Zgodovina sovjetske kolektivizacije v tridesetih letih 20. stoletja

Zgodovina sovjetske kolektivizacije v tridesetih letih 20. stoletja

Recenzija dogodka
Lev Centrih

V četrtek, 17. januarja 2014, je v sklopu ciklusa predavanj Inštituta za delavske študije, v katerega se je z začetkom novega leta preobrazila Delavsko-punkerska univerza, predaval zgodovinar in sociolog Lev Centrih. Centrih je na predavanju skozi prizmo razredne sestave podeželja kritično analiziral zgodovino sovjetske kolektivizacije in sovpadajoče epizode sovjetskega kmetstva v 30. letih. To obdobje je razgalilo vse šibkosti bolševijske partije in sovjetskega državnega aparata. O tem pričata predvsem velika lakota na začetku tridesetih let in represivna politika, ki je kulminirala v reorganizaciji sistema prisilnega dela – gulaga.

Pri sovjetski kolektivizaciji je po eni strani šlo za poskus odprave drobne agrarne proizvodnje, katere zastopniki so bila družinska kmetijska gospodarstva. Glavni cilj je bil koncentracija zemlje in tehnike v specifičnem kmetijskem obratu – v kolhozu. Po drugi strani je šlo za poskus vzpostavitve popolnega državnega nadzora nad distribucijo žita.

Sovjetski kolhozi so bili sprva videti kot radikalnejša oblika arhaične ruske vaške komune. V kolhozu zemlja ni bila last posameznih gospodinjstev in se ni obdelovala fragmentirano po družinah, temveč skupno. Kolhozi so delovali kot samostojne gospodarske enote, ki so bile po ustavi dolžne državi prodati določeno količino žita, s preostankom pa je razpolagal ves delovni kolektiv. Tudi organizacija kolhoza je bila zelo podobna stari kmečki komuni. Kmetje so sami izvolili predsednika kolhoza, tako kot so nekoč izbrali vaško starosto.

Ekonomski zgodovinarji kot ključen razlog za neuspeh projekta kolektivizacije navajajo dejstvo, da kmetje državi niso bili pripravljeni prodajati žita po nizkih cenah. Ob koncu leta 1927 je tako prišlo do velike krize odkupa žita. Država je bila prisiljena znižati investicije v industrijo in žito celo kupovati v tujini. Posledica je bila velika mobilizacija partijskih kadrov in represivnega aparata za dostop do zadržanih zalog žita na podeželju.

Iz državnega centra so takrat na podeželje poslali na tisoče partijskih aktivistov, ki so imeli direktna pooblastila centralnega komiteja. Situacijo na terenu so interpretirali kot obstoj kapitalizma med kmetstvom, katerega agenti naj bi bili bogati družinski kmetje – kulaki. Problem ni bil zgolj v tem, da so kulaki zadrževali svoje presežke, temveč predvsem v tem, da so vplivali na kmete srednjega sloja, da ravnajo enako. Rešitev je državno vodstvo tako videlo v popolnem izkoreninjenju ekonomskih pogojev za obstoj kulaštva, torej v ukinitvi individualnega družinskega kmetovanja.

Likvidacija kulaštva kot razreda se je pričela s kampanjo leta 1928. Tistim kulakom, ki so doma skrivali presežke, so te zaplenili, druge pa preprosto izplačali v ničvrednih obveznicah. Leto kasneje je državna oblast močno obdavčila individualno kmetijstvo, a se kmetje kljub temu še vedno niso želeli združevati v kolhoze. Partijsko vodstvo je zato še istega leta sprejelo plan za deportacijo in izolacijo kulakov.

Kulake so pošiljali v gulage, ki so predstavljali sistem prisilnega produktivnega dela. Vsak zapornik je moral prispevati svoj delež k petletnemu planu. Gulagi so bili tako mreža koncentracijskih taborišč, ki so bila povezana z deli na določenem delovnem projektu. V praksi so gulagi torej delovali kot gospodarske korporacije. V letih 1930 in 1931 je bilo deportiranih okoli 1,8 milijona ljudi.

Prisilna kolektivizacija je potekala z izjemno hitrim tempom in je v nekaterih regijah dosegla 80 % kmetstva. To je porodilo masovne upore celotnih kmečkih skupnosti proti sovjetski oblasti. Do pomladi leta 1930 je skoraj polovica kolektiviziranih kmetov zapustila kolhoze. Oblast proti temu ni mogla uspešno ukrepati in je prekinila kolektivizacijo. Kot novo dominantno obliko kolhoza je določila artel, v katerem so imele kmečke družine pravico, da ohranijo svojo ohišnico in tudi velik del živine. To je bil kompromis in poraz partijske oblasti.

Leta 1933 je zaradi spleta različnih dejavnikov izbruhnila še velika lahkota, v kateri je umrlo 4 do 6 milijonov ljudi. Sovjetskemu režimu kljub silni mobilizaciji vseh političnih in ekonomskih sredstev te katastrofe ni uspelo preprečiti. To priča o izrazitih notranjih pomanjkljivostih sovjetskega projekta preseganja kapitalizma. Sredi tridesetih je tako prišlo do rehabilitacije družinskega kmetijstva. Kmetje in kolhozi so lahko svoje presežke znova začeli prodajati na trgu. Kolektivizacija se je izkazala za neuspešen in kompromisen projekt.

Sovjetski oblasti se skozi kolektivizacijo ni posrečilo diferencirati vasi po razrednih linijah. Vaška skupnost je bila namreč bistveno bolj kohezivna, kot je vodstvo boljševiške partije pričakovalo. Po Centrihovi tezi je bilo tako paradoksno prav zaradi oktobrske revolucije in socialistične politike sovjetske oblasti.

Lewin v nasprotju s takratnim partijskim vodstvom ugotavlja, da glavni problem sovjetske oblasti niso bili kulaki, temveč tako imenovani srednji kmetje. Drugi razlog za propad projekta kolektivizacije po Centrihu izhaja iz nezmožnosti lokalnih partijskih organizacij, da bi vplivale na politiko centra. Glavni problem pa je bil to, da se partijskim kadrom ni posrečilo umestiti na podeželje na način, da bi lahko tam zares opravljali politično delo in na svojo stran pridobili kmetstvo.

Če bi se uresničil cilj Stalinove skupine, bi to po Centirhovi spekulaciji znatno povečalo možnosti za padec državnega vodstva. Lokalni partijski kadri bi namreč imeli zaslombo v množicah, tako pa so se lahko zanašali samo na svoj aparat. Krepitev moči represivnega aparata je bila dolgo časa nadvse koristna za lokalne kadre, saj je nemalokrat amortiziral njihovo politično nedelo. Ko se je ta aparat na koncu lotil tudi njih, niso mogli napraviti prav nič.

Posnetek predavanja si lahko ogledate na spletni strani Inštituta za delavske študije ali na youtube kanalu Delavsko-punkerske univerze. Vljudno vas vabimo tudi na naslednje predavanje v sklopu ciklusa »Socializem«. V četrtek, 23. januarja, ob 18. uri bo v Stari Elektrarni Sašo Šlaček predaval MacBridovi komisiji, ki se je pred 34 leti zavzemala za novo svetovno komunikacijsko in informacijsko ureditev.

S predavanja je poročal Miha Andrič.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.