Pravičnost v izobraževanju

Pravičnost v izobraževanju

Oddaja
10. 5. 2015 - 15.00

V sobanah filozofske fakultete je minulo sredo v organizaciji znanih lokalnih študentskih aktivistov potekalo predavanje z naslovom “Pravičnost v izobraževanju”. Dogodek je bil organiziran z namenom, da se v času postopnega uvajanja šolnin in govoric o zaostrovanju vpisnih pogojev na univerzo slehernik lahko spozna z osnovnimi pojmi pravičnosti. Govornik večera je bil Zdenko Kodelja, filozof vzgoje in znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu. Predavanje se je dotaknilo splošnega pregleda teorij pravičnosti, primerov političnih strategij zagotavljanja enakih možnosti, koncepta vseživljenskega izobraževanja in problema pravičnosti pri šolninah v visokem šolstvu.

Pojem pravičnosti je že od antike dalje predmet konfliktnih razprav znotraj različnih humanističnih in družboslovnih smeri. Predavanje Zdenka Kodelje se je bilo zaradi širine pojma primorano osredotočiti na konceptualizacijo pravice znotraj politične filozofije. Po šolsko smo začeli pri Sokratu.

Izjava

Retributivna pravičnost se izraža predvsem v sistemu kazni in nagrad, na katerih šolski sistem, vsaj v neki meri, temelji še danes. Nadalje je beseda tekla o distributivni ali razdelilni pravičnosti, ki jo govornik imenuje tudi socialna pravičnost.

Izjava

Iz pojma retributivne pravičnosti se razvijejo meritokratski pogledi na družbeni sistem in znotraj tega tudi na izobraževanje. Termin meritokracija je v petdesetih letih uvedel Michael Young v svojem satiričnem delu Vzpon meritokracije. Meritokracija je kriterij, na podlagi katerega se je mogoče potegovati za javno izobraževanje in javne službe. Omenjen kriterij je napram aristokratskemu nepotizmu uvedel srednji razred. Formula meritokracije se torej glasi tako: vsak naj ima isto štartno pozicijo, iz katere se bo s svojim talentom in trudom lahko povzpel po družbeni lestvici. V meritokratsko naravnanih šolskih sistemih je glavni kriterij pravičnosti usklajen s kriterijem vsakemu po njegovih zaslugah. Ideja meritokracije je precej utopična in nekonsistentna, napram njej se je razvilo precej kritik, še posebej na področju izobraževanja.

Izjava

Za zmanjševanje neenakosti so se tudi na področju šolstva v preteklosti že pojavljale strategije o izenačevanju razlik, ki prihajajo iz kulturnih in socialnih okolij. V Sovjetski zvezi so dijaki iz kmečkih in delavskih družin imeli zagotovljene dodatne točke na maturi, pri vpisu na univerzo pa so veljale kvote. 60 % mest je bilo namenjenih otrokom proletarcev, 40 % pa tistim iz meščanskih družin. v ZDA so v šestdesetih letih uvedli programe predšolske vzgoje, namenjene socialno ogroženim otrokom, s ciljem izenačevanja štartnih pozicij in stimulativnega vpliva na udeležence. Primeri privilegiranja neprivilegiranih so se pojavljali tudi v Franciji, ko so na elitnem pariškem Inštitutu za politične vede uvedli kvote za prestopniške mladostnike iz obrobja mesta.

V drugem delu predavanja se je Kodelja dotaknil pravičnosti v kontekstu vseživljenskega izobraževanja. Številne razvite države so uvedle tripartitni model financiranja izobraževanja odraslih po obveznem šolanju. Ta model temelji na deljeni odgovornosti med vlado, delodajalci in tistimi, ki se izobražujejo. V Sloveniji temu ni tako. Vsi, ki zaradi teh ali onih razlogov v mladostniških letih niso dokončali srednje šole, si morajo kasneje tak način izobraževanja kriti sami. Kodelja je na to temo predstavil nekaj razmišljanj egalitarnih teorij.

Izjava

Bolj kot šolnine za srednješolsko izobraževanje odraslih pa je trenutno aktualnejše vprašanje, ali so šolnine v visokem šolstvu primer socialne nepravičnosti. Kodelja poda dva prevladujoča argumenta. Prvi pravi, da so šolnine primer nepravičnosti, saj onemogočajo obiskovanje visokega šolstva vsem, ki si ga zaradi socialnega stanja ne morejo privoščiti. Drugi argument pa je ravno nasproten. Brezplačni študij je nepravičen, ker ga plačujejo davkoplačevalci, študentje pa so v večjem deležu pripadniki premožnejših slojev. Iz tega naj bi sledilo, da revnejši financirajo bogate. Kodeljo smo na predavanju povprašali, če bi se omenjeni težavi dalo izogniti z večjim financiranjem izobraževanja s strani bogatejših, a nam je pojasnil, da se s takimi kompleksnimi vprašanji ukvarjajo ekonomisti.

Zagovorniki šolnin se radi sklicujejo na popularno prakso tako imenovanih odloženih šolnin. Taka vrsta šolnin predpostavlja, da študent plača stroške šolanja po končanem študiju, torej, ko dobi dobro plačano državno službo. V tem primeru naj socialni status študenta sploh ne bi bil relevanten za njegov vpis. Proti temu se pojavita vsaj dva močna argumenta. Prvega poda francoski sociolog Raymond Boudon. Njegove raziskave so pokazale, da je za otroke iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom velika psihična ovira že samo dejstvo, da so soočeni s stroški in tveganji. Drugi argument pa se tiče mednarodnega prava. 13. člen mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah pravi: Država, ki se je obvezala spoštovati ta pakt, mora z ustreznimi sredstvi zagotoviti brezplačen visokošolski študij. Država, ki uvede način študija, ki ni vsem enako dostopen, krši mednarodno pravo.

V nadaljevanju je beseda tekla še, po predavateljevem mnenju, o največjem problemu visokega šolstva, to je njegova množičnost. Prav množičnost naj bi bila tista, ki zmanjšuje kakovost študija in univerzo oddaljuje od njene prvobitne vloge, ki je seveda izobraževanje in raziskovanje. Kodelja se je izrekel tudi o možnosti vpisa na univerzo:

Izjava

Kaj je torej funkcija izobraževanja?

Izjava

Ali Kodelja zagovarja meritokratska načela?

Izjava

Slušatelji predavanja o pravičnosti v izobraževanju smo se tako ob samem njegovem koncu lahko počutili precej razočarano. Kljub temu da je Kodelja predstavil več kritik meritokratskih načel, se je izkazalo, da favorizira izobraževanje, namenjeno ozkemu krogu izbrancev. Vse bolj se je predavanje bližalo koncu, vse bolj se je predavatelj spontano razgovoril. Vse bolj kot pravičnost v izobraževanju je poudrjal osebno korist, ki jo lahko srečni izbranci z biološko danimi sposobnostmi od izobraževalnega sistema lahko imajo. A kaj ko funkcija izobraževanja ni vzpon po socialni lestvici, temveč razvoj družbe. Govornik je pozabil omeniti, da je znanje, ki ga kakopak pridobimo z izobraževanjem, tudi oblika moči. S tem, ko se zagovarja koncentracija moči na ozek krog ljudi, se zagovarja družbena neenakost. Slednja pa ni ravno pokazatelj pravičnosti.

Izpričevala je Staša.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness