Izjava Stanislave Repar

Izjava Stanislave Repar

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 7. 2016 - 14.00

Na uredništvo Radia Študent smo prejeli javno izjavo Stanislave Repar, ki se nanaša na odstopno izjavo Evalda Flisarja z mesta predsednika PEN in je v celoti povezana s problematiko, ki smo jo odprli pred nekaj tedni s člankom Sensual Seduction. Ker menimo, da je tekst kvaliteten in ker napisano odpira nekatere nove dimenzije v celotni problematiki, smo se odločili za objavo. Ta tekst vsebinsko sicer ne odraža nujno stališč uredništva Radia Študent. Rečeno nekoliko drugače: stališče uredništva je zvedljivo na gesto objave pričujočega teksta. 

______________________

Očitno je v Sloveniji tako, da se mora vsakdo zagovarjati sam celo takrat, ko je bil napaden ali izpostavljen neupravičeno in obstajajo priče tega dejanja. V mojem primeru (napad je bil javno izveden v odstopni izjavi predsednika SC PEN Evalda Flisarja, Delo, 16. 6. 2016, pa že prej na penovskem »dvorišču«) sem bila izzivana kar nekaj časa. Zato mislim, da je bilo dovolj molka in spodobne obzirnosti (do SC PEN ali Mire, celo do samega Flisarja, ki se je vmes zapletel v nekem drugem sporu), moja beseda pa mora na dan neposredno – saj se agonija smisla kar nadaljuje.

To bom storila tako, da v objavo pripenjam svoje pismo, poslano 5. 6. 2016 kolegicam v Ženskem odboru SC PEN oz. sodelujočim z Miro (predvsem v zvezi z učnimi načrti) kot reakcijo na tisto, kar sem prebrala v zapisniku Mire iz delovnega sestanka. To pismo je postalo povod za moj pregon s strani dosedanjega predsednika Flisarja (kot ugotavljam, tudi maltretiranje nekaterih mojih kolegic v Miri), ki je z njim, za povrh, večkrat manipuliral. Prvič takoj – ko ga je stanovskim kolegom in kolegicam (kot moj »apel«) pošiljal naprej »prepisanega« po svoje, čeprav pod oznako »fiktivnega scenarija«, z njegovimi manipulativnimi posegi v znatnem korpusu besedila v red. A tudi naprej – ko ga še danes omenja kot prekršek oz. nasilje nad njim (celo kot relevantni dejavnik v sporu z Anjo Radaljac!), čeprav mu častno razsodišče SC PEN v njegovi želji, da me obsodi in kaznuje, ni dalo prav. V svoji odstopni izjavi je, namreč, Flisar pozabil omeniti več ključnih dejstev v zvezi z mano in mojo »sramoto« samostojnega mišljenja, saj se je najbrž zavedel, da mu v »medijskem linču«, ki ga je sam sprožil in ga zdaj razpihuje v vse smeri, samo še škodijo. Kaj je izpustil?

Recimo to, (1) da je želel mojo takojšnjo izključitev iz SC PEN in je šele pod težo argumentov, da to vendarle ni mogoče storiti, zahteval vsaj zamrznitev mojega članstva za 5 let; (2) da je izsiljeval člane častnega razsodišča z grožnjo odstopa s položaja predsednika, če se le-to ne bo po hitrem postopku ukvarjalo z njegovo prošnjo in ji ugodilo; (3) da je s tem svojim dejanjem kršil vsa pravila svobode govora in izražanja, ki naj bi jih PEN ščitil (gl. osnovno listino IC PEN in druge dokumente); (4) da je zlorabil svoj položaj predsednika SC PEN, ker je poskušal nadzorovati potek debate znotraj odbora Mire, jo sankcionirati, mene pa spodbijati kot članico SC PEN, njemu enako; (5) da me ni (uradno ali tudi ne) ne on ne kdo drug obvestil o krožnem dopisovanju, polnem neresnic o meni in zgražanja nad mano, ter sproženem uradnem postopku zoper mene; o njiju sem izvedela samo po naključju, brez možnosti zagovora ali poseganja v debato, kar me spominja na najbolj temačne čase avtokratskih režimov v tem delu Evrope; (6) da se je odzval zgolj na moj slog (ki mu, seveda, ni bil naklonjen, ni pa bil niti žaljiv) in neposredno v njega usmerjene ugotovitve, ne pa na bistvo argumentacije – kar je značilno za samovšečneže, ne pa kulturnike z razgledom, itn.

Gospod Evald Flisar očitno nima težave kogarkoli, ki mu miselno nasprotuje ali se zoperstavlja njegovim avtokratskim praksam, označiti za izdajalca, pa še bolje: izdajalko. Ali »hujskačico k bruhanju« – kar se nanaša na neko bolj ekspresivno metaforo v mojem tekstu, ki izhaja iz frazeologizma »jokati na vratih«, ki s svojim članstvom sramoti SC PEN. Ali za »trenutno medijsko najbolj znano slovensko literarno in gledališko kritičarko«, ki naj bi si s svojim pričevanjem o njegovem neumestnem komuniciranju priborila pet minut slave (Anja Radaljac). Ali za osebnostno nekonsistentno sekretarko UO, ki se, po njegovem, ne zna odločiti ne za ne proti in posledično preklicuje lastna stališča (Tanja Tuma). Zavedati pa bi se hkrati vsi morali, da je ravno takšen način izpeljevanja pozornosti na druge ter njihove, baje, pomanjkljivosti (?!) tudi najhitrejša pot do prelaganja odgovornosti za lastna dejanja na njihova pleča. In obenem, seveda, poskus odvrnitve medijske pozornosti od svoje osebe in to za vsako ceno. Nedolžen predsednik je torej za konec svojega predsedovanja v odstopni izjavi »obračunal« (zgolj!) z ženskami. Kar drži, saj je ravno izpostavljanje strukturno deprivilegiranih s samoumevnimi upravljalci spolnega diskurza še kako značilno za patriarhalne oblastniške razmere. Če me danes kličejo prijatelji in znanci in mi razlagajo, da bo posledica takšne medijske obravnave »nedolžnih, čeprav seksualno obarvanih komplimentov« kastriran moški, mi ne preostane nič drugega, kot da jih prosim, naj razmislijo, kakšna ženska bo posledica masivnega spodbijanja njenega družbenega in profesionalnega ugleda, osebnega (samo)spoštovanja ter spolne integritete, na katero pristajamo v hierarhično zamejenih moško-ženskih odnosih.

In še druga, nič manj zaskrbljujoča plat iste zgodbe: tematiziranje problemov in njihovo odpravljanje je nekaj drugega kot razkrajanje kulturne infrastrukture ali blatenje vseh kulturnikov in kulturnic, pisateljev in pisateljic po vrsti – kar so si, na žalost, nekateri mediji ali njihovi avtorji v zvezi z afero o seksizmu in spolnem nadlegovanju tudi privoščili. Očitno je, da je bila ta »afera« (pa spet!) zlorabljena za napad na kulturno sredino v celoti, a tudi za medsebojno obračunavanje med samimi subjekti v kulturi. Predvsem tistimi, ki imajo ali želijo imeti vse vzvode moči v svojih rokah. Seveda je Beletrina kot prva pristavila svoj lonček, žal, pokončni posamezniki in posameznice niso vsi spregledali tega dejstva. S svojimi podpisi pod peticijo AirBeletrine so se jasno opredelili do seksizma, ne vede, kakšne oblastniške igre (zdaj preseljene na Facebook) s tem pravzaprav podpirajo.

A tudi mladi simpatični »radikali« in »radikalke« izven Beletrininega kroga, ki sebe same vidijo kot »prekarce brez prihodnosti«, niso povsem brez interesa, njihova nezavidljiva situacija je pa v marsičem enaka tisti pri samostojnih kulturnih delavcih/delavkah vseh generacij in poklicev, če le delujejo brez oblastniških ambicij. Morda je – primer od primera – celo boljša, saj je danes mladost marsikje bonus, ki si ga ne moreš zaslužiti z delom, medtem ko delo, ki si ga postoril med desetletji, da bi bila Slovenija bolj kulturna in demokratična dežela, v tej neoliberalni družbi prav nič ne šteje, če nisi vmes postal del establišmenta oz. njegove »visoke«, ja, včasih tudi umazane igre. Establišment pa so konkretni ljudje, ne neko strnjeno telo; predvsem takšni, ki znajo izkoristiti sistemske nastavitve in odriniti druge brez večjih težav vesti. Posploševanje in »generacijsko« nakladanje o kulturi je torej lahko kontraproduktivno, saj so vedno kot prvi na udaru oblastniško najšibkejši, ne glede na njihove nadaljnje značilnosti. Poleg tega, smrdljivih glav je lahko celo več kot rib, čeprav je tak razpored moči za običajnega človeka nepredstavljiv.

--------------------------------------------

Dodatek: Pismo Ženskemu odboru SC PEN Mira iz 05.06.2016

Drage prijateljice in kolegice,

pišem, ker samo v komunikaciji lahko rože vzcvetijo.

Na podlagi prebranega (zapisnika iz sestanka Mire – hvala, Ana) kot prvo čestitam k vsem dejavnostim, ki ste jih letos dale čez in za katere se skupaj zavzemamo tudi v prihodnje. Vidim, da Mira ima vedno bolj organizirano in strnjeno obliko in jasne cilje. Obenem pa se vse, kar smo naredile in dosegle v treh letih in nekaj mesecih, zrcali tudi v dvigu subvencije s strani JAK-a. Tako mora biti – utemeljeno in pravično, a tudi pri drugih subjektih.

Žal mi je, da v zvezi s KUD Apokalipsa zapisnik molči. Tanja mi je napisala, da niste bile obveščene o zadevi, oz. ste bile brez vsakršnih informacij. Upam, da boste tole moje pojasnilo sprejele z naklonjenostjo. Bistvo je, da je Apokalipsa po 25 letih garanja dobila nagrado: izključitev iz štiriletnega programa – lani na področju mednarodnih dejavnosti (pod krinko neke zavožene podrobnosti pri letnem poročilu, kot da ljudje ne delajo napak) in letos iz knjižnega programa in literarnih prireditev. Ne bom skrivala, da me je to prizadelo, ker najbolje vem, kaj vse smo vložili v vse naše projekte in kakšni so bili rezultati. Ne morem enostavno sprejeti iger, ki v Sloveniji poskušajo za vsako ceno odrezati od denarja in degradirati nezaščitene – samo za to, ker gojijo koncept odprtosti, neodvisnosti in karseda pripravljenosti iti celo čez meje človeške zmogljivosti (nekaj o tem vem, zato sem trenutno na Finskem) zaradi presežkov, ki nas bogatijo vse. In ki to počnejo ne glede na mačehovske pogoje svojega dela v primerjavi z drugimi primerljivimi subjekti. No, zdaj (za Apokalipso) niti mačehovskih pogojev za delo naj ne bi bilo, kar je napačna (?) smer razmišljanja pri pristojnih osebah in institucijah, saj neizogibno pelje samo do še bolj nenasitne krepitve močnih monopolov v polju kulture (in drugod) ter ugašanja potencialov in pobud, ki zrastejo od spodaj, ne pa od zgoraj, posvečene z avtoritarno nastopajočimi posamezniki, ki sebe enačijo z oblastjo. Sedanji sistem in uveljavljeni mehanizmi financiranja v kulturi (nikakor ne več podpore in pomoči) to nevarnost podpirajo oz. sami vzpostavljajo. Če malo razmisliš, tudi kriteriji, s katerimi so zdaj utemeljili izpad Apokalipse iz dveh enot štiriletnega programa (doseg, odziv, prodaja …), mejijo na ignoranco in nepoznavanje kulture in njenih procesov, da drugih odločilnih, tudi ekonomskih ali družbenih procesov, ki na najbolj nemogoč način posegajo v današnjo kulturno sredino niti ne omenjam. »Nihanje kvalitete založniškega programa« (še ena utemeljitev komisije) je, poleg omenjenega, vezano na izdajanje žensk (Ana Porenta, Zalka Drglin) ter pesniški prvenec nekega mladeniča, kar bi vas tudi lahko zanimalo. Kierkegaard, Sartre, Paić, Osojnik, Repar P. – no, še de Beauvoir, bodite prepričane, ne nihajo.

Mira takšnega ravnanja z drugimi subjekti po moje ne bi smela sprejeti, čeprav je del, kot radi/e poudarjamo, ugledne (elitne) organizacije: SC PEN, svetovne penovske mreže nasploh. To govorim tudi kot ena od ustanoviteljic Mire in njena duhovna pobudnica: če bi na začetku gledale samo interese močnih ali svoje, se tudi SC PEN ne bi razrasel za nova imena žensk-ustvarjalk in končno tudi pomlajeval, v krog Mire ne bi prišle pesnice, pisateljice, kritičarke, ki se šele dokazujejo v prvem desetletju svojega ustvarjanja itn. Filozofija, ki izhaja iz realnega kulturnega zemljevida Slovenije, se zrcali tudi v temeljnih dokumentih – Listini Mire in Statutu Literarne nagrade Mira. Ker so ženske še vedno zapostavljene v svojem prizadevanju, institucije tudi z dokaj dolgo tradicijo pa velikokrat brezbrižne do njihovih dosežkov, lahko so, recimo, nominiranke nominirane celo s svojimi družinski člani. Dokaj nenavadno, vendar v danih okoliščinah edina prava in pravična odločitev! Ki so jo nekateri v prvih treh letih tudi izkoristili, je pa niso zlorabili, saj se s tem odpira velika pravica za nas vse – opozoriti na manj srečne in družbeno nezasluženo odrinjene avtorice ali intelektualke. Vemo, da jih je dosti, kar preveč potisnjenih ali zavitih v molk.

S tem bi rada nas vse opozorila, da Mira ne bi smela predstavljati soigralca v umazani igri in zapraviti svoj dosedanji ugled v očeh širše javnosti. Po eni strani me veseli naš prodor v mednarodne »vode«, skupno nastopanje članic in simpatizerk, ki kažejo na močno sporočilo vseh, ustvarjalk in intelektualk, pa ne le za Slovenijo. Po drugi strani, nikdar mi nista bila pri srcu elitizem in povzpetništvo, ki se znotraj naših vrst tudi pojavljata, kar neopaženo, druge, morda le manj prodorne, bolj previdne ali samosvoje pobude z neko drugačno izkušnjo oz. umestitvijo v družbenem prostoru pa puščata ob strani – morda kot problematične? Zame takšne ali drugačne zgodbe niso nevidne in nikdar ne bodo, in če se bo neodvisnim pobudam, ki so nastale odspodaj (tako kot Mira!), godilo slabo, ne bom odvrnila pogleda, oz. igrala dvojne igre. Dvojne igre v smislu: če si mi v korist, te spremljam in podpiram, celo s tabo sodelujem, če pa se vse okrog tebe, s tabo vred (k)ruši zaradi prostega dejstva, da te kdo razume kot neželeno konkurenco, tvojega »klica« ne bom niti zaznala, »dvigalo« zase bom pa poiskala kje drugje.

Seveda, vse to je le moj prosti razmislek, ženske pri Miri morajo ostati svobodne za svoj lastni pogled – in njegove konsekvence!

Kljub temu bi rada ob tej priložnosti (če sem si že vzela besedo) spomnila: Za Miro kot del PEN-a se nismo odločile, ker bi želele postati eliten otok sredi morja, temveč zato, ker je to bila in še vedno je tista najboljša možnost za preseganje umetno vzdrževanih mejá znotraj Slovenije in presekanje fevdalnih razmer v polju literature in kulture kot tudi pri genderskih vprašanjih. Meje, ki nas lahko tudi povezujejo s tujino, so bile šele druge v »čakalni vrsti« – zdaj pa se poudarek prestavlja obratno. Prav, v redu, ampak ravnovesje mora ostati ohranjeno, tako to čutim in tako mislim, ker je veliko notranjih problemov ostalo »za« ali »pred« vrati – vanje pa se bomo zmeraj zaletavale. Zame šteje vsak posameznik in vsaka posameznica, ki ne moreta doseči svoje samouresničitve zaradi premočnih razmejitev med različnimi subjekti, ja, tudi klani in tolpami, ki sledijo samo svojemu interesu. Če pa bo Mira postala gluha in slepa za druge in njihove težave, njene članice pa bodo sledile samo dvigu svojega družbenega »rejtinga«, bom spet in spet – v smislu korigiranja takšne drže – opozarjala na tveganja, ki so s tem povezana.

Zato mi oprostite, da vas tudi zdaj s tem dolgim pismom nagovarjam. Enostavno mi ni do (so)oblikovanja še ene takšne institucije, ki bi videla le sebe oz. svoje (vedno iste) predstavnike ali predstavnice vsepovsod na čelu, za zdravo in nujno pluralizacijo celotnega prostora se pa več ne bi menila. Večkrat sem bila priča takšnega ravnanja v Sloveniji – začelo se je na široko, končalo dokaj ozko. Moramo se, namreč, zavedati, da je zaščita pluralnosti vedno le konkretna, vezana na drugega in na spoštovanje njegove zgodbe kot enako »domače« v skupnem okolju. Ni dovolj, če se termina »pluralizem« polastimo nekako na splošno in ga nosimo pred sabo kot bronast ščit. Predstavljam si, da bi ambicioznost Mire in zagotovo tudi notranja naravnanost vsake od nas lahko prispevali k vzpostavitvi bolj pravičnih in zanesljivih pluralnih razmer v Sloveniji, ki je komunikacijsko blokirana vsepovprek. Kar zahteva aktivno držo in je za to treba marsikaj tudi postoriti, včasih se tudi zaplesti v spor s trenutno močnimi figurami na šahovnici. Konstelacija pri Miri je zdaj zelo ugodna za takšen namen – saj se širši javni prostor vedno bolj upogiba pod težo različnih (samo)dokazovanj in egotripov. Tega sem resnično sita v prvi vrsti in temu se je treba odločno postaviti – tudi med nami. Ni pa mi niti do tega, da sebe izvzemam iz neke slike ali dogajanja. Skratka, da molčim, ko »moji« (samo moji?) tonejo ali gredo čez križni ogenj zaradi vse bolj surovih razmer na svetu. Te (želene) (samo)odtujitve se ne bom nalezla in vas prosim, da v tem smislu pazite tudi nase, to moje pismo pa razumete ravno v tej luči.

Vse to sem zapisala še iz nekega drugega razloga:

Organizacijo, katere sem članica, SC PEN, danes vodi moški, ki je ravno na očeh vsej javnosti izvedel direkten napad na pluralno založniško sredino v Sloveniji, s tem tudi kulturno srenjo – in to prikriva češ da s prepreganjem mlajših konjev pri Sodobnosti. Kot da mora za to, da pride do še večje prepoznavnosti in še večjega deleža pogače, recimo v zvezi z uvrstitvijo v štiriletni program še s svojimi knjižnimi izdajami (vsi, ki imajo kaj ponuditi, bi morali biti uvrščeni!), blatiti svoje kolege in kolegice (beri: druge revije in založbe) in na vsak način (z novimi konji?) poteptati njihovo delo. Po pamfletu (češ da zmagovalnem eseju? – oh, koliko bi lahko vsaka od nas rekla na račun oteženih razmer v kulturi!) v predzadnji številki so še v tisti zadnji pri Sodobnosti potegnili na dan celo donatorske pogodbe pri konkurenci (konkurenci v njihovem, ne mojem pojmovanju), najbrž kot dokaz njenega neprofesionalnega delovanja in požrešnosti (sic!), ki sem jih, recimo, jaz – enake, le z višjimi zneski – podpisovala tudi za Miro (kot tudi mnoge od vas, pa marsikje in marsikdaj, in na vseh bregovih knjižnega polja, uredniškem, prevajalskem, avtorskem). Zato, ker vem(o), v kakšnem svetu živim(o) in na kakšen način v tej »trnovi kraljevini« – kulturi nenehnega zavračanja kulture lahko tudi kot kulturniki/kulturnice pre/živim(o). Kar ne pomeni, da zagovarjam zastonjsko delo, ampak del iste zgodbe je prekarizacija dela vsepovsod v kulturi (ne samo pri Metodu Češku, avtorju eseja!), tudi v neodvisnem založništvu, ustvarjanju, raziskovanju ali družbenem angažmaju za bolj demokratična izhodišča, evo, tudi za pravice žensk … itn. Preziranje razmer kot izkrivljenih v celoti se na koncu večinoma konča tragično ravno za tiste najbolj izpostavljene in šibke. In tisti, ki so močneje ali spretneje vpreženi v invaliden sistem, velikokrat tudi moralno sporni, znajo takšne razmere lepo izkoristiti zase. Češek morda ni prepoznal vseh vidikov slike, ki jo je ponudil v svojem pisanju, Evald Flisar pa jih je zagotovo, a je klub temu opravil svoje »žlahtno poslanstvo«: druge poskuša obglaviti, nase pa s prstom ne pokaže. Če je žirija enomiselno izbrala Češkov esej (kot lahko preberemo), potem je zadeva pervertirana do dna, nam pa ne preostane nič drugega kot Flisarju bruhati na vratih.

Osebno obsojam moralno nizkoten način delovanja g. Flisarja, ki odpira prostor za ščuvanje proti kolegom in kolegicam v založništvu, ter njihovo garaško delo, tudi moje!, dovoli postavljati pod vprašaj nekemu zagnanemu pravičnežu brez ustrezne prakse in izkušenj, očitno pa tudi znanja. Kar pa me, drage prijateljice, preseneča, v zapisniku Mire berem, da ravno istega gospoda je Milica (katera?, Mileva Blažič?, Kravos?) predlagala za člana komisije za 4. letnik Literarne nagrade Mira. Na podlagi vseh dejstev moram opozoriti, da vam je tako s točkama 3.5 in 3.7 (po zapisniku sestanka) uspelo spraviti noter v program in sam zapisnik (ki govori o ravnanju Mire) temeljni konflikt interesov. Odločno zavračam ta predlog (naj prihaja od katerekoli Milice) – in dodajam: te »časti« za Flisarja (ali njegovega podkupovanja z Miro?) ne bo nihče razumel. Vsaj nihče v mojem krogu ljudi, ki jih cenim in spoštujem, ki sledijo zadevi in so prav tako kot jaz ogorčeni nad Flisarjevim samo-okronanjem (Sodobnosti) kot edine spodobne založbe in revije. Samo upam, da tudi pri vas ni enoglasja in nam je skupaj uspelo ohraniti tudi kakšno samospoštovanje. Niso daleč časi, ko je ta isti gospod napadal Miro, ni mu bila po godu, in se (poleg vseh ostalih razlogov za nasprotovanje Miličinemu predlogu) ne strinjam s tem, da se takšne zadeve »zgladijo« ali kar prekrijejo oz. zabrišejo z neko preračunljivo obliko diplomacije – naše ali njegove. Sicer pa je ključ za sestavljanje komisije jasno določen s statutom nagrade – ni treba, da bi bil predsednik SC PEN zraven.

Ne morem reagirati na vse, kar bi rada, tisto ključno sem pa le zapisala. Upam, da vam je bilo branje v užitek, ne pa v veselje.

Lep pozdrav iz sončne nočne Raume,

Stanka.

PS: Pošiljam na vse vključene naslove, kamor je romal tudi zapisnik – razen SC PEN. (Če bo katera želela, bo že poslala tudi tja.) Zanima pa me: A je zdaj to neka nova navada, da Ženski odbor SC PEN nima več svoje avtonomnosti in prostora za izmenjavo mnenj in je odsedaj njegov delovni oz. komunikacijski prostor podvržen nadzoru UO, predsednika in vseh ostalih? Ali smo naenkrat zavezane tja vse pošiljati?

PPS: Prosim, da se v primeru, če bo ta objavljen, v bližini objavljenega zapisnika iz sestankovanja Mire 31.05.2016 na Mirini spletni strani objavi tudi to moje pismo. Zanima pa me: Od kdaj so delovni zapisniki del spletne strani in zakaj? Saj nismo bile izvoljene neposredno z ljudstvom – ali ja? Mislim, da smo si same vzele pravico do svojega glasu in tako naj tudi ostane.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

http://www.sodobnost.com/index.php?page=ARTICLE&id=2168

"Kot sem že omenil, sem pri Apokalipsi izdal pesniški prvenec. Nekaj mesecev prej me je urednik Primož prijazno pričakal na svojem domu, da podpiševa pogodbo. Vesel sem bil, da po skoraj desetih letih objav končno lahko pričakujem izid prvenca. Po kratkem »small talku« mi Primož resno reče: »Metod, glede pogodbe. Podpisati boš moral donatorsko pogodbo. To pomeni, da boš znesek prepustil založbi. Drugače ne bo šlo.«
Vem, kaj pomeni donatorska pogodba, saj nisem bebec, sem si mislil, po kratkem premisleku pa vprašal: »Kaj, a to je takšna navada al' kako?«
»Ja, glej, če želiš izdati pri nas, boš moral sprejeti moje pogoje, smo majhna založba in tako krpamo proračun.«»Male« založbe v Sloveniji preživijo tako, da nategnejo avtorje, ki jih same povabijo k sodelovanju, čeprav JAK oziroma ministrstvo za kulturo nameni honorar tem istim avtorjem? Kaj res nihče ne spremlja, kako oziroma za katere namene je denar porabljen, sem si mislil, podpisal pogodbo in odšel. Pobalinska ekonomska logika se je dodobra zažrla tudi v duhovno komponento slovenskega urednika. Čeprav moje preživetje ni bilo odvisno od honorarja (2600 evrov bruto), ki ga je Primož zadržal zase, sem imel grenak priokus. Vem, da tudi nisem bil prvi s tako neumno pogodbo, slišal sem namreč že za podobno bizarne izkušnje avtorjev pri drugih založbah, a pogodbo sem podpisal sam, pri polni zavesti. Za popotnico mi je Primož prijazno ponudil nekaj Apokalipsinih knjig, ki sem si jih izbral med pravo skladovnico (neprodanih) knjig v njegovi domači kleti. Zakaj bi se založnik trudil prodajati knjige, ko pa s pogodbenim manevrom dobi lepo vsoto na svoj račun, hkrati pa knjižnice odkupijo dovolj knjig, da na račun založbe kapne še nekaj denarja? Apokalipsa ne premore niti spletne strani, na kateri bi svoje avtorje in njihova dela predstavljala. In prodajala knjige, kar naj bi bilo eno od primarnih poslanstev založbe. Mar res še kakšen urednik v Sloveniji verjame, da so v tujini uspešne založbe tiste, ki diletantsko vodijo posle? Da na zahtevnem trgu preživijo tiste, ki najbolj učinkovito nategnejo svoje avtorje?"

Santa barbara

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness