Nobelovci in plenilci

Nobelovci in plenilci

Aktualno-politična novica

Prve minute sredinega Znanstvenega britoffa bomo zasluženo namenili letošnji Nobelovi nagradi za medicino, ki si jo za napredek pri zdravljenju parazitskih bolezni tokrat delita znanstvenica in dva znanstvenika.

Mikrobiologa, Japonec Satoshi Omura in Irec William C. Campbell, sta v 70. letih prejšnjega stoletja odkrila avermektine, iz katerih so razvili učinkovino ivermektin. Ta se uporablja za zdravljenje rečne slepote in limfatične filariaze z značilnim otekanjem nog. Gre za dve nadvse neprijetni tropski bolezni, ki ju povzročajo nitasti črvi, prenašajo pa insekti.

Vse se je začelo, ko je Omura kot navdušen golfist v bližini igrišča v vzorcih prsti našel bakterijo streptomyces, ki proizvaja številne protimikrobne snovi. Ko je vzorce poslal na Merckov inštitut v New Jerseyju, je Campbell iz bakterij izoliral omenjene avermektine. Odkritje je bistveno izboljšalo kvaliteto življenja prebivalcev Latinske Amerike, Afrike in Indije.

Decembra letos pa se bo omenjenima znanstvenikoma na slavnostni podelitvi v Oslu pridružila še Kitajka Youyou Tu. Slednja je konec 60. let v okviru tajnega državnega projekta proti malariji, ki je pustošila po Vietnamu, iz vrste pelína izolirala kemično čisto spojino artemisinin. Iz učinkovine so razvili celo vrsto antimalarikov, s katerimi še danes zdravimo omenjeno okužbo s plazmodijem, ki jo lahko staknete ob piku komarja in za katero je samo leta 2013 umrlo več kot pol milijona ljudi.

Farmacevtsko znanje, združeno s tradicionalno kitajsko medicino, v kateri se uporablja pêlin, je tako privedlo do pomembnega medicinskega napredka. Smrtnost zaradi malarije je od leta 2000 padla za več kot 50 odstotkov. Delo raziskovalcev, ki opominja, da se je pri iskanju rešitev včasih treba obrniti k naravi, je nedvomno rešilo na milijone življenj prebivalk in prebivalcev tropskih krajev.

Senco na dosežek meče le negodovanje kitajske znanstvene srenje, ker je novopečena nobelovka že pred leti vse zasluge za odkritje pripisala zgolj sebi, ob tem pa pozabila na svojo raziskovalno skupino. Kljub vsemu velja omeniti, da je znanstvenica prva Kitajka, ki so ji podelili Nobelovo nagrado. Nenavadno je, da nikoli ni delala v tujini, se ne ponaša z odmevnimi znanstvenimi članki, prav tako pa tudi ni članica prestižne Kitajske akademije znanosti.

V znanosti pa se ne dogajajo le hvalevredne stvari, kot so znanstvena odkritja, za katera se podeljujejo Nobelove nagrade. V zadnjih letih smo namreč priča porasti tako imenovanih plenilskih revij ali po angleško predatory journals.

Če želijo znanstveniki in znanstvenice rezultate raziskav objaviti v ugledni znanstveni reviji, so morebitni bodoči članki podvrženi temeljitemu procesu dvojno slepe recenzije. Vsak članek je pregledan s strani strokovnjakov, odgovornih za neko področje raziskovanja. S tem se zagotavlja visok nivo kvalitete objavljenih znanstvenih del, saj morajo morebitni avtorji in avtorice članke seveda tudi popravljati pred objavo. Primera takšnih revij sta na denimo Nature in Science.

Po drugi strani pa lahko v plenilskih revijah znanstveniki in znanstvenice zelo hitro objavijo raziskavo vprašljive kvalitete. Hitrost objave zagotovijo kar plenilske revije same, saj znižujejo standarde, potrebne za objavo; članki na primer niso podvrženi recenziji. Poleg tega je treba za objave plačati, cena posamezne objave se v povprečju giba okoli 200 dolarjev in predstavlja njihov glavni in pogosto edini vir prihodkov. V pregledni raziskavi, objavljeni v BioMed Central Medicine, ocenjujejo, da je bilo v letu 2010 moč zabeležiti okoli 53 tisoč takšnih člankov. Pri tem je ocena za leto 2014 narasla na okoli 420 tisoč.

A število objav ni edino merilo, po katerem se določa uspešnost znanstvenika ali znanstvenice. Kot je bilo že rečeno, je  pomemben predvsem faktor vpliva, torej ugled same revije, ki nam pove citiranost objavljenih člankov neke revije. Za plenilske revije se faktor vpliva največkrat sploh ne meri, saj morajo za to tudi same revije dosegati določene standarde. Članki v takšnih revijah torej ne prispevajo k razvoju znanosti, saj njihova dognanja niso nikoli ponovljena ali uporabljena v nadaljnjem raziskovanju. Prav zaradi tega se velikokrat splača tudi preveriti verodostojnost revije, v kateri je bil objavljen članek, ki ga prebiramo.

Ker v znanstvenih britoffih ne maramo plenilskih revij, vam na spletni strani Radia Študent vsakič ponudimo povezave z uporabljenimi viri. Trudimo se, da ti ne izhajajo v revijah dvomljive kvalitete. Da pa se sami ne bi znašli v takšni zagati, vam tokrat na spletni strani ponujamo tudi seznam morebitnih plenilskih revij, ki ga je sestavil Jeffrey Beall, knjižničar z Univerze Kolorado v Denverju.

Za jutranje ogrevanje vaših možganov sta poskrbela Andrea in Sebastijan.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

pelín ali pêlin?

Naglas se spreminja - pri sklanjanju se premakne na zadnji zlog (pêlin, pelína, pelínu itd.).

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness