončno implementirana uničujoča politika, ki so jo nekaj desetletij pred tem začele izkušati države Latinske Amerike. Prevladujoča mantra hrvaške politične elite v devetdesetih je bila, da se morajo bivše socialistične države pač izviti iz primeža njihove temne preteklosti in se prepustiti, da nanje posije svetloba liberalnega kapitalizma. Samoupravljanje je bilo zaničevano, model prostega trga pa je upravičeval krajo države lastnine.

Mihaljević se je v drugem delu predavanja posvetil poznim devetdesetim in prehodu v novo stoletje. Povedal je, da so bile tranzicijske reforme polom, vendar da je ravno to politična elita izrabila za legitimiranje še silovitejšega obrata h kapitalizmu. Problem naj bi bil namreč v nezadostni transformaciji in v tem, da je Hrvaška po osamosvojitvi ostala v popačeni verziji kapitalizma, v tako imenovanem »pajdaškem kapitalizmu«. Vstop v Evropsko unijo, so dejali, je mehanizem, ki bo Hrvaško dejansko popeljal v raj, v tisti pravi liberalni kapitalizem razvitega Zahoda. Takrat se je država začela še močno zadolževati, da bi rešila svoje banke, brezposelnost pa je rasla. Vse to je končno predstavljalo plodna tla za nepredušno legitimacijo vstopa v Evropsko unijo.

V novem stoletju, ko je Hrvaška postala članica Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne trgovinske organizacije, je internacionalni kapital začel diktirati politiko Hrvaške in njenega razvoja tudi formalno. Za priključitev Evropski uniji so zaprosili leta 2003, dve leti kasneje pa so se v tajnosti začel pogajanja za vstop. Nihče ni preizpraševal in kritiziral politično-ekonomskih implikacij priključitve Hrvaške Evropski uniji. Mihaljević je na tem mestu jasno opozoril, da bi priključitev Hrvaške razdejala njen kmetijski sektor, saj bodo subvencije pokrile zgolj polovico kmetijske pridelave. Tekmovanje z močno subvencioniranimi kmetijskimi sektorji drugih članic Unije bo nemogoče. Izvoz bo močno oslabljen, konkurenca pa zaradi poceni blaga iz drugih članic praktično nemogoča. Pogajanja so bila neprizanesljiva tudi do ladjedelske industrije: to bi morala Hrvaška s privatizacijo restrukturirati na način, da bo profitabilna. Vendar to pomeni odpuščanje, od ladjedelske industrije pa živi približno 150.000 ljudi.

Po opredelitvi ekonomskih implikacij priključitve Evropski uniji je Mihaljević v zadnjem delu predavanja orisal še trenutno stanje na Hrvaškem. Letos je potekal referendum o vstopu v Unijo, na katerem so idejo Hrvati podprli. Kampanjo je spremljala brutalna medijska propaganda, obenem pa so tako sindikati kot politiki in akademiki priključitev podpirali. Populacija je zaenkrat še pasivna, perspektiva pa ni najboljša, saj je v zadnjih 20 letih neoliberalizem zajel Hrvaško, kapitalizem pa je bil predstavljen kot ultimativni družbeno-ekonomski sistem. Delavstvo zato ne sme čakati na sindikate, ki so jih invazivne neoliberalne politike zazibale v sen, temveč se mora organizirati samo. Konkretna, poglobljena in kritična analiza sedanjosti je nujno potreba za snovanje emancipatorne poti v prihodnost. Delavski odpori, ki potekajo po svetu, lahko navdahnejo delavski odpor na Hrvaškem, ne morejo pa ga nadomestiti. Mihaljević je predavanje zaključil optimistično, a prizemljeno: resnični upor izgleda vse bolj možen, pot pred nami pa je vsekakor dolga.

Do naslednje revolucije vas pozdravlja Tibor Rutar!

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.