66. Jazz Festival Ljubljana 2025, prvič
Križanke in Cankarjev dom, Linhartova dvorana, Ljubljana, 2. in 3. 7. 2025
Že šestinšestdesetič je v prvih julijskih dneh prestolnico zajel zavzet in odločen val jazz glasbe, s katerim je ljubljanski Jazz Festival udeležence povsem preplavil v sredo, 2. julija. Tudi letos je otvoritveni večer potekal v Križankah, ki so se do pol devetih zvečer že dodobra napolnile. Na dejstvo, da prav otvoritveni koncert v svoje vrste privabi največ ljudi, smo se doslej že navadili in se tako znašli sedeči na stolu v stopničasti zasnovi Križank, ki smo jo za preostanek festivala zamenjali za pohajkovanje ob in po Cankarjevem domu.
Prva nastopajoča večera, Cécile Mclorin Salvant, ki jo je s klavirjem spremljal Sullivan Fortner, s kontrabasom Yasushi Nakamura in za bobni Kyle Poole, je podala prožen uvid v filozofijo letošnjega lajnapa festivala, ki se napaja z močjo besede. Četverica je ob prihodu na oder nemudoma poprijela za svoje inštrumente in pričela odslikavo temeljitega vpogleda v njihovo vsakdanje delo in izražanje. Prvi koncert je do zadnjega odpetega tona prelestnega glasu Salvant deloval nadvse pristno, všečno in brez kakršnekoli teže ali balasta. Vsaka struna, vsaka tipka in vsaka bobnarska palčka, ki se je dotaknila opna, se je zdela ravno prav podmazana, vendarle pa bi si mestoma morda želeli še prodornega zvoka bučanja bobnov. Prisrčno vzdušje so med koncertom ustvarili tudi – predpostavljamo, da spontani – pogovorni vložki med nastopajočimi in občasni manjši izbruhi smeha med njimi.
Poslušalcem je zasedba ponudila cvetober melodij, ki so zajele tako aranžma za big band skladatelja Darcyja Jamesa Argueja kot tudi bluzovski standard Black Mountain Blues in marsikatero avtorsko skladbo Salvant. Ob opazovanju in v prvi vrsti seveda poslušanju četverice, se recenzentsko uho ni niti malo dolgočasilo. Glasbeniki so na odru vidno uživali in potešili našo željo, da ob spremljanju njihovega igranja ponotranjimo za njih vsakodnevni način komuniciranja skozi glasbeni medij. Sluhovodi so švigali sem ter tja in zasedba jim je ponudila sila prijetno izkušnjo. Publiko je ovila mehkoba Salvantinega žametnega glasu, ki je vsesplošno odobravanje še poglobil ob prehodih v nižje lege pete besede.
Sanjavost, ki pa je bila prežeta s konkretnostjo, je bila popolnoma na mestu. Glasbeniki so mojstrsko gnetli in preoblikovali že spisane skladbe, in četudi nas sam nastop ni dokončno pustil popolnoma brez besed, je bila mera navdušenja zadovoljiva. Zračnost nastopa je še bolj osmislilo popolno razprtje Salvantine prepone, ki je v ozračje potiskala zvok kot za stavo. S tem nastopom, ki je deloval relativno sveže in pionirsko, a skoraj brez kakšnega preloma, elementa vznemirjenja in pretiranega čudenja zaigranemu, je bila publika uvedena v festivalsko dogajanje.
Po krajšem premoru so se obiskovalci znova namestili na svoja mesta. Slišati je bilo razprave o preteklem nastopu in o pričakovanju prihajajočega. Razprave so vztrajale vse do napovedi naslednjega glasbenega akta, ko je trušč skoraj hipoma zamrl. Po izjemno kratki in precej okorni predstavitvi zasedbe, ki se je bežno dotaknila le tematike nastopa, sta se na odru pojavila prva člana zasedbe. Ta sta se množici predstavila kot Jake and Abe. Ljubljanski publiki sta odigrala tri skladbe s svoje lanske plošče Finally!. Glasba, prežeta predvsem s klasično soul in R'n'B zapuščino, je s svojo vedro in lahkotno naravo sprva delovala prijetno, a so nad zabavnimi ritmi kmalu prevladali okrnjeni aranžmaji, ki bi jih težko postavili ob bok studijski izvedbi. Besedila so spremljala sproščenost glasbe in bila polna bolj komičnih vložkov, ki pa se med publiko niso najbolje prijeli. Tako se je glasbeni uvod v pričakovani koncert vlekel nekoliko predolgo in sčasoma postal utrudljiv.
Po uvodnih skladbah se je duu pridružila še preostala zasedba. Na odru so poleg Meshell Ndegeocello stali vokalist Justin Hicks, kitarist Chris Bruce ter že omenjena Jake Sherman s Hammond orglami in Abraham Rounds za bobnarskim setom. Glasbenica je že od svojih začetkov v prvi vrsti znana kot basistka, vokalistka in politična aktivistka. Njeno glasbo bi bilo krivično omejevati na glasbeni žanr. Skozi leta je pokazala, da obvlada vse od jazza, hiphopa in soula do R'n'B-ja ter funka. Sredin nastop je bil posvečen predvsem predstavitvi njene lani izdane plošče No More Water: The Gospel of James Baldwin. Koncert se je podobno kot album začel z nekaj udarnimi skladbami, ki so jim trdno oporo nudili neomajni ritmi. Komadi so tekoče prehajali iz mirnejših v bolj hiphopovsko navdahnjene odseke in nazaj, a se je bilo tudi v tistih, bolj melodičnih delih nemogoče otresti trdnih okovov ritem sekcije. Zasedbi je poveljeval Meshellin vokal, ki je tudi po več desetletjih ustvarjanja še vedno izjemen.
Po nekaj uvodnih skladbah je Meshell prijela za svoj najprepoznavnejši inštrument. Začetno navdušenje je kmalu premagala negotovost, saj se je glasbenica s tem umaknila iz ospredja in vodilno vlogo predala sicer prvovrstnemu vokalu Justina Hicksa, ki pa ni uspel nadomestiti njene značilne karakteristike ali zajeti podobnega žanrskega obsega. Basovske linije so bile melodične in so s svojim gruvom dobro dopolnjevale prijetno glasbo, a je ta postala izredno statična in izgubila prvotno dinamiko ter silo, s katero je zasedba sprva ujela občinstvo. Nastopajoči so tako iz minute v minuto vidno izgubljali prijem nad poslušalci. V drugi polovici nastopa so mnogi celo predčasno zapustili prizorišče. Po govoricah med množico je bilo ime Meshell Ndegeocello pred dogodkom še precej neznano, zato je nekoliko škoda, da je ljubljanska publika lahko uživala le v eni od mnogih plati glasbenice, ki si je ime na albumih, kot sta Plantation Lullabies in Peace Beyond Passion, ustvarila s prodornimi basovskimi ritmi, raznolikim vokalom in spretnostjo v mnogih glasbenih odvodih.
Drugi festivalski večer, ki se je z dogajanjem preselil v hram kulture Cankarjev dom, se je pričel z izrazito iskrenim, žmohtnim in razgibanim koncertom osrednjega tria kolektiva Tarbaby, ki je na pobudo ljubljanskega Jazz Festivala moči združil z legendarnim saksofonistom, skladateljem in improvizatorjem Davidom Murrayjem.
Upali bi si trditi, da je koncert Tarbaby z Davidom Murrayjem služil kot precej ustreznejši uvod v festivalsko dogajanje, četudi se je zgodil šele na drugi festivalski dan. V nepopustljivo muziciranje nas je z uvodnima dvema skladba uvedel trio sam, ki je med sprehajanjem po notnem črtovju nemudoma ponudil do potankosti uglašen izraz. Zvok je že spočetka uspel predreti zamejitev Linhartove dvorane, a tudi ob spremembi dinamike na bolj umirjeno se v prepričljivosti sploh ni oslabil.
Raznobarvne variacije, ki so jih ponudili prav vsi glasbeniki, so slušateljem pomagale ponotranjiti dejstvo, da med muzičisti ni nikakršnega lovljenja – vsi tečejo isti krog. Ko pa je v to izjemno zaokroženo kompozicijo prešerno vkorakal še Murray, trobeč na svoj tenor saksofon, je bilo začrtanje še bolj intenzivne štimunge le še vprašanje časa.
Murray je poslušalce navdušil z zanosnim preigravanjem not, med katerimi je gladko polzel. Ječanje inštrumenta je delovalo zares razbohoteno, do potankosti spolirano in mestoma skorajda očiščujoče. Tudi tiste najvišje ležeče tone, ki jih je iz saksofona izvabil Murray, je glasbenik naredil popolnoma poslušljive. Izstopali so tudi preklemano zajebani ritmični vzorci, ki jih je bobnar Nasheet Waits kar stresal iz rokava, česar pa se je seveda zavedal tudi Murray in zaigrano pospremil s komentarjem »To je najboljša ritem sekcija, kar sem jih slišal v zadnjih nekaj letih!«
Zasedba se je v splošnem držala ustaljenih kompozicij. Skladbe so se začele z uvodno melodijo, ki so jo lahko solisti, ob trdi opori ritem sekcije, prosto razvijali v divje in kričeče pasaže, ki so se ob koncu znova prelevile v prvotni motiv. Poznan format in koherentno razvijanje ideje iz uvodne melodije je tudi izjemno hitre, udarne in nemalokrat izredno disonantne solaže naredilo razumljive in za poslušalca ne preobremenjujoče. Glasbeniki kljub virtuozni in gosti muziki niso nikdar pozabili ali zanemarili svoje primarne naloge. Tako je bilo zmeraj mogoče ujeti tekoče pretakanje akordov kontrabasa, bobni pa so tudi med neusmiljenimi udarci obdržali pošteno mero swinga, ki je še tako visoke in hreščeče fraze solistov naredil zabavne.
Trio Tarbaby in David Murray sta kolektivno in uglašeno poskrbela, da so zaigrane skladbe posedovale ustrezno razdelavo. Nobena priložnost, ki se je glasbenikom med nastopanjem ponudila, ni ostala neizkoriščena.
Dodaj komentar
Komentiraj