Trobecove krušne peći: Radost
LAA Records, 2025
Metod Trobec je v zadnjem mesecu ponovno oživel. Le kak dan zatem, ko se je avtor recenzije lotil nove plošče legendarnih hrvaških avantgardnežev Trobecove krušne peći, je v javnost prišla novica, da bomo Slovenci dobili televizijsko serijo, ki se bo ukvarjala z življenjem – in sejanjem smrti – najbolj znanega serijskega morilca na sončni strani Alp. Možje in žene, ki morijo v nizu, tako znotraj družbe še vedno ohranjajo popularnost. Statusa kultnih antiherojev jim ne more vzeti nič in nihče, njihova priljubljenost pa nakazuje na moderno obsedenost s krvjo, smrtjo in zvezdništvom.
Filmska industrija zelo dobro pozna človeško psihologijo. Spoznavanje občinstva je vendarle njena osrednja dejavnost v zasledovanju večje gledanosti. Zaradi tega boste zaman čakali na serije in filme o resničnih ljudeh, ki rešujejo življenja, medtem pa bo oseba z vsaj petimi umori pod pasom zagotovo deležna vsaj dvanajstih epizod, dolgih trideset minut. Navezanost Evropejcev na serijske morilce sicer še ni na ravni ameriške, vendar se ni za bati. Skupaj z ekonomskimi politikami, ki na rob družbe potiskajo čedalje več ljudi, bodo k nam prispele tudi psihopatske in sociopatske tendence, potrebne za razvoj osebnostnih motenj, ki jih tako pogosto vidimo v ameriških šolah. Morbidne teme pa seveda niso omejene zgolj na filmsko industrijo, ampak nas iste tematike pritegnejo tudi v nam tako ljubi glasbi.
Tako pridemo do druge novosti, povezane z Metodom Trobcem, zasedbe Trobecove krušne peći, izvorno benda s plodovite zagrebške postpank scene osemdesetih let prejšnjega stoletja. Postpank, nojz, no wave in preostali označevalci, s katerimi opisujemo minimalistični hrupni rock, nam lahko pomagajo pri orisu zvoka zasedbe. Ta je tako morbiden, kot je morbidno njihovo ime, z leti pa bend svojih analiz zla ni omilil, ampak jih je kvečjemu še zaostril. Kljub precejšnji kilometrini zasedbe je plošča Radost njen drugi studijski izdelek – v osemdesetih namreč niso uspeli izdati studijske plošče. Debitantska kompilacija studijskih posnetkov, živih nastopov in demov je tako izšla šele leta 2013, ko se je začela bendova najnovejša etapa. S mukom žvaču trubadurov vrat je nastala v postavi Mario Barišin, Darko Begić, Gordan Dorvak in Ivan Vinski, ista zasedba pa je posnela tudi muziko za najnovejšo ploščo.
Na ploščo Radost so umeščene štiri popolnoma nove skladbe, štiri pa smo lahko slišali že na živem albumu Ether iz leta 2017. Bend se zanaša na bučen in intenziven rock, ki ga loči od preostalih kitarskih bendov nekdanje skupne države. Zgledovali naj bi se po zasedbah Pere Ubu in The Fall, mi pa bi novo ploščo primerjali tudi denimo z lanskim albumom zasedbe Shellac. Vsem je skupen udaren in brezkompromisen pristop k ustvarjanju glasbe, z minimalizmom pa jim uspe izoblikovati maksimalno hrupno doživetje. Na Radosti so disonantne kitare in prodorna ritmična osnova zlite z odločnim glasom Darka Begića, ki gospodovalno analizira zlo v svetu okrog sebe. To udejanji že prvi komad Sajam sisa, v katerem Begićevo poulično pridigo spremljajo shizofrene kitare, ki z ječanjem dvigajo kocine.
Trobecove krušne peći se v muziciranju zanašajo tudi na ponavljanje. Bend po nas udari surovo, z zastrašujočimi pripovedmi pa nas poskuša premakniti v stanje zamaknjenosti. Zgolj v komadu Diavolo se zdi to ponavljanje nekoliko pretirano in rahlo preseda. Repeticija ima velik pomen v dezorientirani zvočni konstelaciji zasedbe, ki mora biti prav zares mojstrsko uigrana, da lahko glasba mestoma izpade tako ohlapno. Kljub temačnim inštrumentalom pa je vokal tisti, ki vzbuja najbolj mrakobna občutja. Besedila so tako jedrnata in ponavljajoča se, da lahko zelo jasno občutimo namen benda. Svoja premlevanja nam v glavo vbijajo, kot bi v steno z macolo zabijali žeblje. Ponavljajoče se fraze, kot je denimo »ljepota joj nije ulje na platnu«, se nam tako za dlje časa zataknejo v možganovini.
Na albumu Radost vsi člani zasedbe izkažejo mojstrstvo. Kovinske strune kitar ječijo pod prsti Ivana Vinskega, žmohten bas bivšega Haustorovca Maria Barišina pa umazan zvok albuma dvigne še na višjo raven. Izpostaviti velja tudi dober miks, ki kljub kaotičnosti glasbe jasno obelodani vsak posamezen inštrument. S hladno produkcijo so se osredotočili predvsem na značilne bendovske inštrumente – bas, bobne, kitaro –, več dinamičnosti pa v album vneseta komada Čovjek bez lica in Poljski trkač na prepone, v katerih kitare prostor prepustijo saksofonu in elektronskim efektom.
Kljub popularnosti so imele Trobecove krušne peći v Jugoslaviji precej težav zaradi imena in obravnavanih tem, kar je v zaprti kulturni politiki države onemogočilo izid studijske plošče. Po večletnem zatišju se je zasedba vrnila in zdi se, da je ujela pravi trenutek, v katerem utegne morbidnejša plat kitarske godbe pritegniti mlajšo publiko, ki je tovrstni glasbi bolj naklonjena kot nekatere vmesne generacije. Album Radost navdušuje, ker zasedba kljub zanašanju na skoraj petdeset let stare žanrske prvine zveni tako sveže in udarno. Je le še en dokaz, da lahko z modrostmi starosti dosežemo nova spoznanja, ki odprejo pot nadgradnji temeljnih idej.
V uvodu omenjena televizijska nadaljevanka o serijskem morilcu naj bi prišla na naše ekrane prihodnje leto, a si le stežka predstavljamo, da bo ponudila tako neizprosno analizo zla, kot je to uspelo bendu Trobecove krušne peći. Brez dvoma pa lahko trdimo, da nam ne bo ponudila tako kakovostne glasbene spremljave.
Dodaj komentar
Komentiraj