Filozofija in spontana sociologija levičarjev

Filozofija in spontana sociologija levičarjev

Mnenje, kolumna ali komentar
9. 10. 2016 - 18.30

Jp, Moralne fekalije so nazaj z novo sezono negodovanja nad neumnimi izreki, ki nam jih v glavnem levičarska populacija vsak dan prinaša na pladnju. Zakaj predvsem levičarska, saj je nemogoče zanikati, da tudi desničarska klika, ko je na tapeti govorjenje zgrešenosti, poseduje do absolutnega prignano vrlino radodarnosti? No, začnimo torej s kratko refleksijo tega, kar se je odvijalo tekom preteklih oddaj. Vzroka za izbiro levičarjev kot poglavitnega objekta rubrike sta v osnovi dva.

Prvič – osebni: dejstvo je, da večino socialnega okolja, v katerem se gibljem sam in, priznajmo si, večji del RŠ-a, predstavlja levo usmerjeno prebivalstvo. Posledično je tudi del neumnih izjav, s katerim sem najpogosteje v stiku, lev, in ta leva nasičenost povzroči, da leva bedastoča postane dominantni objekt mržnje. Ampak pustimo osebne razloge ob strani. K analizi namreč ne dodajo ničesar poglavitnega.

Drugi, konceptualni razlog: velik del moralističnih izjav, ki jih podaja desnica, je levica že večkrat učinkovito skritizirala, podobno kot je Marx podal analizo blagovnega fetišizma. Ponovno dokazovati, da so Grki v kurcu zaradi teh ali onih razlogov in ne zaradi lenobe, da družina ni naravna entiteta, da menjalna vrednost res ne raste iz zemlje, se mi zdi nesmiselno. Nesmiselno iz teoretske neizvirnosti, ker to pač počne že vsak levičar, IN politično nesmiselno, ker je ideja, da sta z razkritjem določenega dominantnega razmerja, določenega ideologema to razmerje in ta ideologija tudi izničena, navsezadnje sama ideološka. Tisto, kar je tu zanimivo, je predpostavka levice, da je sama absolutno varna pred neumnostmi, ki jih je prikazala pri svojem sovražniku. Recimo, da je ravno ideja, da se bo z razkritjem določenega oblastnega razmerja zgodovina začela odvijati v smeri, ki je ljuba levičarskemu oslu, ena od teh velikih neumnosti, napaka v logičnem sklepanju. Če za primer parafraziram po spominu: Varufakis je enkrat v času pogajanj o grškem dolgu izjavil, da mu razni Schaubeji priznavajo, da so njegove analize pravilne, da pa vendarle še naprej počnejo, kar počnejo. V tem naj bi storili logično napako. No, to je podobno, kot če bi na smrt obsojeni rablju, ki nad njim dviga sekiro, tik pred zamahom obelodanil skrito resnico stvarstva, da bo sam ob njegovem zamahu crknil. »No shit, Sherlock, zato bom tudi spustil sekiro, ti ne odpisal dolga in tako dalje …« Siriza v odnos felacije Kapitala ni vstopila zato, ker slednji ne bi priznal njenih argumentov, prav tako ne zaradi svoje bedne organizacijske strukture, ampak ker gre v tem odnosu za popolno asimetrijo moči, ki sovpade s popolnim razhajanjem interesov.

Sklepanje, ki tu zazna logično protislovje, slednje zagreši sámo. To pa zgolj zato, ker sloni na ozadju določene moralne rezerve, ki kot vedno implicira določen prehod iz »is« v »ought to«. Ta spontana moralistična ideološka ozadja, ki v primeru levice ostajajo nereflektirana, je tisto, kar iz nje dela zanimiv objekt pisanja. Iz tega sledi določen »Zakaj?«, ki ni vezan zgolj na moralizem levaka, ki misli, da se bo oblastno razmerje razblinilo v njegov prid, ko bo slednjega ekspliciral, temveč na vzroke, ki botrujejo temu, da se ohranjajo tudi napačne moralne in, kar je eno in isto, ideološke propozicije.

Althusser je v 9. tezi iz Filozofije in spontane filozofije znanstvenikov - na strani 19 slovenske izdaje - podal kompliciran in lep obrazec, ki čudovito opiše naš problem:

»Ideološka propozicija je propozicija, ki je napačna, kolikor se nanaša na predmet, na katerega meri, čeprav je simptom realnosti, ki je različna od tiste, na katero meri.«

Poenostavljeno s primerom: ideološka propozicija, ki pravi, da Bog obstaja, je napačna, v kolikor je predmet, na katerega meri, tj. Bog, neobstoječ, ki pa je po drugi strani sama obstoječa kot izjava, ki je faktično izrečena v svetu, ki je sama simptom, torej izhaja iz določene realnosti, ki se ohranja tudi, ko razkrijemo ideološko naravo izjave. Na enak način, kot se ohranja vera v Boga, se v svetu ohranjajo videmškaste bedastoče, vera v politični pragmatizem in tako dalje. Po svoje hvala Bogu, da se, saj bi brez njih ostal brez dela. Kar me ob tem žalosti, je to, da levim moralizmom primanjkuje domišljije. Počasi bi želel pokazati, da levičarska zabitost zmore še kaj več od krika o razčlovečenju.

No, ampak kar je pomembno, je to, da se ta idiotizem ohranja iz določenih vzrokov. In te vzroke bi želel v letošnji sezoni bolj ali manj analizirati. Z namenom, da tokrat podam širši oris, se na tem mestu obračam k zlajnani Foucaultevi tezi, ki trdi, da se vsaka oblast ohranja zgolj z dopolnilom določenega tipa vednosti in da se vsaka vednost ohranja prek določenega tipa oblasti. Skratka, do obisti zlajnana teza o odnosu, povzetem v konceptu vednost-oblast, ki pa jo moramo ob naraščajočem poudarjanju vednosti v modernih družbah vzeti resno. Da dokažemo, da gre res za naraščanje, je dovolj, da analiziramo trenutne razprave o splavu in lanskoletne blamaže okrog družinskega zakonika. Kar se s fokusom na konservativne ideologije krščanskega tipa pogosto zgreši, je določena znanstvenost. Splavu se pogosto nasprotuje s frazami, kot je padanje natalitete, ki po sami terminologiji prej kot v krščanskih ideologijah per se, delujejo v okviru biopolitičnih dispozitivov ter se jih lažje kot s križem zbije skupaj z raznimi kvazi-vednostmi ala bioetika. Da se Boga ob teh frazah pogosto ne omenja, lahko velja za zadosten dokaz, da je njegovo mesto v neki meri zavzela znanstvena vednost z evgeničnim pridahom.

Teza, da se oblast desnice pogosto spoji z diskurzom evgeničnih vednosti, ko gre za vprašanje otrok, in z neoklasičnimi ekonomskimi teorijami, ko gre za vsa druga vprašanja, implicitno vsebuje naslednje vprašanje: »katerega tipa vednosti se drži levica?« Nujna predpostavka, ki jo moramo na tem mestu podati, je, da se bo ta vednost brez večjih težav lahko sinhronizirala z govorom, ki se odvija na ulici. Ne, ker bi bila sama zgolj učen izraz uličnega govora, nadaljevanje ulice z drugimi sredstvi, temveč ker s tem, ko pronica v spomin plebsa, sodeluje pri njegovi formaciji. Da pa to ni zgolj predpostavka, postane razvidno, če pogledamo način, kako se najpogosteje, to je v 99 odstotkih, izvaja levičarska kritika. Skratka, če si pogledamo vse akterje, popisane v prejšnji sezoni moralnih fekalij minus Videmška, katerega funkcija na levici je ekvivalentna odkrito religioznim ideologijam desnice. Slednje me ne zanimajo. Nasprotno me zanimajo le diskurzi, ki pretendirajo po statusu »biti vednost«, zato zdaj nazaj k 99 % preostalih izjav.

Te brez težav razčlenimo. Preden gremo k naštevanju, je potrebno poudariti, da se vsi elementi, ki bodo našteti, ne pojavljajo vedno naenkrat, da se glede na kontekst med seboj izmenjujejo in spajajo v nešteto število možnih kombiniranj, ki pa ravno zaradi te možnosti kombinacije pripadajo isti diskurzivni formaciji, ki je zaradi svoje fleksibilnosti kot taka primerna, da se izjavlja v vseh možnih situacijah.

1) Sistemski oziroma strukturni moment: levi kritik reče, da je neoliberalizem zlo, ki sistematično poraja razslojenost. Da je način vzročnosti sistemski ali še raje strukturen, pomeni, da njegovi učinki niso stvar volj posameznikov, ki so sami zamenljivi nosilci odnosov.

2) Moment empiričnega sovražnika: slednji je protisloven s prvim, saj z govorom o elitah pade v binarne opozicije o enem odstotku vladajočih, 99 odstotkih podjarmljenih, ki so prepuščeni svobodni volji eno-procentarjev.

3) Moment kritike ideologije: levičar pravi, da je neoliberalizem vladajoča ideologija. Ta v istem monologu protislovno zavzame obliko sistemskega pojava in obliko orodja vladajočih cinikov, ki zavestno varajo množice.

4) Moment diskurzivnega: besedo ideologija pogosto nadomesti beseda diskurz. Slednji prav tako istočasno prevzame obe obliki: enkrat je diskurz družbeni konstrukt in to, da je družbeni konstrukt, pomeni, da je zlo, drugič, na primer v vulgarnem feminizmu, orodje, ki so si ga izmislili moški, da z njim zatirajo ženske. Pomembno je tudi to, da je jezik v obeh primerih prepleten s politično razsežnostjo. Zato na primer levičar pogosto reče, da so pravice v današnjih družbah postale zgolj prazni označevalci. S tem poudari politično razsežnost jezika. To je uporaba besede označevalec v takšnem pomenu, ki sloni na ekvivokaciji, ki omogoča zamenjavo teoretskega koncepta označevalca s pomenom prazna fraza. Na enak način Foucaulteva beseda oblast prek ekvivokacije omogoča zamenjavo pomena njegovega koncepta s pomenom "oblast kot vladajoči".

5) Eksplicitno humanistični moment: v najbolj eksplicitni obliki je humanizem prisoten v izjavah o razčlovečenju. V bolj subtilnih, ki so za nas bolj zanimive, se pojavi v tipu govora o odtujitvi, ki uči, da smo v kapitalizmu postali blago, objekti, da nismo več subjekti. Ta govor je prisoten pri socialistih in vulgo-feministkah, ki mislijo, da subjekti obstajajo brez drugih subjektov, ki jih gledajo. Nadalje je prisoten v opozicijah med družbenim in individualnim jazom, ki predpostavlja, da izven družbene vezi obstaja neki jaz, ki je avtentičen, katerega obnašanje ni podrejeno zatiralski normi – na primer lepotni. Družba, ki dela družbeni jaz, je pogosto nadomeščena s frazo Drugi. Občasno je v istem stavku ta Drugi neka tuja skupina, na primer begunci. Pogosto se ta tip izjave iz istih ust izreka v kompaniji s kritiko ideologije narcizma, ki človeka opredeljuje zgolj za sredstvo samopoveličevanja.

6) Naperjenost k politični akciji: konstantno poudarjanje, da je iz vseh razlogov, podanih v prejšnjih petih točkah, potrebno delovati v smeri transformacije družbe, pa naj bo ta revolucionarna ali reformistična. Treba se je boriti proti tem ali onim neenakostim. Vednost mora biti aplikativna v aktivistični praksi, ker so filozofi svet vedno samo interpretirali, naša naloga pa je predvsem v tem, da ga spremenimo.

Kaj smo torej dobili? Naštejmo: kapitalistični sistem, elite, vladajočo ideologijo, diskurz, družbeni konstrukt, patriarhat, individualno je politično, prazni označevalec, razčlovečenje Človeka, subjekt, objektivacijo, poblagovljenje, družbeni in individualni jaz, normo, Drugega. Skrčeno: Marxova sistemska analiza, Occupy Wall-street aktivizem, poststrukturalizem, vulgo-feminizem, terminologija strukturalistične lingvistike, humanizem, odtujitev, zavezanost k političnemu delovanju. Če z eno besedo povzamemo vso to nekonsistentno gmoto: dobili smo sociologijo.

Seveda sociologijo, ki nima nič skupnega s sociologijo 19. stoletja. Sociologija kot veda, ki preučuje od države in ekonomske sfere avtonomno družbo, je že dolgo mrtva. Tega se sociologi zavedajo. Prav tako mi pri sociologiji ne gre za prikaz nekega specifičnega deduktivnega sistema nekega avtorja, ki se ga uvršča med sociologe ter ki je kot posamičen teoretik lahko popolnoma soliden. Iz teh dveh razlogov pri obravnavi sociologije kot momenta vednosti iz dvojice vednost-oblast tudi ne mislim kritizirati na način iskanja protislovja znotraj Durkheima, Webra ali kakega drugega klasika. Zanima me sociologija, kot obstaja v njenem prakticiranju, katere bistvo je ravno v tem, da notranje ni konsistentna, da ni zaprt deduktiven sistem neke teorije, temveč diskurzivna formacija, ki po določenih utečenih praksah omogoča kombiniranje navedenih tipov izjav in njihovih podčlenov. Ravno iz tega razloga vam sociolog na vaše negodovanje nad sociologijo pogosto odgovori, da ni sociolog, da je po svojem načinu postopanja v vednosti interdisciplinaren. To v njegovi zavesti pomeni, da je odprtega duha, v naši predvsem to, da je protisloven.

Da se besednjak strukturalne lingvistike uporablja na način, po katerem beseda prazni označevalec implicira neobstoj političnega delovanja, skladnega z našimi željami, ni stvar ulice, ki poneumlja sociologijo. Tako se sociologija izvaja. Kdor jo je vsaj malo obiskoval, to ve iz izkušnje, ko mu je bil kot zgled dobrega teoretskega dela pred nos vržen učbenik, v katerem je bil vsakemu avtorju namenjen en odstavek. Ve, da si je pridobil široko znanje z različnih področij. Zato zdaj zna povedati nekaj stavkov o Althusserju in o tem, kako smo poblagovljeni, spremenjeni v reči, ki jim manjka striktno človeška, to je subjektivna dimenzija. Ve tudi, da je o neki odtujitvi bojda govoril Foucault, da je groza disciplinske oblasti v tem, da ustvarja normo, ki je družbeni konstrukt, in ne njegov pravi individualni ter svobodni jaz.

Ve tudi, da danes svetu vlada spektakel, da so različne stvari povedali Giddens, Marx, Durkheim, Weber, Goffman, Althusser, Debord, Anderson, Wallerstein in Simone de Beauvoir, da pa je resnica nekje v sredi, k njej pa je prispeval vsak po svoje, saj vendar vemo, da več glav več ve. Ve predvsem, da je postopanje znotraj ene same teorije znak dogmatizma, saj je v vsaki kaj dobrega in kaj slabega, da je torej od vsake treba vzeti najboljše in to vreči v kotel. Zaveda se tudi, da je postopanje znotraj sive teorije slabo, saj ni aplikativno, sam pa se seveda bori proti konkretnim neenakostim, zato njegova teorija mora biti aplikativna. Althusser že v omenjeni Filozofiji in spontani filozofiji znanstvenikov res lepo opiše to prakso mogočne sociološke vede, ko na strani 43 slovenske izdaje zapiše:

»To je eklektična praksa interdisciplinarnih 'okroglih miz'. Povabimo svoje sosede na slepo srečo in v upanju, da ne bomo nikogar pozabili, saj se nikoli ne ve. Kadar povabimo vse, da ne bi koga pozabili, to pomeni, da pravzaprav ne vemo, koga povabiti, da ne vemo, kje smo, da ne vemo, kam gremo. To prakso 'okroglih miz' nujno podvaja ideologija o zmožnosti interdisciplinarnosti, ki je njen kontrapunkt in posvetitev. Ta ideologija se ravna po enem obrazcu: kadar ne vemo česa, česar ne ve nihče, je dovolj, da zberemo vse nevedneže: znanost bo vzniknila iz zbora nevednežev.«

Jah, sociologija je notranje popolno protislovna tvorba, zmedena kot komad, ki služi kot podlaga, s to razliko, da je komad kul. Brkljarija, ki levo in desno pobira delce teorij, jih izžira iz njihovih organskih, konceptualnih kontekstov, jih meče v kotel, iz katerega smrdi po nekonsistentnosti. Vemo, da je metanje v kotel praksa, ki je lastna čarodejem in čarovnicam, in vemo, da slednji iz čudnih kombinacij delajo čudo, seveda tudi, da to čudo nastane zgolj pod njihovimi rokami, ki mešanici dodajo ščepec magije, ki vsako majhnost, abrakadabra, preobrazi v silo, ki premika gore, ki se je sposobna prilagoditi vsakemu razmerju moči, vsaki situaciji! Ker nekaj vemo, pa predpostavljam, da smo tudi radovedni, da nas torej zanima, kaj je ta skrivni element, ki ga čarovnik-sociolog vrže v kotel, da iz zmešnjave kreira čarobni napoj, ki zdravi vse teoretske in politične tegobe Iskraša, ZL-jevca, anarhista, pisca Mladine, objektivirane dame, … skratka zatirane vseh dežel, ki se s čarovnijo združijo pod protislovno, a enotno teoretsko ideologijo?

Vsaka ideologija je bistveno notranje protislovna in ravno iz tega sledi njena uporabna vrednost. Uporabna ne v smislu instrumentalnosti, ki predpostavlja subjekta, ki preračunava, temveč uporabnost v smislu široke aplikabilnosti. Seveda je ravno aplikabilnost tisto, na kar se radi skličejo sociologi, ali če jih poimenujemo z imenom, ki jim je ljubši – mojstri interdisciplinarne vednosti. Aplikabilnost je ideologem, ki predstavlja njihovo razmerje do njihove prakse, ki jo okličejo za znanstveno. Saj veste: sociologija je humanistična veda, torej znanost. Ta aplikabilnost pa je obenem ravno tisti moment, ki predstavlja točko enotenja, njeno ime pa lahko nadomestimo tudi z besednimi zvezami, kot je družbena angažiranost, saj je vendar aplikacija mišljena kot delovanje na družbo. Zahteva, ki teorijo izkorišča v prid aktivističnega delovanja, torej smotra, ki je zunanji teoretski produkciji, v prid prakse, mišljene v ožjem pomenu besede, in ne v prid spoznanja, ki je njen smoter, če naj obstaja kot teoretska praksa. Moralna ideologija aktivizma, ki se utelesi v različnih humanizmih in aktivizmih, tako služi kot nadomestek teoretskemu ozadju, kot lepljenka, ki jo iz koščkov različnih teoretskih sestavljank dela diskurzivna formacija sociologije. Pomembno je poudariti, da določujočo instanco predstavlja ravno ta moralna ideologija, da torej ne gre za mrežo ne-vezanih elementov, ki čaka na odrešitev v aktivizmu. Ne, aktivistični moralizem to mrežo ustvarja, se v njej uteleša in prek nje omogoča reprodukcijo levega moralizma, še bolj natančno: dandanes levega moralizma ni brez sociologije in sociologije ni brez levega moralizma. Če se spomnite, smo na začetku prek Althusserja rekli, da je ideološko pričakovati, da se bodo moralistične izjave razblinile s tem, ko bo prikazana njihova ideološkost, saj so same učinek neke druge realnosti – ta realnost je praktična ideologija z imenom sociologija. Seveda slednja ni edina instanca, ki orisano reprodukcijo omogoča, vendar pa je kot znanstvena ideologija, ki druži protislovna izjavljalna polja, ena od pomembnejših, kar nam bo kasneje omogočalo, da v večini levih moralizmov prepoznamo ravno sociologizem. V njej se še enkrat potrdi antična resnica, ki uči, da je celota več kot vsota svojih delov. Namreč, v organski vezanosti teoretskih propozicij zaprt deduktivni sistem v primeru sociologije absolutno sranje.

Pisal je Matija Jan. bral Cvetko, zvočno opremil Blaž.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ah dajte no, kakšna levica neki..levica in večina njene "teoretske podstati" je danes preprosto gotova, prej boste dojeli, lažje vam bo dojeti še kaj drugega. Kaj pa desnica? Ne se hecat, desnica je tu, odkrita in povsem jasna, kaj šele sredina..Ta je šele problem nad problemi. Predlagam, da izstopite iz vlaka levo-sredinsko-desnega in pričnete misliti, tokrat s svojo glavo ali pa ostanite tam, kamor vas Cane že dolgo pošilja, vi pa tega nočete slišati: mi ne idemo nikud i ne radimo ništa..mi smo jedna velika (jebena) gomila.

Dober prispevek o današnji levici in odlična kritika sociologije v sistemu vednosti. A hkrati, se bojim, da v tekstu vseskozi le skrivnostno namiguješ na svojo superiorno spoznavno pozicijo, ki ne podleže ničemur od naštetega, brez da bi jo zares obelodanil. Tako izpadeš precej pokroviteljsko in malček kripto-normativno. Mogoče je to zgolj slabost uvodnih kolumn. Se beremo prihodnjič.

PS
Za jasno pisanje kritike vednosti z več samo-refleksije in manj žolča priporočam v branje tole: http://www.haymarketbooks.org/pb/Philosophy-After-Marx

modrost Reporterja in Demokracije - odslej tudi na RŠ

ja, svet se deli na levi aktivizem/moralizem in reporter, demokracijo. o tem je govoril že platon.

Svet je še pred Platonom na ta dva pola razdelil kar sam avtor prispevka. Če parafraziram: ker vsi kritizirajo desnico (1) in ker sem obdan z levičarji (2), bom pa jaz kritiziral levico. Oziroma, če bi bili leta 1944: saj smo res proti nacistom, AMPAK (in sledeče pozicijo naddoloča, če se že gremo Althusserja) jaz bom iz "teoretske izvirnosti" in zato, ker sem obdan izključno s partizani, največjo "mržnjo" naklonil kar partizanom - da uravnotežim. Yes, that's exactly what we need now.

Skratka, očitki o manihejski delitvi na levi in desni moralizem ne letijo na pravi naslov.

mogoče že, ampak kaj ima to z reporterjem in demokracijo. plus sodiš ga po kriterijih, ki jih zavrača, namreč kriterijih potrebe.

tu je potrebna notranja kritika.

Aktivizem navadno vulgarizira neka teoretska dognanja ter jih kombinira, da lahko kulminirajo v akciji. Ne predstavljam si kako bi sicer pritegnil množico, ki jo potrebuje za svoje delovanje in sprejel kak sklep (ki je vselej lahko ovrgljiv). Desnica prav gotovo ne čaka z zbiranjem podpisov, predlaganjem zakonov ter pretepanjem žensk, otrok in beguncev. Včasih je morda treba delovat kot policija, najprej streljat in potem razmišljat.

Seveda pa je problem, ko to počne na ta način, da dosega nasprotni učinek, tu vidim neko nevarnost na katero (morda) opozarjajo tele Moralne fekalije.

A se cenjenim komentatorjem morda zdi, da "tele Moralne fekalije" niso aktivizem? Da se torej iz njega izvzemajo? Zavzemajo neko nadideološko, nadrazredno pozicijo? In: Ali njihov avtor nemara ne "vulgarizira" historičnega pomena levice do obisti?

Če "tu vidiš neko nevarnost", potem tudi ti zavzemaš pozicijo, ki je bila od (domnevno) drugega komentatorja imenovana za "moralistično". Opa. Šment. Platonična aporija, ni kaj. Ampak opozarjanje na to "nevarnost" v času, ko antisocialni neoliberalizem postaja malodane človeški modus vivendi, ki presega vse literarne antiutopije, je navadno sprenevedanje.

Neodvisni mediji naj bi naslavljali kritiko na hegemonijo - nasprotno je omenjeno besedilo popoln "spontani", nekritični podaljšek vladajočega sistema in njegove mržnje do levice. Lahko bi ga brali tudi v na kakem libertarnem blogu - precej podoben pa je tudi njegov edini materialni učinek - povzročati meglo, ki bo zadimila, da tisto, kar so nekdanji razredni boji uveljavili v polju javnega in socialnega, nepreklicno propada. Namesto tega je tekst liberalna in elitistična propaganda fantazmatske "ustvarjalnosti", kvietizma in - čeravno se avtor prispevka s tem gotovo ne bi strinjal - globokega konformizma, teoretiziranja s plašnicami, na kakršne privadi do bolezni antilevičarski default-mode sodobnega kapitalizma.

Glede "streljanja in potem razmišljanja": "razmislek", ki te mistično pripelje do parametrov, ki jih kot teoretsko funkcionalne vzpostavi hegemonija (in si pri tem tudi verjame), pač ni vreden omembe - kaj šele resnega teoretskega spopada.

Tekst je še en simptom domnevne levice, ki se opravičuje za svoje levičarstvo - kar je ne le moralistična, temveč tudi avtorasistična pozicija.

"plus sodiš ga po kriterijih, ki jih zavrača, namreč kriterijih POTREBE.

tu je POTREBNA notranja kritika."

je potreben še kak komentar te apologetične pozicije?

@KONG: vidim, da sem malo nerodno umestil svoj komentar ;)

Se strinjam s teboj, niti nisem pripisoval aktivizma avtorju teksta, prav narobe. Kot zagovornik aktivizma (in njegov vršitelj) sem skušal zagovarjati tudi lastno pozicijo. Poudariti sem želel zgolj to, da vsako takšno delovanje potrebuje notranji premislek. Pričujoči tekst zame odpre neka vprašanja v tej smeri, ne morem pa pristati na to, da bi vsak pomislek naj vodil v popolno opustitev političnega angažmaja in izvodeneti v reakcionarnost (in to se mu po mojem zgodi).

izvodenel*

“He was a dreamer, a thinker, a speculative philosopher... or, as his wife would have it, an idiot.” Douglas Noël Adams

@HUI

Saj, tu smo trenutno - namesto da bi aktivisti IN teoretiki razvijali svojo teorijo in jo zoperstavili trenutno vladajoči ideologiji, jo kar naprej relativistično prevprašujemo in s tem mazohistično odpiramo vrata prav tistim (antiteoretskim in antiintelektualnim) ideologemom, ki nas itak bombardirajo na vsakem koraku.

TO je "nevarnost", v katero se Fekalije izvrstno umeščajo, in ne tisto, pred čimer navidezno kritično svarijo.

Kaj pa potemtakem je namen filozofije? Vednost? Ja, kaj pa pol? Pol pa vednost visi v zraku, medtem ko gremo mi na pivo mal nazdravljat nad komotnim življenjem študentov iz ljubljanske intelektualne smetane, ki še nikoli v življenju niso doživeli ene konkretne grdobije, pa zato mislijo, da so radikalni, če se norca delajo iz aktivizma?

Menda ne. Menda je namen filozofije, kot bi se neizmerno dovršeno izrazil cenjeni avtor Fekalij, možgansko drkanje, da pokažemo, kok smo brihtni, pa da pridemo korak bližje stolčku na filofaksu.

Drži - potrebujemo več mišljenja in več razmišljanja - to pa ravno zato, da se čim radikalneje otresemo spontanističnega liberalizma, ki je sicer vse preveč prisoten tako v mišljenju kot v delovanju (ter v njunih sedimentih in fekalijah).

Če pa je kdo hotel to - povsem pravilno - Žižkovo tezo obrniti tako, da bi govorila proti Žižku, torej da bi branila antiheglovsko lepo dušo, ki se izvzema iz materialne prakse ideologije in verjame v lastno nadrazrednost, ni bil ravno prepričljiv.

vse to so klobasanja o nekaki filozofiji, brez ontologijeje je tudi pes filozof, ko laja v luno... žižek grande filozof? česa, predvsem so njegovi teksti namenjeni lastni zadnjici, kamor zelo levo pridno tlači denar..how kje je potem bit pri zmelkoow...

Kot rečeno: modrost Reporterja in Demokracije - odslej tudi na RŠ

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness