Totalitarna prijateljstva

Totalitarna prijateljstva

Mnenje, kolumna ali komentar
11. 5. 2016 - 9.20

Kocka je padla. Pred šestimi dnevi je na volitvah za londonskega župana kandidat laburistov Sadiq Khan s 56,9 odstotka glasov gladko potolkel kandidata torijcev Zaca Goldsmitha, ki je prejel bornih 43,1 odstotka glasov. Po neuspehu umazane kampanje Goldsmitha, v okviru katere se je Khana poskušalo predstaviti kot zavetnika ekstremizma, Sadiq Khan kot prvi musliman v zgodovini angleške prestolnice zaseda županski stolček. Strpnost in nepristranski pogled progresivnih množic sta zmagala nad sovraštvom in predsodki zahojene in mišljenja nezmožne manjšine. Čudovit dan, s katerim se lahko primerja zgolj še 20. januar leta 2009, ko je v boju za predsedniški položaj Združenih držav Amerike zmago slavil prvi temnopolti prebivalec teh istih združenih držav - Barack Obama. Rasizma, razrednih neenakosti, imperialistične politike in tako dalje ZDA od takrat naprej seveda ne poznajo več.

Ta trenutek se morda dozdeva, da bo šel prispevek naslednjo pot: ne ne, ni pomembno, kdo zaseda mesto, kakšne barve kože in veroizpovedi in tako naprej je. Potrebno je mesto, ki ga zaseda in manevrski prostor, ki ga politična logika tega mesta omogoča. Deloma bo res šlo za to. A v tem primeru bo tema bolj ali manj postranska in vezana na osnoven, dvojni problem. Eno od njegovih dveh sidrišč predstavlja nepomembnost predsodkov, zacementiranih v civilni sferi v razmerju do politične decizije. Drugo: zmotnost prepričanja, ki predpostavlja navidez apriorno vez med mišljenjem in levičarskim političnim prepričanjem ter nemišljenjem in desnico.

Če to povemo malce drugače: že večkrat sem v svojih prispevkih omenjal Carla Schmitta, nemškega pravnika ter teoretika političnega, ki bolj kot po svojih odličnih analizah in konceptualizacijah slovi po svojem eksplicitnem sodelovanju z nacističnim režimom. Tokrat bi rad eksplicitno pokazal, da njegovo sklepanje ni le plod zblojenega nacista, temveč da lahko ravno v nekaterih produktivnejših oblikah refleksije v našem levem prostoru razpoznamo preslikavo Schmittove logike.

Če se premaknemo nekaj mesecev nazaj, se lahko spomnimo, da se je v slovenskem prostoru odvijal pojav, podoben kontekstu zmage Sadiqa Khana na londonskih volitvah pred štirimi dnevi. Če vsi mediji ala Guardian njegovo zmago prikazujejo kot zmago nad predsodki, ki svoje največje manifestacije seveda prejmejo v civilni sferi, je bila v Sloveniji velika večina levo usmerjenih medijev in akterjev krvavo vojno proti nestrpnosti in predsodkom domače civilne sfere. Saj veste: Zlovenija, pa vsi mogoči članki v Mladini in Delu, ki so strašili pred fašizacijo prebivalstva, ki bo na oblast pripeljala morilske stroje blitzkriega, bodeče žice in plinske celice. Logika je v osnovi bila: iz nestrpnih množic slej ko prej nastane holokavst.

V tistem obdobju so bila odstopanja od omenjene logike redka. Eno izmed njih je predstavljal Primož Krašovec. Med dogodke in polja, kjer je nakazal svoj odmik, lahko štejemo okroglo mizo o beguncih v Živku Skvotcu, intervju v 3. številki Mladine ter nazadnje spremno besedo k Foucaultevi Družbo je treba braniti. Logiko, ki jo je podal, pa lahko povzamemo, če navedemo njegov odgovor na vprašanje, ki mu ga je Klemen Košak v zvezi z rasizmom zastavil v Mladininem intervjuju.

“V zaostrenih situacijah ali krizah so vedno državne institucije tiste, ki izvajajo rasizem. Država je tista, ki ima na voljo silo in pristojnost, da silo uporabi. Država je tista, ki lahko človeka izžene, mu prepove vstop na svoje ozemlje ali pa mu ob vstopu podeli okrnjene politične in socialne pravice. Je tista, ki zapira ljudi v centre za tujce in jih podvrže azilnemu postopku. Tega ne dela glede na sovražne komentarje na spletu, ne čaka, da je teh komentarjev določeno število, in potem začne delovati. Tudi nadzor Evropske unije nad zunanjimi mejami ni odvisen od sovražnega govora ljudi.”

In kasneje, še na prigovarjanje, da se morda, kljub temu da imata Država in Evropska unija kot obliki političnih tvorb to in ono zmožnost izvajanja nasilja, največje zlo kali ravno v sferi ljudskih množic, ki iz svoje nestrpnosti nazadnje izvolijo Führerja.   

“Ta razlaga še vedno reducira rasizem na problem skrajne desnice. Predpostavlja namreč, da imamo najprej sovražni govor, in če ga ne preprečimo, ga imamo vse več in na koncu ljudje, popolnoma ponoreli od sovražnega govora, izvolijo skrajno desničarskega politika in potem imamo žice in državni sistemski rasizem. Ampak zakaj potem Siriza ni nikoli zrušila svoje ograje na meji s Turčijo? V trenutni zgodovinski situaciji levičarska vlada ni nobena varovalka pred sistemskim rasizmom.”

Naj bodo množice nestrpne, kakor koli že hočejo, naj oblikujejo društva, katerih predstavniki se medsebojno identificirajo v želji po izganjanju beguncev, organizirajo shode in tako naprej …, njihova nestrpnost je v zadnji instanci milo rečeno dokaj irelevantna. V političnem redu, v katerem so možnosti za vstop v državo, pridobitev pravice do nastanitve in zaposlitve odvisne od odločitve, sprejete na ravni Države ali znotraj širše politične enote, kot je EU, ljudska nestrpnost preprosto ne seže dlje od jeznih grimas in žuganja s pestmi. Meja se odpre in zapre, repenčenju in strinjanju navkljub. S tem, ali gre v tem primeru res za Državo in ne za kako drugo strukturno nadodločujočo instanco, se tu ne mislim ubadati. Decizija o prepustnosti meja v nobenem primeru ni odvisna od repenčenja ljudstva, temveč od določene sistemske logike.
 

Zdaj pa se pomaknimo k Carlu Schmittu, in sicer k njegovemu spisu Pojem političnega iz leta 1932. Kaj je zanj politično? Kot prvo slednje, ki ga v Schmittovem tekstu večinoma zaseda Država, ni nujno državno. Njegova konkretna manifestacija je z razmerji sil, ki tvorijo specifičen zgodovinski moment in niso nujno iz reda Države. Za pojem političnega je pomemben pozitiven kriterij in ne njegova konkretna manifestacija. Ta kriterij pa se veže na zmožnost ločevanja na prijatelja in sovražnika, ki v skrajni instanci predstavlja možnost vojne. Predvsem pa ločitev na sovražnika in prijatelja implicira oblikovanje politične enote, ki navznoter kljub vsem konfliktom med družbenimi podenotami vzdržuje relativno konstanten mir. V razmerju do teh podenot je politična enota merodajna, to je, stoji kot tista, ki lahko za razliko od njih z realnimi učinki opredeli, kdo je sovražnik in kdo prijatelj.

In Schmitt v četrtem razdelku spisa, naslovljenem Država kot oblika politične enote, ki jo ogroža pluralizem, začne navajati kritike, navržene s strani tako imenovanih pluralističnih teorij države. Slednje trdijo, da Država ni hierarhično nadrejena, merodajna oziroma politična enota, temveč zgolj ena od enakovrednih asociacij, v katere je vpet posameznik. Kot ste državljan, ste prav tako pripadnik cerkve, gej balinarskega kluba, sindikata …

Primer, ki ga omenjene teorije ponudijo v prid logiki združenj, je nasprotovanje med Bismarckovo državo na eni ter cerkvijo in sindikati na drugi strani. Iz tega, da Bismarck kljub vsem zmožnostim države ni raztreščil ne cerkve ne sindikatov, izpeljujejo, da Država ni stala kot merodajna oziroma politična enota. Schmitt odgovori v klasično ciničnem tonu:

“Nobena cerkev ali sindikat, pa tudi zveza obeh, ne bi prepovedala ali preprečila vojne, ki bi jo hotelo voditi Nemško cesarstvo pod Bismarckom. {...} Vsekakor si ne bi bili mogli zamisliti instance, ki bi v skrajnem primeru mogla ali hotela nasprotovati odločitvi takratne nemške vlade, ne da bi s tem sama postala politični sovražnik in ne da bi jo prizadele vse posledice tega pojma. In obratno, niti cerkev niti sindikat se nista pripravljala na državljansko vojno. To zadostuje za utemeljitev racionalnega pojma suverenosti in enote. Politična enota je po svojem bistvu merodajna enota ne glede na to, iz katerih silnic izhajajo njeni temeljni psihični motivi. Lahko samo obstaja ali pa ne. Kadar obstaja, je najvišja, torej enota, ki je določujoča v odločilnem primeru.”

Asociacije nižjega ranga se tako lahko repenčijo in mahajo s pestmi, kakor koli hočejo. Lahko pišejo pacifistične pamflete, molijo za zaustavitev vojne, jo preklinjajo … Dokler jim na pamet ne pade začetek državljanske vojne in s tem razcep stare politične enote na dve novi, njihovo javkanje ostaja popolnoma irelevantno. V opisani politični tvorbi, razen če ne začnejo vojne proti vojni in s tem postanejo samostojna politična enota, odločitev preprosto ni v njihovih rokah.

Mislim, da lahko hitro razberemo vzporednice med Krašovčevo teorijo Državnega rasizma in Schmittovo teorijo političnega. V intervjuja s Krašovcem lahko omenjene predsodke in pozive k trpanju beguncev v koncentracijska taborišča, prav tako pa nasprotovanja takšnemu ravnanju brez težave spojimo v isti register z redom združenj, kot so cerkev, športni klub, sindikat, o katerih kot o nemerodajnih govori Schmitt. Oboji so popolnoma irelevantni v razmerju do instance, ki poseduje zmožnosti rabe sile in sprejemanja merodajnih odločitev - decizij o nastopu skrajnega primera. Isto velja za Državo oziroma strukturno instanco, ki določi, koga sprejme znotraj svojih meja, in Državo, politično enoto, ki določi, kdo je sovražnik, s katerim morda nekoč bije vojno, in kdo prijatelj. Navsezadnje je Schmitt sam pripomnil, da je za našo moralistično sedanjost značilno, da maskira politična razmerja med prijateljem in sovražnikom. Slednjega ni nujno razstreliti. Lahko mu preprosto onemogočimo dostop do zaposlitve, ga pustimo stradati. Vzporednice so torej očitne.

Med teoretikoma pa vendarle obstaja manjša razlika. Carl Schmitt se eno leto po izdaji Pojma političnega pridruži nacionalsocialistični delavski stranki. Tega Krašovec vsaj za zdaj še ni storil. Iz česar lahko za konec potegnemo dva zaključka. Prvič, da je vsak medijski bum ob zmagah nad rasističnimi predsodki zgrešen, saj je predsodek za sam rasizem bolj ali manj irelevanten. Vzklikanje ob ugotovitvi, da je londonski župan musliman, ni nič manj neumno od zvajanja rasizma na Zlovenijo. In drugič, da teoretično mišljenje kot tako ni vezano na politično umestitev, saj gre pri avtorjih, pri katerih zaznamo enako logiko, očitno za dve različni politični provenienci. Razen če želite trditi, da je vsaka teorija, ki v želji določitve strukturne logike akta politične določitve sovražnika ne zvaja na predsodek množic, nacizem. V tem primeru sta oba avtorja nacista, nacizem pa je ime tistega, kar levi sceni najbolj manjka.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness