Darkest Dungeon

Ste se že kdaj ustavili med ležernim igranjem katerega od naslovov iz franšize Dark Souls, medtem ko vam je nagravžni zombakeljski šefe že dvanajstič zapored storil silo in si rekli, hm, mogoče pa si želim malce več izziva. Kaj če si želimo izkušnjo, ki nam ne le scefra živcev, temveč jih tudi pomendra, se poščije nanje in jih vrže k psom? No, sedaj imate srečo. Pred nami je Darkest dungeon, špil, ki vas ne bo le zafrustriral in pripravil do ragequitanja. Presegli boste rage-uninštaliranje in se povzpeli na raven rage podrsavanja z močnim magnetom po trdem disku. Namreč, ko mislimo, da smo nared za spoprijem z najtežjimi nivoji po dvajsetih urah skoncentriranega grindanja, perfekcioniranja igranih likov in umišljanja dovršenih strategij, vas špil hitro zatre v kali. Dobite sredinca v nos, helebardo v rit in pomor herojev po hitrem postopku. Heroje lahko poimenujete po izbiri, se nanje čustveno navežete in nato, ko ste skupaj doživeli že kar nekaj dogodivščin, viteza, po imenu smrček, raztrga cthulujevska beštija.

Permanentna smrt likov je le ena izmed značilnosti pred kratkim izdanega dvodimenzionalnega rpg-ja, ki se odlikuje s temačnim prizoriščem, lovercraftovskimi temami in psihološkimi morami. Darkest Dungeon je 19. januarja prišel kot dragulj iz siceršnjega sranja, ki ga imenujemo Early access. Vendar pa se je tej igri to izplačalo, saj so njeni razvijalci v navezi z igralci sproti izboljševali igralsko izkušnjo, in to bodo počeli še naprej, saj so že najavljeni novi liki.

Kot je značilno za v zadnjem času izdane retro izdelke, ima Darkest Dungeon minimalistični gameplay s stranskim pomikanjem in poteznim bojevanjem. Pomanjkanje raznolikosti nadomesti poglobljena bojna mehanika, pri kateri ima vsak izmed štirinajstih karakterjev sebi specifične lastnosti in slabosti, ki v različnih kombinacijah ponujajo paleto taktik. Poleg standardih fizičnih napadov so nekateri karakterji nagnjeni k zadajanju različnih statusnih afektov, od omejevanja nasprotnikov do povzročanja bolezni in krvavenja, lastnosti, ki - če uporabljeno pravilno - lahko hitro ugonobijo nasprotnika. Sovražnikov je cela vrsta in vsak ima tako svojo šibko točko kot tudi nevarnosti, kar še potrjuje nujnost po strateški igri. Zadajanje bolečin namreč ni edina nevarnost, ki se je moramo bati, velik del igralne mehanike je stres, ki preti našim herojem. Stres jih preizkuša in jim spodkopava psihično konstitucijo, ko pa preseže določeno raven, se heroju zmeša in pade pod vpliv škodljivih statusnih efektov, ima pa tudi malo možnosti, da ga psihična preizkušnja okrepi. Če pa pretiravamo s stresom, heroja zadene infarkt in umre. Veliko je odvisno tudi od sreče, procenti določajo kritične udarce, paralizo, krvavenje, obrambo, zato je treba biti vedno pozoren in preračunavati najboljše poteze. 

Iz povedanega je očitno, da je spust v ječe zahtevna preizkušnja. Pohajkovanje po temnih hodnikih, nastlanih z mnogimi pastmi, in kjer se skriva repertoar srhljivih beštij, dopušča le malo predaha. Vse, kar imamo s sabo, so le omejene zaloge predmetov za zdravljenje in slabo brleče bakle. Ječe so naključno generirane, kar da špilu veliko vrednost večkratnega igranja. Tako kot pred kratkim opisani ROGUE LEGACY je Darkest Dungeon predstavnik rogue žanra iger. Heroje lahko sicer najamemo sproti, vendar potrebujemo kar nekaj časa in zlata, da si pri obstoječih naberemo uporabnih pritiklin in jih razvijemo na level, potreben za spoprijem z bolj težavnimi ječami. Da pridemo na raven, ko se lahko odpravimo v najtežjo ječo, bomo rabili vsaj ducat ur, če ne še dlje, saj moramo sproti farmati denar, slike in kipe, s katerimi nadgrajujemo stavbe v mestu, ki nam zdravijo heroje in v katerih razvijamo njihove lastnosti. Kar kaže težavnost in rogue naravo špila, je prej omenjeno dejstvo, da je smrt heroja stalna. Če v stikanju po ječi krepne heroj s šesto ravnjo, moramo izvežbati novega.

Kar daje vrednost in interes, je privlačna grafika, ki z morbidnostjo spominja na slikanico kakšne zelo temačne Grimmove pravljice. Zlobci so degenerirani, pohujšljivi in naneseni iz vseh prostranstev grozljive fantazije. Odlika je tudi zvočna spremljava, ki z mračnimi toni potrjuje potopitev v nedrja človeške patetike, le da je sedaj strah vse prej kot votel. Igralcu vedno dela družbo tudi zapomnljivi pripovedovalec, ki se po karizmi in vživetosti naracije kosa z narativnimi biseri iz Bastiona in Transistorja. Preplet vseh elementov kaže na izjemno igralsko izkušnjo, problem za bolj nedeljske igralce pa predstavlja visoka težavnostna stopnja, ki bo mnoge odvrnila od podrobnejše posvetitve špilu, ki je upravičeno rečeno namenjen mazohistom. Medtem ko zahteva mnogo potrpežljivosti in vztrajnosti, vložek vrne s čisto posebnim  vzdušjem in igralnostjo, ki postane zasvoljiva. Riniti z glavo skozi zid je vredno že samo zaradi izkušnje, ki jo podajo perverzne pojave šefov, prav tako pa je sam način boja z vsakim poseben in zahteva taktično spretnost. Da prideš skozi globine eldritchovskih prostranstev vse do srca najtemnejše ječe moraš do potankosti naštudirati strategijo, za nagrado pa dobiš zadoščenje, da si premagal enega bolj zajebanih špilov zadnjih let. In to je vendarle smisel igranja takih iger, ko ti izziv že preseda, pa se vseeno še vsedeš nazaj in poskusiš ponovno, da dokažeš, da če se že po pikselskih hodnikih potepa kak slaboritnež, si to ti.      

Za 23€ ga lahko nabavite na steamu.

Rubriko podpira gameplay.si.