Samo Kutin & Sanam @ Channel Zero
Channel Zero, Ljubljana, 30. 6. 2025
Na peklenski ponedeljek, ki si ta pridevnik zasluži že zaradi svojega osnovnega pomena kot prvi delovni dan v tednu, pa tudi zato, ker so temperature do nas v zadnjem obdobju vse prej kot dobrohotne, se je na ljubljansko Metelkovo zlila množica željnih glasbe. Da bi jih prebudila iz omotičnosti, zatipala za najbolj skritimi občutji posameznice in na sploh slušateljico pripravila do tega, da preprosto užije slišano do potankosti. In do naših sluhovodov se je uspela priviti prav takšna godba.
V sklopu koncertne serialke Level Up, ki je za ponedeljkov koncert svoje moči združila še z Drugo godbo, je v klubu Channel Zero najprej nastopil domači multiinštrumentalist Samo Kutin, ki je ponudil zelo prizemljen uvod v še bolj oprijemljiv, čisto nikoli ne majav in silno pohvalno ubran libanonski bend Sanam. Kutin se je v tišini, ki jo je sicer objemal nemir nabirajoče se množice ljudi, ugnezdil na oder. V oči je sleherniku takoj padla bogata nabirka raznoraznih zvočil, lire, basovske harfe, harmonija in hurdy gurdyja, za katerega je poprijel najprej. Nadvse prijetno delujoča nagrmadenost vseh glasbil je poslušalce medse toplo sprejela. Kutinu se je instrumentarij prepustil do potankosti, se po njem ravnal in z vršavimi prvimi izpuščenimi toni v Channel Zero privabil še preostanek poslušalcev.
Kutin svoj navdih išče v divjem svetu – v svetu, ki ne pozna olajšav, kjer je prilagajanje osnovna dolžnost vsakega bitja in kjer je kakršnokoli nerganje sila nepotrebno. Ugodje, ki ga glasbeniku predstavlja narava, nam je v dobre pol ure Kutin prikazal in upamo si trditi, da tudi precej bolj približal zahvaljujoč svojemu pretanjenemu občutku za muziciranje. Utišanje še zadnjih žuborečih glasov je doseglo žuborenje napevov spokojnosti. Četudi se ta ni venomer izrazila v izhajajočih tonih, ki so predvsem z uporabo basovske harfe dosegli obstoj v maniri lomastenja debelih strun, pa je vendarle neprestano bdela nad vsemi. Žgoča idila zvoka, ki jo premore Kutinov glasbeni izraz, je svoj obstoj še bolj osmislila z dlje trajajočimi zvočnimi izpusti. Ko je glasbenik odložil hurdy gurdy, se kljub presedlanju na ubiranje lire njegovemu zvoku ni odpovedal. Prav ta popolna prepustitev sobivanju z zvokom in neobremenjenost ustvarjalca je na koncertu izstopala najbolj. Ko pa si je Kutin med manipulacijo svojih skrbno zvočno negovanih zvočil dovolil uporabiti še svoj glas, je bila čisto posebna vrsta spoznanja in nekakšne razsvetlitve za poslušalko neizogibna.
Minimalizem dolgih, položenih tonov harmonija je Kutin predelal v tipkajočo, bolj odskočno spreobrnjenje. Tako zanimivih dimenzij, po katerih nas je in z mehkobo in s truščem vodil glasbenik, ni manjkalo. Zdi se, da smo mu vsi navzoči sledili, pri tem pa je glasba poskrbela tudi za nekakšno okamnitev časa. Ko pa je po odru kar naenkrat začela sem ter tja leteti in samovoljno padati še vreča oziroma žakelj, poln kdove kakšnih kovinsko zvenečih zadevic, pa je tudi v trenutku razjarjenja Kutin ohranil čisto svojevrsten, nadvse nalezljiv mir.
Za Samom Kutinom je oder kluba Channel Zero zavzela šesterica Sanam, ki prihaja iz libanonskega Bejruta. V času nabite, neomahujoče koncertne špure je zasedba uspela s presenetljivo lahkoto raztrgati vse svoje misli in občutja, s temi sedaj drobcenimi koščki prevzeti poslušalsko uho in se v njem zasaditi še za dolgo. Po doprinosu in predanosti so se med seboj popolnoma enakovredni člani zasedbe, ki skupaj ustvarja od leta 2021, prepustili sicer zadušljivo vroči koncertni dvorani. Brenkala, ki jim je izstopajoče poveljeval buzuk, so na primernih mestih zvenela raskavo in presekano, brez kakršnekoli neodločnosti. Čeprav se je bendova pripravljenost in podžganost čutila že od samega začetka, pa jih je krajša zatajitev vokalistkinega mikrofona izzvala še bolj. Sicer spretno izpeljana situacija, ki jo s seboj pač prinese tehnologija, je glasbenike spodbudila k temu, da publiki razda še zadnji košček sebe. Ni nam preostalo drugega, kot da smo ga pograbili in se ga čvrsto oklenili.
Zvoki krikov pevke Sandy Chamoun so se spojili z zvočno sliko in bili vse prej kot nepotrebni. Njen glas je postal entiteta zase, glasbenica pa sproščanja razgibanih vokalnih elementov ni okrnila v nikakršnem pogledu. Izjemno pristno je izpadel tudi element komuniciranja pevke same s seboj, ko je v ozadju s pomočjo elektronike, ki se je v obliki barvastega kablovja vila pred kitaristom, odmeval zvok njenega glasu, s pridihom deformiranosti in razkosanosti. Odmev, ki je na krike odgovarjal tako njej kot tudi preostalim članom zasedbe, je v sebi nosil upanje in čistost. Glasba, čeprav intenzivna in mestoma subtilno invazivna, se je konkretizirala v zgoščeno zadirčno mehkobo.
Ponedeljkovi rezidenti odra kluba Channel Zero so se napajali z energijo, ki je poskrbela za njihovo utrjenost. Dejstvo, da so delovali sila prizemljeno, je seveda v tem kontekstu pohvalno in sploh ne pomeni, da je na njihovem koncertu primanjkovalo kakršnekoli dinamike. Ta zelo dobro obvladana pritrjenost pa je poskrbela tudi za to, da smo obiskovalke in obiskovalci bendu tako rekoč jedli iz roke.
Obiskovalci smo se ob poslušanju Sanam znašli na rajanju bučečih zvenov strun, ropota, ki se je sprevrgel v pravo točo bobnarjevih udarcev in zelo razširjenega glasbenega izraza. Ta izraz je marsikoga navdušil že ob poslušanju bendovega prvenca Aykathani Malakon, a se je šesterica ob prisotnosti komadov, ki jih bomo lahko slišali na novi, prihajajoči plati, popolnoma razgibala. Morebitno iskanje kakršnegakoli brzdanja izrazitih izlivov zvoka je bilo za vsakogar zaman.
Prav novi material je bendu služil kot oprijemališče na krhki, rušeči se steni, ki pa so jo Sanam preplezali brez težav. Uglašena razčlemba se je ob koncu večera pričakovano zlila v eno. Služila je kot nasprotna sila kolesju zgodovine, katerega ritem je zasedba ujela, a se z njim temu vrtinčenju tudi postavila po robu in mu prezirljivo zrla v oči. Ob zadnjih tonih se je bend še dokončno udejanil kot očišče vsega, vso nakopičeno veličino pa nam nato nesebično vrnil.
Dodaj komentar
Komentiraj