Učinki! Učinki!

Učinki! Učinki!

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 4. 2016 - 9.20

“Pa saj to je vendarle res, popolnoma prav imate - pa vendar: mar ne opažate, da imajo tovrstne izjave določen praktični učinek!” “Mar ne razumete, kaj sem želel ali želela storiti - morda gre res za laž, pa vendarle za sila koristno laž!” “Pa saj veste - nekaj je teorija, drugo praksa. Teorija je zapletena, da pa si politično uspešen, se je treba približati ljudem in biti enostaven, neteoretski.” “Ne komplicirajte preveč, ko govorite ljudstvu - od tega ni učinka!”

In tako dalje … Nametani izreki in scena, ki ji pripadajo, vam je po vsej verjetnosti znana. Na kratko rečeno: v nekem trenutku je s strani akterja, ki se izreka za privrženca določene politične usmeritve, izrečena kritika izjavljanja, ki pripada istemu političnemu polju kot kritik sam. To samokritiko opredeljujejo trije momenti.

Prvič: njena izvedba je javna, ni skrita na privatni mailing listi kakšne stranke, Facebook chatu prostozidarskega združenja, ampak je bodisi objavljena v obliki statusa, ki prek deljenja na kritizirane usmeri pozornost javnosti, bodisi v obliki takšnega ali drugačnega prispevka. Drugič: ta javna kritika zadane na način, ki je za kritiziranega “soborca” najmanj ugoden. Analiza pokaže, da se analizirani nikakor ne ravna drugače od svojih sovražnikov. Metode boja, ki se jih poslužuje, so enake metodam njegovega nasprotnika. Še večji problem predstavlja možnost aplikacije razgradenj diskurza, ki jih izvaja nad ideologemi svojega sovražnika, na njegov lasten diskurz.

Razkrojena tako ni zgolj pravljica o gotovosti luči na koncu varčevanja in seveda tudi o gotovosti konca tega varčevanja, ampak tudi pravljica o nujnem prihodu režima svobode, komunizma, česarkoli že. Razgrajena sta tako ideji kvazinaravnega subjekta racionalne izbire in iz nje izhajajoča popolna samoodgovornost in moralne kategorije Človeka z velikim Č, človečnost, ki naj bi nas zavezovala k ščitenju deprivilegiranih skupin na drugi strani. Nadalje: ljubezen do bližnjega, progresivno naravnana politika, napredek, razvoj … same floskule, ki se jih poslužujejo sile s celotnega političnega spektra in ki so v teh kritikah podvržene totalni destrukciji.

Tretji moment: odziv kritiziranega. Če bi slednjega kritiziral absolutni politični sovražnik, bi njegova reakcija bržkone variirala od ignoriranja do pljuvanja žaljivk in inverzne kritike:  “Ni res, da si dober. Jaz se bijem za obče dobro, zlobna nakaza pa si v resnici ti! Ti si ideološka spaka.” A bistvo sovražnika je to, da nas napada, in jedro našega odnosa do njega je, da ga napadamo nazaj. V nasprotnem primeru ne bi bil naš sovražnik. Reakcija, ki steče do elementa, ki zabada iz notranjosti politične tvorbe, je docela drugačna. Notranjega sovražnika, instanco samorazgradnje političnega tkiva, tumor, se okara, saj naj bi bilo varovanje istega političnega telesa prav tako v njegovem interesu. Celice je treba spraviti nazaj na pravo pot, jim pokazati, da so nehote delovale v škodo celote. Žuganje maligni tvorbi se zgosti v logiko “pragmatizma zavoljo političnega učinka”, verjetno najbolj popularni moralični puhlici na levici kot taki.

Gledano v celoti “slavljenje učinka” sestoji iz dveh korakov: prepričevanje neprepričanih in poskus vsajevanja krivde neprepričanim.  Namesto da bi spet zatrjeval, kako teorija pač ne sme imeti nikakršne inherentne povezave s političnim dobitkom, bi rad tokrat vzel logiko pragmatizma iz produktivnosti zares. Trdim, da je ta tako popularna oblika protikritike protislovna in da po svojih lastnih mehanizmih obglavi tistega, ki jo izreka.

Začnimo na začetku, s samim pojmom “učinka”. Popolnoma jasno je, da dejanja brez učinka ni. Strel iz puške lahko v skladu z našimi željami zadane tarčo, metek pa se nam prav tako lahko odbije nazaj v možgane. V nobenem primeru ne moremo reči, da posledice dejanja ni, saj tudi naša neželena pretvorba v mrliča predstavlja izvršeno dejstvo. In v redu političnega ravnanja se stvar nikakor ne spremeni. Če zajebemo, če naša dejanja pripeljejo do učinkov, ki jih nismo želeli, lahko pač gladko zatrdimo, da je bilo naše delovanje v razmerju do cilja, ki naj bi mu služilo, protislovno, da smo delovali nekonsistentno. Naslednjič bomo v skladu z želenim ciljem ubrali drugačno strategijo.

Očitek protislovnosti tako lahko izhaja le iz predpostavke določenega hipotetičnega smotra delovanja, ki v skladu z določeno moralno ekonomijo razmeji polje obravnavanih vzročnosti na zaželeno in nehoteno, na prav in narobe. In točno v to logiko se uvršča očitek tistih, ki kritizirajo svoje kritike, ker so si ti drznili kritizirati njihova nedotakljiva obličja, njihovo sveto produktivnost. Mar jim vendar ni jasno, da je cilj, ki ga zasledujejo, skupen in da kritika, če spodbija legitimacijska sidrišča, ki omogočajo dosego tega cilja, akterja, ki jo proizvaja, postavlja v protisloven položaj s samim seboj. Skratka: če pri primeru beguncev ne boš moraliziral o človečnosti, si za koncentracijska taborišča. Če v nasprotovanju ekonomskim neenakostim ne boš rovaril o Pravi strani zgodovine, si a priori na napačni strani, na strani Kapitala. Če boš oporekal rabi pojmov, kot sta Zlo in Elita, si na strani aktualnih hierarhij, in tako dalje.

Na prvi pogled gre za klasično obtožbo izdajalstva, kolaboracije … situacija res unikatna postane šele, ko obravnave odziva zamejimo na levico. Obtožba izdaje, ki iz ust kritiziranih leti na kritike, namreč ni v tem, da bi bili njihovi izreki preproste neumnosti, popolne laži. Nasprotno: tisti, ki so trosili neumnosti in lagali, niso njihovi kritiki, temveč oni sami. Tega se popolnoma zavedajo in to priznavajo. Izrekajo jih, ker naj bi te neumnosti imele prepričevalno moč, s katero je mogoče pridobiti podporo ljudskih množic. Lažejo, ker je to pogoj, da politično delovanje preseže mlatenje prazne slame, čistunski intelektualizem. Ne z njihovimi pikolovskimi analizami, temveč z argumenti, katerih osnovno določilo je prepričevalna moč, prek laži se bo uresničila transformacija družbe, v kateri bo odrešen svet. Ampak vprašanje je, če takšno flancanje dejansko pripelje do obljubljenih rezultatov.

V škripcih se ogorčeni objekti analize znajdejo takoj po tem, ko jim na njihovo vprašanje: “Saj je res, pa vendar: mar ni takšno ravnanje dobro zavoljo svojih učinkov?” odgovoriš z vprašanjem: “Oprostite, ampak o kakšnih učinkih govorite. Bi mi jih prosim našteli?” In ker so bile vse velike levičarske blamaže zadnje čase izvedene ravno v znamenju nadvse produktivnega pragmatizma in ker tako rekoč ni bilo levičarskega projekta, ki se v svoji izvedbi ne bi izkazal za farso in ki bi ne spadal točno v okvir te taktične genialnosti, prvotni spraševalci za nekaj trenutkov utihnejo. S svojimi neuspehi se pač ne hvališ.

Smešno in žalostno je, da tako rekoč edini dogodek, na katerem je bila levica bolj ali manj uspešna, predstavlja preboj koalicije ZL na volitvah leta 2014. Žalostno, saj primerjava govora istih ljudi danes in na volitvah leta 2014 ob obravnavi problemov, vezanih predvsem na privatizacijo, pokaže nivo argumentacije in nizko raven populizma, ki se zdita danes nepredstavljivi. Smešno, ker se je edini resen uspeh levice dogodil ravno po logiki, nasprotni tisti, ki jo v glavnem zagovarja.

A tišina traja le nekaj trenutkov. Kmalu ji sledi priznanje, katerega posledice so milo rečeno netradicionalne. Pečat krivde, ki iz njega sledi, namreč ni vtisnjen izpovedujočemu, temveč tistemu, ki jih argumenti z nično prepričevalno močjo niso prepričali. Izpovedujoči se skliče na koncept performativa, na obstoj tipa izjav, ki same ustvarjajo polje svojega nanašanja in v skladu s tem niso resnične ali neresnične, temveč uspešne ali neuspešne. Uspešne, če uspejo prepričati, in obratno, če jim to ne uspe. In ob pogledu na leve projekte zadnjega časa lahko govorimo o kupu spodletelih performativov. Da možnost neuspeha predstavlja notranji moment vsakega performativa, nekako potlačijo in se nato repenčijo, ko njihova retorika spodleti po kriterijih, ki so ji jih začrtali sami - namreč ne prepriča, o čimer med drugim priča ravno dejstvo, da jih nekdo kritizira. Očitno je bila ravno tolikrat omenjnea prepričevalna moč njihovega diskurza dokaj bedna.

Pričakovanja, da bodo enkrat spoznali lastno ničevost, bi lahko označili za eshatološka. Tisti, ki je razglašen za krivega, nikoli niso oni sami, temveč sfera ljudi, ki v nasprotju z njihovimi pričakovanji izjavljenih neumnosti ni blagoslovila s statusom resnice. Potem ko so si tako uspeli odrezati glavo, se kot ravnokar obglavljene kokoši vrtijo v krogu, še naprej počnejo eno in isto in na mimoidoče škropijo krivdo: "Mar ne razumeš, da sem izrekal performativ!"

Tako nastane bizarna situacija, v kateri tisti, čigar smoter je bil pritegniti ljudstvo, a pri tem ni uspel, v sfero tistih, ki bi se jim moral priljubiti, vsaja krivdo. Zakaj? Ker se jim sam ni uspel priljubiti. Njegovo obtožbo bi zato lahko strnili v naslednji obrazec: "Jaz sem vam lagal in vi mi niste nasedli - izdajalci!" Tako je kar naenkrat pripravljen pred vso javnostjo priznati, da je mlatil prazno slamo, pogosto ob spremljavi zagotavljanja, da se v javnosti to pač dela, ker ta ista neprepričana javnost, ki ga zdaj posluša, pač ne pali na resnico. Slednjo v celoti in brez zadržka razodane v trenutku, ko pove, da so kritike, uperjene proti njemu, v celoti podkrepljene. V sferi tiste javnosti, kjer tega po njegovem ne bi smel za nobeno ceno, česar kot obupen lažnivec krivcem in razsvetljenemu občestvu seveda ne pozabi omeniti, češ: “Poglejte tega izdajalca, ki vam je izdal, s kakšnim idiotizmom vam polnim možgane.”

Če dobro pogledamo in strnemo: kaj dobimo? Najprej totalno odsotnost stalno obljubljenih političnih učinkov. Drugič: odgovornost za odsotnost družbenih transformacij v celoti premeščeno na tiste, ki jih bedni populizem ni uspel dvigniti s postelje. Tretjič in zadnjič: subjekt, ki kljub temu, da pragmatizem znova in znova pade po njegovih lastnih kriterijih, začenja isto verigo neuspeha. S tem po eni strani proizvaja iluzijo, da dejansko nekaj dela, da zaradi njega prihaja do spreminjanja sveta. In kje so rezultati njegovega dela? Ohranjanje enega in istega oziroma jih sploh ni zaradi zunanjega krivca. In kaj preostane subjektu, čigar krožna dejanja ne morejo biti ne-neuspešna in za neuspeh katerih vsakič najde alibi v procesu zunanje izdaje? Samozatrjevanje proti zlobnemu svetu, ki ga noče razumeti. Samoeksplikacija, konstantno zagotavljanje njegovega dobrega namena, lepodušništvo par excellence.

Prepričati vas je poskušal Matija Jan. Z branjem mu je pomagal Luka Cvetko, za tehnično aparaturo je skrbel Linč.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

"Lumpenproletariat, to pasivno gnilobo najnižjih plasti stare družbe, bo proletarska revolucija mestoma zagnala v gibanje, a po vsem svojem življenjskem položaju bo prej pripravljen, da se proda za reakcionarno rovarjenje."
KM

It is well known that a certain kind of psychology explains big things by means of small causes and, correctly sensing that everything for which man struggles is a matter of his interest, arrives at the incorrect opinion that there are only "petty" interests, only the interests of a stereotyped self-seeking. Further, it is well known that this kind of psychology and knowledge of mankind is to be found particularly in towns, where moreover it is considered the sign of a clever mind to see through the world and perceive that behind the passing clouds of ideas and facts there are quite small, envious, intriguing manikins, who pull the strings setting everything in motion. However, it is equally well known that if one looks too closely into a glass, one bumps one's own head, and hence these clever people's knowledge of mankind and the universe is primarily a mystified bump of their own heads.

po neumnosti odzivov na fifija takoj veš da odzivi prihajajo iz vrst zl

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness