Sirska literatura I: Moderna sirska proza

Sirska literatura I: Moderna sirska proza

Oddaja
2. 11. 2015 - 20.00

V sklopu Fokusa Sirija se tokrat posvečamo sirski literarni produkciji. V prvi oddaji od dveh bomo spregovorili o literarnem obdobju, ki bi ga lahko označili kot zadnjo od treh faz moderne arabske literature in se začenja po 2. svetovni vojni. Za začetek obdobja »moderne arabske literature« sicer štejemo leto 1778, ko je Bonaparte zavzel Egipt, česar posledica je odprtje arabskega sveta na Zahod pod vplivom Francije. Iz srečanja arabske literarne tradicije in kulturnih sil zahoda se je rodila moderna arabska literatura. Prvi začetki segajo v Egipt in Sirijo, katere del je bil takrat tudi Libanon. Po francoski okupaciji se začne obdobje prevodov in adaptacij, obdobje do leta 1914 lahko označimo za neoklasicizem, v obdobju med vojnama pa prevladujeta romantizem in nacionalistične tendence. V tokratni oddaji se bomo posvetili zadnji razvojni fazi moderne arabske literature; obdobju po 2. sv. vojni in prozi, ki je nastajala v takratni Siriji.

Za prvi sirski roman štejemo Shakib al Jabirijev Al Naham (v prevodu Pohlep), ki je izšel leta 1937, a roman po tematiki stežka imenujemo za sirskega, saj je ljubezenska zgodba umeščena v Nemčijo, pa tudi vse ostale osebe v romanu so Nemci. Tudi nadaljevanje romana Qadar Yalhu (Igra usode) iz leta 1939 je podobno, le da je študent medicine v Berlinu tokrat Sirec. Romana sta še prežeta s stilom evropskega romantizma, zato so pogosti opisi narave, neverjetnih dogodkov in predvsem neverodostojnih karakterjev. Junak, Arabec, pa je hiperobčutljiv, sentimentalen posameznik, ki trpi za weltschmerzom.

Tako za prvi pravšnji sirski roman z dogajanjem v Siriji in sirskimi karakterji štejemo šele kasnejše delo Hanne Mine (rojenega l. 1924) Al-Masabin Al Zurq (Modro obarvane svetilke), objavljeno l. 1954. Roman je fiktivna pripoved posledic 2. svetovne vojne na življenje (večinoma krščanskih) prebivalcev revnega območja Lattakiya in predstavlja mešanico nacionalističnih občutij, usmerjenih proti francoskim okupacijskim silam. Čeprav romanu umanjka globlja psihološka analiza, Mina pokaže izjemno moč opazovanja, natančnih opisov vsakdana in dela preprostih Sircev. Napisan v maniri socialnega realizma kaže predvsem vpliv znanega romana egipčanskega pisatelja Najiba Mahfouza Midaq Alley iz l. 1947 ter takratnih prevodov ruske literature, predvsem Maksima Gorkega. Hanna Mina se je po prvencu k romanom vrnil po premoru dvanajstih let in je nato proizvedel kopico del, zaradi česar ga lahko označimo za vodilnega sirskega romanopisca svoje generacije. K njegovim delom se bomo vrnili kasneje.

Za zdaj je pomembno, da je Minin prvi roman v sirski literarni produkciji začel trend socialnega realizma, ki je pod vplivom egipčanskega in ruskega vzora dominiral vsaj dve desetletji. Med najbolj poznane predstavnike trenda spada denimo Adib Nahawi, čigar roman Al-Shira' wa'l-Asifa (Jadranje in nevihta) iz l. 1966 v politično-poučnem tonu govori o potrebi kmečkega prebivalstva, da se v imenu ideala socializma in arabske enotnosti upre lokalnemu fevdalizmu, obenem pa je roman proslavitev unije Egipta ter Sirije pod vodstvom Nasserja in posledične uveljavitve zemljiške reforme. Nahawi je kasneje pisal bolj dodelane, a še vedno izrazito politične romane, v katerih je obžaloval razdelitev egipčansko-sirske unije in napadal pokvarjene reakcionarne sile, odgovorne za poraz l. 1967. V svojo prozo kasneje vmeša tudi motive folklore in nadnaravnega.

Leta 1965 je bil objavljen roman Ghuraba fi Awtanina (Tujci v naši domovini) avtorja Walida Midfa'i'sa, ki je satiričen napad na tiranijo moške glave v tradicionalni damaški družini. Opisuje poskuse upora mlade generacije proti tradiciji in željo po lastnem, neodvisnem življenju. Družina kot mikrokozmos tako predstavlja sirsko družbo in izgubo svobode ter individualnosti v njej.

Obdobju socialnega realizma v arabskem modernem romanu sledi obdobje eksperimentalizma. Modernizem je bil tu drugačne vrste kot na Zahodu, pa čeprav gre pri arabski prozi za podoben, a precej bolj pospešen vzorec razvoja od romantizma, prek realizma do modernističnega eksperimentiranja. Prav tako je pomembno omeniti, da žanr romana v arabskem svetu po številu bralcev v tistem času stoji za poezijo in kratko zgodbo. Do leta 1960 je prevladovala realistična tradicija, katere glavni predstavnik je egipčanski pisatelj Najib Mahfouz. Z letom 1960 se začne eksperimentalna faza, literarni kritiki pa prav to leto omenjajo kot točko obrata za arabski roman. Najbolj pomembna sprememba je demokratizacija naracije in polifonija pripovedovalskih glasov v delih. A bolj kot v formi in stilu gre pri spremembi predvsem za obrat v samopodobi arabskega romana. Po letu 1960 so arabski romanopisci v sebi prenehali videti prenašalce oz. oponaševalce zahodnega žanra. Odslej se dojemajo za samosvoje eksperimentatorje, ki vzgajajo svoje variacije pripovedne strukture, roman pa prilagodijo lastnim namenom.

V ustvarjalnosti se tako kaže paradoksalen poskus večje neodvisnosti od zahodnega vpliva in istočasno izvajanje revolucije v tradicionalnih arabskih literarnih konvencijah. Modernizem arabskega romana je torej poskus integracije svojstvene modernosti v kulturne strukture s svojimi specifičnimi zgodovinskimi tradicijami. A težava ni le v progresivnosti in eksperimentalnosti v stilu, temveč tudi v prilagoditvi jezika. Težavo je povzročal predvsem velik prepad med govorno in pisano različico arabščine, ki je bila v lingvističnem smislu zatorej manj napredna in dovzetna za eksperimentiranje s pogovornim jezikom, kot so to počeli modernisti na Zahodu.

Tendenca po eksperimentiranju se je razmahnila predvsem s prihodom novih avtorjev v poznih 1960-ih, na katere je imel neposreden ali posreden vpliv razvoj zahodne literature, na primer Kafke ali Faulknerja, ter eksperimenti francoskega romana, in so tako modernistične tehnike videli kot primeren medij za izraz izkušnje stanja politike in družbe v lastnih državah. Romani so začeli izražati odtujenost, občutek politične impotence kot rezultat življenja pod avtoritarnim režimom ter občutenje deziluzije, ki ga je poraz v Šestdnevni vojni le še okrepil.

Za razliko od junakov romana v 40-ih in 50-ih, ki so v svoji predanosti socialističnemu ali nacionalnemu idealu stali za pozitivnimi vrednotami, s katerimi so samozavestno spreminjali družbo, so protagonisti novega romana antijunaki, skromni in izgubljeni, brez prave smeri v življenju, razklani od lastnih dvomov vase, nesposobni upravljati z lastno usodo ali usodo države. Poudarek je tako na njihovem notranjem svetu, na analizi njihovih občutenj, zunanji svet pa izgubi oprijemljivost, ostre meje in določeno smer.

Romanopisci so opustili tradicionalna pripovedna orodja dobro dodelane zgodbe in progresivne kronološke linije ter prevzeli nedoločeno formo brez pravega začetka ali konca, zabrisali so meje med sanjami in resničnostjo, zatekali so se k ustvarjalnim možnostim ljudskih mitov, folklore in arabske literarne zapuščine. Nekatera dela zato izkazujejo neverjetno fuzijo modernističnih tehnik, ki so jih skupaj s svojstveno izrabo klasične arabske tradicije prevzeli iz Zahoda.

V Siriji se pri romanih opaža predvsem močna tendenca slikanja kolektivnih portretov družbe. Roman se navkljub spremembam v formi tudi po letu 1960 močno oklepa realizma in je do neke mere odporen na eksperimentalizem. Od arabskih držav je bila zadržanost prav tu največja, z izjemo Palestine, katere ustvarjalnost je bila preokupirana s političnim bojem. Realizem ostaja prevladujoč, razloge za to pa se pripisuje predvsem tesni povezavi s Sovjetsko zvezo in posledično sirsko alienacijo od Zahoda, sovjetskemu vlaganju v sirski razvoj in ideološkim afinitetam stranke Baath do Sovjetske zveze. Velik vpliv sovjetskih ustvarjalcev se kaže predvsem v sirski kratki prozi, na katero so vplivali množični prevodi Puškina, Turgenjeva, Gogolja, Čehova, Dostojevskega, Tolstoja in Pasternaka. Obenem je bila v Siriji literatura tesno povezana s političnimi gibanji, od arabskega nacionalističnega Nasserjevega gibanja, do sirskega nacionalnega gibanja ter komunističnih gibanj. Vzroke za nadaljevanje socialnega realizma teoretiki iščejo tudi v odsotnosti večjih sprememb v družbi, pa čeprav je socialno kritiko v delih venomer nadzirala, asimilirala in cenzurirala vlada.

Vlada stranke Baath je namreč leta 1963 cenzuro uzakonila, v zakon pa zapisala, da je dovoljen nadzor časopisov, knjig, oddaj, oglaševanja in vizualne umetnosti še pred njihovo publikacijo. Nadzor lahko tako ustavi in uniči katerokoli delo, ki bi lahko po mnenju oblasti ogrozilo »državno varnost«. Tako se, čeprav se v sirski literaturi lahko najde kritiko turške tiranije, britanske prevare, francoskih pobojev, agresije Izraela, pa tudi zapise o turškem genocidu nad Armenci ter kritiko pozicije Kurdov v Turčiji, le redkokdaj opazi kritiko oblasti v Siriji. Takšna je na primer sirska tišina glede masakra v Hami leta 1982, ko so oblasti ob enomesečnem obleganju mesta in zatrtju upora Muslimanske bratovščine proti Al-Assadovi vladi pobile nekje med 10000 in 20000 Sircev. A umetniške tišine ob politični represiji pod režimom Baath ni težko pojasniti; večina pisateljev, med njimi tudi Hanna Mina, se je preživljala z delom v takšnih ali drugačnih državnih uradih za kulturo, kjer so bili lahko nadzorovani in hitro odpuščeni ali kaznovani. Tako je denimo romanopisec Hani al-Rahib bil l. 1985 aretiran za svojo izjavo ob predavanju Društva pisateljev, da so individualne svoboščine v Egiptu večje kot v Siriji. Veliko sirskih literatov je prav zaradi takšnih pogojev Sirijo tudi zapustilo.

Pa nadaljujmo s sirskim romanopisjem po letu 1960. Prav tega leta je Muta Safadi objavil svoj vpliven roman Jil al-Qadar (Generacija usode), ki prepleta eksistencialistično misel z arabskim nacionalizmom in pokriva obdobje od zadnjega leta despotske vladavine Shishayklija do prihoda Nasserja v Damask po združitvi Egipta in Sirije. Izjemno dolg roman, ki opisuje študenta na univerzi v Damasku, ki skupaj s kolegi intelektualci načrtuje atentat na vojaškega diktatorja Shishayklija, uporablja vse možne pripovedne tehnike, od dnevniških zapisov do toka zavesti, notranjih monologov ipd. Podobne tematike načenja tudi njegov drugi roman, Tha'ir Muhtarif (Profesionalni revolucionar) iz leta 1961, v katerem opazimo mešanico revolucionarnega arabskega nacionalizma, tematike spolnosti in neskončnih filozofskih razpredanj, navdahnjenih od francoske eksistencialistične misli. Oba romana sta kljub nekaterih pomanjkljivostim tako v tematiki kot v slogu imela velik vpliv na mnoge mlade pisatelje.

Pod podobnim vplivom francoskih vzgibov proti »novemu romanu« je bilo takratno eksperimentiranje v formi romana. Svojo skrajno obliko v eksperimentiranju je sirski roman tistega časa dosegel v delu domnevnega pionirja »novega romana« v Siriji, Walida Ikhlasija; Shita al-Bahr al-Yabis (Zima suhega morja), ki je skupek serije nepovezanih epizod, postavljenih v Aleksandrijo, edina povezava med njimi pa je slikanje politike ter prevladujoč ton žalosti, tragičnih občutkov izgube in neplodnosti. Dogodki so opisani v sanjski odsotnosti logike, kronološko naracijo in logična zaporedja pa nadomeščajo asociativnost, tok zavesti in izvirnost literarnega izraza. Podoben je tudi njegov drugi, kratek roman Ahdan al-Sayyida al-Jamila (Prsi lepe gospe), ki predstavi junaka, razpetega med predanostjo revoluciji, filozofsko-eksistencialnimi občutki tesnobe o pomenu življenja ter preokupacijo s spolnostjo.

Pomemben romanopisec časa je tudi Hani al-Rahib, če omenimo njegov roman Sharkh fi Tarikh Tawil (Razpoka v dolgi zgodovini) iz leta 1969, ki opisuje študente univerze v Damasku, poleg Sircev tudi Palestince in Jordance ter njihov težaven in spreminjajoč se odnos do družbe, politike ter spolnosti. V delu so pogosti citati in aluzije na Keatsa, Moby Dicka, Van Gogha, pa tudi na Freuda in Marxa, katerih misel okupira misli opisovanih mladih intelektualcev. Počasen, detajlno zarisan tempo vsakdana sledi maniri, ki jo je začrtal Alain Robbe-Grillet. Avtor se tako namenoma izogiba akciji in dogodkom, saj je bil mnenja, da v modernem pisanju za le-te ni prostora, pomembna naj bi bila le občutja.

Blizu zgodnjim delom al-Rahiba je tudi roman Al-Zaman al-Muhish (Opuščen čas) avtorja Haydarja Haydarja iz leta 1973, ki mu prava zgodba umanjka, linije med sanjarjenjem in realnostjo pa so v njem zabrisane. Liki romana so s pripovedovalcem vred sirski intelektualci, predani arabski pisatelji z eksistencialno žalostjo, ki jo utapljajo v alkoholu in spolnosti, vse skupaj pa prežema svojevrsten misticizem. Junaki neumorno razpravljajo o literaturi, revoluciji in potrebi po uporu zaostalosti družbe arabskega sveta, pogoste pa so aluzije na Freudovo psihoanalizo ter na ruske in zahodne pisatelje. Tako kot v romanu Sharkh al-Rahiba, tudi Haydarjevo sporočilo ne odstopa od misli, da rešitev arabskega sveta leži v fundamentalni revoluciji vseh njegovih institucij ter poudarek, da je za pravo revolucijo izjemne pomembnosti prav sprememba v odnosu do ženske ter spolnosti. Prav zato so teme romanov tega obdobja predvsem razbijanje vsakršnih tabujev glede spolnosti, pa tudi prešuštva ipd.

Vrnimo se k romanom Hanne Mine. Njegov drug roman The Sail and the storm iz l. 1966 kaže velik razvoj v njegovi ustvarjalnosti. Roman opisuje morje in življenje ljudi ob morju, kar kasneje v njegovi ustvarjalnosti postane tudi ena njegovih najljubših tematik, zaradi česar ga imenujejo tudi »pisatelj morja«. Protagonist romana, mornar, v nevihti izgubi ladjo, a ker ne more biti daleč od morja, si v pristanišču Lattakia postavi kavarno, kjer se tekom knjige bori s kapitalističnimi frakcijami, ki so si razdelile lokalno skupnost. Protagonista spremljamo v boju s tujci in bogatimi kapitalisti, preden se vrne na morje kot kapitan ladje, ki je delno v njegovi lasti, pa s tihotapljenjem orožja gverilskim bojevnikom pripomore celo k bitki proti francoskim okupacijskim silam. Tudi naslednji roman Al-Thalj Ya'ti min al Nafidha (Sneg pride iz okna) iz l. 1969 opisuje podoben boj in iskanje samouresničitve posameznika. Protagonist romana, pisatelj Fayyad, pobegne v Libanon, saj ga sirske oblasti zaradi revolucionarnih socialističnih pogledov preganjajo. Na koncu romana se vseeno vrne v Damask, saj ugotovi, da njegov pobeg ni le razlog za osebno nesrečo, temveč tudi pobeg od prave dolžnosti – političnega boja.

Če v romanu Al Shams fi Yawn Gha'im (Sonce na oblačen dan) iz l. 1973 še vedno v fikcijo umešča boj posameznika, tokrat boj mladega človeka na psihološki, socialni in politični ravni proti lastnemu fevdalnemu družinskemu ozadju in se z romanom al Yatir (Sidro) iz l. 1974 vrne k morju, kjer nam predstavi notranji svet občutij ribiča, se z romanoma Baqaya Suwar (Ostanki podob) iz l. 1975 ter njegovim nadaljevanjem Al-Mustanqa (Močvirje) iz l. 1977 usmeri v avtobiografskost. Oba romana se bereta kot avtobiografiji, napisani iz otroške perspektive, in predstavljata bogat opis socioloških detajlov sirskega življenja, navad in politike, krutosti in preganjanja oblasti, trpljenja ter revščine časov pisateljevega otroštva med obema vojnama. Tako Mina Hanna tudi v naslednjih romanih, do danes jih je napisal več kot 40, ne izgubi stika s političnim sporočilom.

Obrnimo se zdaj k pisanju ženskih avtoric obdobja. Začetke ženskega romana v arabskem svetu najdemo med leti 1950 ter 1960, ko se pojavi veliko ženskih romanopisk. To je bil precej naraven proces, saj so v tem času arabske države dosegle neodvisnost in iskale načine nacionalne krepitve. Izobrazba je za dekleta postala bolj dostopna. V valu individualizma, ki je sledil bojem za neodvisnost, so tudi arabske romanopiske k svojemu pisanju pristopale iz individualne perspektive in proizvajale dela, ki so močno spominjala na dela zgodnjih feministk Zahoda. V prvoosebni naraciji so začele pisati o lastnem življenju, njihovo pisanje pa je zaznamoval upor proti moški dominaciji in vztrajanje, da so za le-to krivci moški sami. Glavne teme so bile individualizem, želja po oblikovanju osebne in izrazito ženske identitete ter zahteve po socialnih, seksualnih in političnih pravicah. Premagovale so ambivalenco do lastnih teles - hkrati simbola njihove individualne izkušnje, a tudi razloga za njihovo objektivizacijo v družbi in zatorej simbola njihovih omejitev kot posameznic. Boriti so se morale z bolj ostrimi kritikami kot njihovi moški kolegi, veliko njih pa je za pisateljsko kariero plačalo visoko osebno ceno.

Prvi ženski roman se v Siriji pojavi l. 1949, v 50-ih je bilo nato izdanih 5 ženskih romanov, v 60-ih 16, v 70-ih 13, v 80-ih pa celo 20. Pri prvi generaciji se opazi tendenco po opisu ženske realnosti in osebne izkušnje. Pri prvih romanih ni posebne ženske perspektive, ženske so le protagonistke. Takšni so denimo romani avtoric Salme al-Haffar al-Kuzbari ter Amire al-Husni. Feministično noto prevzamejo kasnejše avtorice. In'am Musalima v romanu Al-Hubb wa-l-wahl (Ljubezen in blato) iz leta 1963 zavrne moško vlogo v življenju žensk. Widad Sakakini se v svojih delih posmehuje moškim in jih portretira kot kontradiktorne skupke. Georgette Hannush in Collette Khuri obsojata družbene tradicije omejevanja ženske individualnosti in zahtevata seksualno svobodo. V prvih dveh desetletjih njihovega ustvarjanja se ne dotikajo javnih družbenih problematik, saj jim je vladala tradicija, ki jim je prisotnost pri javni izkušnji venomer omejevala. Zato je bilo logično, da začnejo s pisanjem o svetu, ki ga najbolj poznajo: o lastnem svetu in »sebstvu« v družbi, ki jim ni priznavala osnovnih človekovih pravic. K temu je pripomogel tudi francoski eksistencializem, katerega vpliv se čuti pri junakinjah Georgette Hannush ter Collette Khuri, ki zavračajo avtoritete očeta, družine ter družbe.

Po porazu leta 1967 so pisateljice druge generacije sirskega ženskega romanopisja ob ugotovitvi, da ni ločitve med javnim in zasebnim, žensko tematiko začele povezovati s tematikami javnosti in družbe. Po letu 1967 zato prenehajo pisati o izključno ženski izkušnji in v svoje romane obenem vpletajo javne družbene problematike. V njihovih delih se začne pojavljati distinkcija med protagonistkami, med »tipično žensko junakinjo«, ujeto v tradicijo, »uporno žensko«, ki zahteva priznanje lastne individualnosti, ter »novo žensko«, ki je akterka tudi v javni, politični in družbeni realnosti.

Za konec posvetimo še nekaj besed kratki prozi, ki je v arabskem svetu zaradi svoje kompaktnosti podobne pomembnosti kot poezija, v Siriji pa se zdi, da je omenjen žanr prav eden vodilnih v literaturi. Nekateri teoretiki trdijo, da je kratka zgodba v moderni arabski literaturi nadomestila tradicionalno arabsko žanrsko pesniško obliko »qasida«. Večina romanopiscev in romanopisk, ki smo jih omenili poprej, so pisali tudi kratke zgodbe, ki utelešajo podobne ideje, preokupacije ter počutja kot romani. Seveda variirajo v stopnji mojstrstva, ki ga drugačna narativna tehnika krajšega žanra zahteva. Omenimo enega najbolj priznanih in plodovitih mojstrov kratke proze v Siriji, ki je s pisanjem začel v 50-ih in 60ih 20. stoletja, Zakariyyo Tamirja. Tamir je samouk, po izobrazbi delavec iz revnega družinskega ozadja, ki pa se je vzpostavil kot eden glavnih piscev žanra v arabskem svetu in ga nekateri imenujejo kar »pesnik arabske kratke zgodbe«, saj poezija vstopa v vse dele njegove pripovedi, navdihuje njeno strukturo, osvobaja dogajanje od realistične verjetnosti in sugerira novo logiko in drugačno ureditev zgodbe.

Tamirjevo zatekanje k fantastičnemu torej ni le pobeg od realnosti, temveč način doseganja globlje ravni realnosti in preizkušanja človeške nehumanosti modernega sveta. Njegova dela v mešanici farse, tragedije ter humorja raziskujejo temno stran sveta, pogosto je nasilje. Revni protagonisti, ki ne morejo realizirati svojih sanj, se zatekajo k absurdnim nasilnim dejanjem, saj je to njihova edina možnost upora. Nasilje se dogaja v folklornih in ritualističnih okoljih, umori se izvajajo ne le zaradi materialne lakote, ampak tudi zaradi potrebe po spiritualnem zadoščenju. V zgodbah so pogosti apropriirani mitološki in folklorni motivi, kakršni so denimo začarana mesta, hudiči ter demoni iz islamske mitologije, iskanje zaklada, obujanja in čudežna rojstva itd. Po letu 1967 dobijo njegove zgodbe še večjo politično dimenzijo ter izražajo avtorjevo nezadržano obsodbo pokvarjenosti arabske družbe tistega časa.

Z Zakariyyo Tamirjem zaključujemo prvi del oddaj o sirski literaturi v sklopu Fokusa Sirija. V drugi oddaji se bomo posvetili pregledu sodobne literarne produkcije, sodobno prozo pa boste lahko sami okušali tudi v ciklu sodobne sirske proze v decembru in januarju.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness