Stanley Parable

Stanley Parable

Recenzija izdelka
8. 5. 2015 - 9.45

To je zgodba o možu po imenu Stanley. Stanley dela v neimenovanem podjetju v neimenovani stavbi kot zaposleni s številko 427. Njegova naloga je preprosta; sedi za svojo malo delovno mizo in pritiska gumbe po navodilih, ki se pojavijo na njegovem zaslonu. To počne vsak dan, vsak mesec, vsako leto. In četudi bi nekateri takšno delo smatrali za uničujoče, je Stanley v svoji službi užival, kot da bi bil ustvarjen zanjo. Lepega dne pa se zgodi nekaj nenavadnega. Nekaj, kar bo Stanleyja spremenilo za vselej. Zaslon z navodili je kar naenkrat ostal prazen. Nihče ga ni prišel podučiti o nalogah, nihče ni sklical nobenega sestanka ali pa ga šel vsaj pozdravit. Stanley se po dolgem obotavljanju sploh prvič odloči vstati iz svoje mize in raziskati, kaj se okoli njega dogaja.

Tako nekako nam pripovedovalski glas poda uvod v Stanley Parable, enega najbolj samosvojih fenomenov modernega igričarstva. V Pritiskavcu smo se že neštetokrat spopadali z inovativnimi igralskimi koncepti in zgodbami, ki so močno odstopale od zastavljenih narativ. A treba je reči, da na kaj tako zagonetnega še nismo naleteli. Prenekateri recenzenti ob Stanley Parable pravzaprav niso bili enotni niti o tem, ali sploh lahko govorimo o računalniški igri; in tudi v resnici je težko podati kompetentno opredelitev pričujočega naslova, ki s takšno hitrostjo ruši vse predstave, kakršne smo si tekom desetletij ustvarili z igranjem. Po formalni strani je Stanley Parable posmehljivo preprost; po vsebinski je poln namigov, referenc, poigravanj s klišeji in do zadnjega kotička prežet z metafikcijskimi preobrati.

Morda bi naslov še najlažje uvrstili med meta-igre. Stanley Parable za razliko od drugih nikdar ne skriva, da je vaša zgodba v resnici napisana že vnaprej. Z našim junakom Stanleyjem se sicer lahko prosto premikamo po izpraznjenih pisarnah, medtem ko iščemo rešitev zagonetke; a štorijo v resnici vodi pripovedovalski glas, ki naša dejanja nenehno interpretira v svoji maniri. Tako bo recimo v hodniku z dvema izhodoma mimogrede omenil, da se Stanley sprehodi skozi leva vrata – če se mu slučajno uprete in iz principa izstopite na desni, bo najprej užaljeno pokomentiral Stanleyjevo upornost in nesposobnost, potem pa bo zgodba krenila v povsem drugo smer. Naše tiho upiranje ali prilagajanje zgodbi pripovedovalca je srž igre. Tiha interakcija med nami kot akterjem in njim kot nekakšnim game-masterjem definira vse, kar se zgodi v Stanley Parable.

In dogajanja je v resnici veliko. Igro je sicer možno obrniti v vsega nekaj minutah, a možnih koncev je več kot 15, kar omogoča kar zajetno število ur za računalnikom. Omeniti velja, da vas vsak konec nemudoma vrne na začetek, nekako v skladu s sloganom igre »the end is never the end«, ki se pojavlja v vseh menijih. Kar seveda ne pomeni, da bo pripovedovalec pozabil na to, kako ste zaključili prejšnjo štorijo; Stanley Parable nam pač z veseljem da vedeti, da je pametnejši od nas. Dve leti po izidu še kar vztrajajo govorice, da kljub neštetim preigravanjem še vedno niso odkrili vseh možnih zaključkov in na vsake toliko časa se na Youtubu pojavljajo mali triki, ki so jih igralci do sedaj spregledali.

Nobena skrivnost ni, da je vodljivi uslužbenec Stanley v resnici metafora za igralca. Tudi mi, hočeš ali nočeš, pritiskamo že vnaprej zastavljene tipke, da bi izpolnili že zastavljene naloge in svojega junaka privlekli do lepega, optimističnega zaključka. Na žalost bi razkrili preveč, če bi se spustili v drobovje posameznih zgodb v Stanley Parable, a naj bo dovolj, če povemo, da je to ena tistih iger, ki daje misliti že med igranjem. Tudi po večurnem igranju se zdi, da igre preprosto ni mogoče »zlomiti« ali prelisičiti, saj predvidi prav vsako našo potezo. Celo klasično goljufanje s konzolo se nam bo maščevalo v obliki duhovitega odziva pripovedovalca. Kot bi Stanley Parable več vedel o igranju iger kot mi sami.

Priložimo še kratko zgodovino Stanley Parable. Prvič je luč sveta ugledal kot modifikacija drugega Half-Lifea izpod rok komaj 22-letnega Daveyja Wredena. Takojšnji uspeh ga je spodbudil, da je dve leti kasneje izdal še predelan in razširjen »standalone« naslov. Količina dela, ki je bila vanj vložena, se jasno pokaže v enem od koncev, ki Stanleyja pripelje v nekakšno muzejsko sobo z razstavljenimi načrti in artefakti, ki so bili tekom razvoja zavrženi. Avtor je v intervjujih večkrat pojasnil, da se je Stanley Parable lotil kot igre o igri; opazil je, da se razvijalci večjih naslovov vse prevečkrat odločajo namesto igralca in se lotil nečesa, kar bi te uveljavljene stereotipe izzvalo. S tem je podal še najboljši napotek k razumevanju pričujočega bisera.

Naj ga smatramo za igro ali ne, Stanley Parable je preprosto najboljša stvar, ki jo je ta recenzent kdaj naložil na računalnik. Ne briga nas za novega glomaznega Witcherja ali izredne ocene zadnjega GTA-ja, Stanley Parable je špil z dušo in možgani, ki se norčuje iz vseh žanrskih klišejev in nikoli ne neha presenečati. Če ste se kadarkoli spraševali o svobodi, izbiri in naravi videoiger, potem je današnji špil pravi naslov za vas. Ne zato, ker bi vam ponudil prave odgovore, temveč ker postavlja prava vprašanja.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.