Kdo si želi odrast(i) v kapitalizmu?

Kdo si želi odrast(i) v kapitalizmu?

Mnenje, kolumna ali komentar
Anonymous
21. 4. 2020 - 18.00

Koronakriza in prihajajoča recesija odpirata prostor za premišljevanje samega koncepta in političnega projekta odrasti, ki je v zadnjem času začel pridobivati na legitimnosti v razpravah o tem, kako regulirati in spremeniti gospodarstvo in družbo v luči bližajoče se ekološke katastrofe. Na spletni strani degrowth.info, ki je v bistvu nekakšen mednarodni spletni portal, ki poskuša širiti idejo odrasti, je bil objavljen članek z zelo pomenljivim naslovom: To ni tista vrsta zmanjšanja obsega, ki jo imajo v mislih misleci odrasti! (This isn’t the type of downscaling that degrowth thinkers have in mind!). Zapis v bistvu odpre vprašanje odrasti, ki ni produkt neposredne namere politične skupnosti, temveč je posledica krize kapitalizma. Drugi zapis na tej isti spletni strani ravno tako poudarja, da kriza COVID-19 ni odrast, saj mora biti projekt odrasti »nameren in demokratičen«, hkrati pa ima projekt odrasti v svojem jedru »pravičnost in enakost«, v trenutni krizi pa bodo ravno najšibkejši utrpeli najhujše posledice. Obe besedili naslavljata odrast v odnosu do obstoječe krize, pri čemer je poudarek na potrebi in tudi možnosti odrasti ter nujnosti drugačnega produkcijskega načina, ki ni kapitalističen, kajti kapitalizem temelji na rasti. Vprašanje, ki simptomatično umanjka v teh dveh zapisih, je vprašanje lastnine in lastninskih odnosov. 

Najprej skicirajmo argument povezave med kapitalizmom in rastjo, ki gre približno takole: kapitalizem ima v sebi inherentno zapisan imperativ gospodarske rasti. Rast omogoča, da se ustvarjeno bogastvo v omejenem obsegu redistribuira in da se ohranja akumulacija kapitala, ne da bi prišlo do prevpraševanja samega kapitalizma. Ohranjanje rasti je temelj kapitalizma, saj omogoča ohranjanje razrednih in lastninskih odnosov ter blaži razredni konflikt. Dejstvo pa je, in temu smo priča tudi danes z izbruhom koronakrize, da gredo kapitalistična gospodarstva skozi ciklična obdobja kriz, med katerimi pride do recesije. To pa v prvi plan potisne vprašanje razrednega izkoriščanja, saj je za ohranjanje profitov potrebno povečano izkoriščanje, kar dolgoročno destabilizira kapitalistično družbo kot celoto. Zaradi tega je rast v bistvu mehanizem stabilizacije razrednih protislovij kapitalistične družbe. V tem kontekstu kapitalistična podjetja poskušajo proizvajati vse več, pri čemer mora z druge strani priti do povečevanja potrošnje. To odpira prostor za uveljavljanje produktivizma in potrošništva kot dveh temeljev sodobnega kapitalističnega gospodarstva. 

Nenehna gonja za (gospodarsko) rastjo je zaradi produktivizma in potrošništva, ki temeljita na izkoriščanju ljudi in tudi vse večjem izkoriščanju naravnih resursov in pa onesnaževanju narave, sta temelj pripravljajoče se ekološke katastrofe. Zato ima obsedenost z rastjo in povečevanjem obsega proizvodnje in potrošnje zelo negativen vpliv na samo naravo in okolje. Projekt odrasti je zato usmerjen v nižanje porabe in odpravo obsedenosti s povečevanjem obsega produkcije, saj je le-ta škodljiva za naravo in okolje in posledično tudi za družbo kot celoto. V tem okvirju naj bi odrast povečevala možnost avtonomnega delovanja, saj bi bili ljudje osvobojeni strukturnih pritiskov zasledovanja rasti, na kateri temelji kapitalistično gospodarstvo. Družba odrasti naj bi temeljila na lokalnih (samozadostnih) skupnostih, skupini (commons), zadrugah, in drugih nekapitalističnih institucijah, ki bi se na globalni ravni lahko postopoma povezale v alternativo kapitalizmu, sledeč vrednotam in normam pravičnosti, enakosti in demokratičnosti. Odrast, ki pomeni recesijo, je v tem kontekstu izjemno problematična, in kot so zapisali v na začetku omenjenih dveh prispevkih, niti ni prava odrast, saj ne gre za politični projekt in načrtno usmerjen proces, temveč za eksogeni šok, ki je vzrok za krizo kapitalizma. Odrast v času koronakrize destabilizira proces kapitalistične akumulacije in zaostruje razredni konflikt, pri čemer ne prispeva k pravičnosti in enakosti. Vendar se je istočasno pokazalo, da ima tudi takšna odrast izjemno pozitivne učinke na naravo. 

Slepe pege projekta odrasti

Zgornja argumentacija je logična, ampak v njej obstaja pomemben manko. Namreč, potrebno se je vendarle vprašati, kaj je vzrok za nenehno gonjo po rasti v kapitalizmu? Treba se je vprašati, kaj je temelj kapitalizma? Ali sta to produktivizem in potrošništvo? Ali je to blagovna produkcija? Marx na začetku Kapitala zapiše, da se bogastvo družb, v katerih prevladuje kapitalistični produkcijski način, kaže v obliki ogromne zbirke blag, posamezno blago pa se kaže kot osnova kapitalizma. Ob koncu prve knjige Kapitala Marx analizira prvotno akumulacijo kapitala, kjer zelo jasno predstavi vzrok za blagovno produkcijo – to je projekt nasilnega in krvavega razlaščanja kmetov in skupne lastnine v pogojih krize fevdalizma in posledična akumulacija in koncentracija lastnine v rokah peščice. Torej vzrok za blagovno produkcijo, za produktivizem, za gonjo po rasti je kapitalistična zasebna lastnina produkcijskih sredstev. Kapitalistična zasebna lastnina je tista, ki veliko večino ljudi na tem svetu pušča brez sredstev za preživetje, zaradi česar so primorani, da prodajajo svojo delovno zmožnost na trgu in s tem zaslužijo za preživetje. V delovnem procesu proizvajajo blaga, ki jih morajo za preživetje kupiti na trgu. Ta neenaka razdelitev kapitalistične zasebne lastnine je vzrok za obstoj razredov in za razredno izkoriščanje. Stabilnost procesa kapitalistične akumulacije je, če zelo poenostavimo, odvisna od čedalje večje produkcije in čedalje večje potrošnje, kajti to dvoje proizvaja rast, ki omogoča omejeno razdelitev ustvarjenega bogastva in blaženje razrednega konflikta.  

Iz tega je jasno, da je tisto kar umanjka projektu odrasti, če želi ta biti kredibilna alternativa kapitalizmu, konceptualizacija procesa razlaščanja, saj je specifična kapitalistična zasebna lastnina temelj kapitalističnega produkcijskega načina. Za blažitev te neenako razdeljene lastnine pa je potrebna rast, ki uničuje okolje. Torej, tisto, kar umanjka v kritiki kapitalizma, je eksplicitno naslavljanje kapitalistične zasebne lastnine produkcijskih sredstev kot temelja problema. Namreč, ne gre za to, da je osnovni problem kapitalizma v neenaki distribuciji ustvarjenega bogastva, temveč v tem, da je neenaka distribucija ustvarjenega bogastva posledica neenako razdeljene lastnine. Za uspešnost projekta odrasti je torej potrebno postaviti na prvo mesto vprašanje lastnine, ne produktivizma in ne potrošništva, ki sta predvsem posledica logike akumulacije kapitala in stabilnosti kapitalistične družbe. 

Sklicevanje na politično moč in na državo, ki naj bi zasledovala projekt odrasti brez razlaščanja kapitala, je tudi problematična. Namreč države so se v celotni zgodbi našle v precepu – po eni strani smo v tej »prisilni odrasti« priča ustavitvi uničenja okolja, po drugi strani imamo realnost ekonomske devastacije družbe kot celote. In ne preseneča, da vse države ubirajo pot poskusa oživitve kapitalističnega gospodarstva, kajti tudi same države so v kapitalizmu odvisne od rasti in od povečevanja ekonomskih transakcij ter zagotavljanja stabilnih pogojev za kapitalistično akumulacijo, saj je ravno ekonomska aktivnost temelj za pobrane davke, ki so osnova za delovanje države in ohranjanje državnih institucij ter tudi določenih socialnih programov, s katerimi se blaži razredno izkoriščanje. Politična oblast v pogojih kapitalističnega produkcijskega načina in kapitalistične zasebne lastnine ne more implementirati projekta odrasti, ker bi s tem ustvarila ogromno nestabilnost in tudi ogrozila obstoj lastnih institucij in pozicij. V kolikor bi posamezna država začela zasledovati projekt odrasti brez spremembe lastninskih odnosov, bi tudi to pomenilo beg in selitev kapitala v druge države in neinvesticije, kar bi še dodatno zaostrilo razredni konflikt ob nespremenjenih lastninskih odnosih. Zaradi tega je iluzorno pričakovati, da bodo »razsvetljeni« politiki sami od sebe začeli z implementacijo odrasti, ne da bi prišlo do spremembe razrednih in lastninskih odnosov. To pomeni v bistvu začeti s projektom razlaščanja. 

Robert Brenner je zapisal, da v kapitalizmu »vsi deli družbe slej kot prej spoznajo, da je – če izvzamemo možnost revolucije – zagotavljanje kapitalistične dobičkonosnosti v njihovem lastnem interesu.« Zagotavljanje kapitalistične dobičkonosnosti v okvirih stabilnih razrednih odnosov pomeni tudi stabilnost akumulacije kapitala in rast. Torej rast je, če izvzamemo možnost revolucije, usoda vseh v kapitalizmu – tako izkoriščanih kot tudi države, saj rast omogoča blaženje razrednega konflikta. Zato se zdi, da teoretiki odrasti, če parafraziramo Nietzscheja, filozofirajo in delujejo s kladivom, ne da bi doumeli nujnosti transformacije lastninskih odnosov, kar pomeni tudi projekt razlaščanja kapitala. Te spremembe pa nikoli niso bile samo pacifistične in mirne, kajti gre za razredni boj. Pri projektu odrasti zatorej ne gre le za prevrednotenje vseh vrednot, niti ne za sobivanje različnih oblik lastnine. Če bi na lokalni ravni prakticirali skupnostne lastninske odnose, medtem ko bi kapitalistična zasebna lastnina nad produkcijskimi sredstvi ostajala koncentrirana v rokah 1 %, globalne produkcijske verige pa bi še vedno temeljile na zasledovanju rasti, se uničevanje narave ne bi ustavilo. Projekt odrasti je zaradi tega možen le kot globalni projekt razlaščanja kapitala in transformacije lastninskih odnosov. V nasprotnem primeru je projekt odrasti lahko zelo hitro potisnjen v vlogo »lepe duše« brez pravega učinka na realpolitična dogajanja. 
 

Marko Hočevar

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.