Razredni in manjšinski boji v perspektivi novega socializma

Razredni in manjšinski boji v perspektivi novega socializma

Recenzija dogodka
Primož Krašovec

V četrtek, 5. decembra, ob 18. uri je v okviru 17. letnika Delavsko-punkerske univerze predaval Primož Krašovec. Krašovec se je v predavanju soočil z vztrajajočo napetostjo znotraj polja politično angažiranih teoretskih pristopov. V tem polju na eni strani prevladujejo domnevno ekonomsko-redukcionistični marksistični pristopi. Ti so trajen predmet kritike nasprotne strani, namreč teoretskih pristopov, ki najpogosteje izhajajo iz tradicije poststrukturalizma in v političnem smislu izpostavljajo mnogoterost depriviligiranih pozicij v družbeni skupin. S tem nasprotujejo marksističnemu osredotočanju na antagonizem med kapitalističnim in delavskim razredom.

Krašovec je k tej bipolarnosti levičarskih teorij nedvomno pristopil iz marskistične smeri, pri tem pa pripoznal, da imajo kritike vendarle svoj izvor v določeni nezadostnosti klasičnih marksističnih pristopov, ko gre za teoretizacijo manjšinskih oziroma identitetnih problematik.

V središču pozornosti marksističnih analiz je sfera produkcije vrednosti, torej sfera mezdnega dela. Od tod pa izhaja tudi težnja poprivilegiranju te sfere v političnem smislu, se pravi, po zvajanju podrejenega razreda na razred, ki je podvržen eksploataciji v najožjem smislu. Dejstvo je namreč, da Marxov koncept eksploatacije zadeva samo delavce, vključene v kapitalistično organizirano in tržno posredovano sfero gospodarstava. Gre torej za delavce, ki za preživetje prodajajo delovno silo.

Da bi ustrezno vpeli identitetne politike v polje razrednega boja, je po Krašovcu zato treba razrahljati pojmovanje razredov. Prepoznati je treba, da kapitalizem vključuje režime dominacije, ki niso utemeljeni neposredno na mezdnem razmerju. Širši koncept podrejenega razreda tako vključuje vse, ki jim je onemogočeno razpolaganje s presežno vrednostjo, in ne zgolj tiste, ki to vrednost neposredno proizvajajo. Krašovec je v osrednjem delu predavanja tako orisal razširjeno shemo kapitalističnega sistema. Tako je jasno razkril strukturni mesti, ki ju v sistemu zasedajo identetne politike, utemljene na spolu ali rasi.

Neenakost med spoloma v kapitalizmu in s tem razlog za pertinentnost specifično feminističnih bojev izhaja iz dejstva, da v kapitalizmu obstaja sfera družbene reprodukcije, ki je ločena od sfere družbene produkcije. Tu se proizvaja edino blago, ki v kapitalizmu ni proizvedeno kapitalistično, namreč delovna sila. Vse od začetkov kapitalizma naprej prevladuje težnja po povezovanju meje med sferama produkcije in reprodukcije s spolno razliko. A s tem se ženske izrine iz režima mezdnega dela in se jih zapre v zasebnost doma ter naloži delo proizvajanja in ohranjanja delovne sile. Vztrajajoča neenakost med spoloma v kapitalizmu tako po Krašovcu ni posledica nazadnjaških kulturnih instinktov, temveč sistemske logike, ki ženske reducira na njihovo reproduktivno funkcijo.

Da bi utemeljil sistemskost rasne neenakosti v sodobnem kapitalizmu, pa Krašovec postulira obstoj tretje sfere. To je sfera notranje zunanjosti kapitalizma. Z napredujočim razvojem kapital vedno težje vsrkava in produktivno izrablja množečo se delovno silo. Predvsem področja z najbolj razvitim kapitalizmom tako naseljujejo celotne populacije, ki jim je sistematično onemogočano normalno vključevanje v režim mezdnega dela. To izločanje v veliki meri reproducirajo v državnih institucije. To počnejo bodisi z odtegovanjem dostopa do javnih storitev, kot je izobrazba, bodisi prek neposredne policijske represije. Ta strukturna ločnica se najpogosteje vzpostavlja na podlagi arbitrarnih označevalcev, kot je barva kože. Te skupine so tako sistematično odrinjene na rob sistema, kjer si lahko preživetje zagotovijo le s predkapitalističnimi neformalnimi ekonomijami oziroma kriminalom. Sama rasa tako seveda ni razlog te strukturne ločnice, temveč njen učinek.

V sklepu je Krašovec analiziral mehanizme, ki proizvajajo nevidnost zgornjih strukturnih pogojev fragmentacije depriviligiranih družbenih skupin. Tej nevidnosti je tudi pripisal pogosto neustrezno samorazumevanje samih akterjev identitetnih politik. To je razložil s posplošenim konceptom fetišizma. Po Marxu blagovni fetišizem pomeni, da v kapitalizmu strukturna pogojenost in relacionalnost posameznih pojavov, kot so blago, denar in kapital, ostaja skrita. Blaga, denar in kapital se kažejo kot dejstvene reči, ki svoje lastnosti vsebujejo same po sebi. Identitente politike, kolikor se opirajo na identiteto posameznih družbenih skupin, so žrtev iste fetišistične zmote. Ne vidijo, da je prav identiteta, ki je temelj njihovega boja, že sama strukturni produkt sistema.

Posnetek predavanja si lahko ogledate na spletni strani ali na youtube kanalu Delavsko-punkerske univerze. Naslednje predavanje letnika Socializem bo v četrtek, 12. decembra, ob 18. uri v Stari Elektrarni. Na tem predavanju bo Marko Kržan ocenjeval uspehe in neuspehe jugoslovanskega samoupravljanja.

Poročilo je pripravil Martin Hergouth.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness