V intervjuju, ki ga je posebni dopisnik Marmontskega radia opravil z doktorjem Valentinom Pilmanom ob podelitvi Nobelove nagrade za fiziko leta 19..xx -nekaj, je doktor Pilman dejal:

“Poslušajte, rojak. Pilmanov radiant je čisto navadna reč. Zamislite si, da ste zavrteli velik globus in zdaj streljate vanj s pištolo. Luknjice na globusu bodo oblikovale rahlo upognjeno krivuljo. Bistvo tistega, čemur pravite moje odkritje, je preprosto dejstvo: vseh šest con Obiska je razporejenih po površju našega planeta tako, kot bi kdo šestkrat ustrelil v Zemljo s pištolo, uperjeno od nekod s črte Zemlja-Deneb. Deneb je alfa v ozvezdju Laboda, točka na nebesni obli, s katere smo streljali - če se tako izrazim -, pa je Pilmanov radiant.”

Tako je Doktor Pilman pojasnjeval zelo nejasno znanost pojavov, povezanih z Obiskom. Danes mineva že 13 let, odkar človeštvo ve, da ni sámo v vesolju. Nekje v bližini mesta Marmont je pristala supercivilizacija z drugega planeta. Dr. Pilmana vprašajo, kaj si vendarle misli o Obisku:

”Piknik. Zamislite si: gozd, vasica, travnik. Iz vasi pripelje na travnik avto, iz tega stopijo mladi ljudje s steklenicami in košarami s hrano, tu so dekleta, tranzistorji, fotoaparati, filmske kamere … Zakurijo kres, postavijo šotore, navijejo glasbo, zjutraj pa se odpeljejo. Živali, ptiči in mrčes, ki so vso noč z grozo gledali, kaj se dogaja, prilezejo iz svojih skrivališč. In kaj vidijo? Po travi je polito olje, nekaj bencina, naokrog ležijo izgorele svečke in zapacani filtri. Povsod se valja krama, pregorele žarnice, nekdo je izgubil francoza. Od sledi gum je ostala le še umazanija, ki se je razpustila v nekakšno neznano močvirje … No, vidite, pa ostanki ognjišča, ogrizki jabolk, papirčki od bonbonov, pločevinke, prazne steklenice, kdove čigav robček, kdove čigav nožiček, stari raztrgani časopisi, kovanci, ovele rože s sosednjega travnika … Piknik na robu ... nekakšne kozmične ceste. Vi me pa sprašujete, ali se bodo vrnili ali ne.”

Pilmanova analogija obiska nezemljanov z obcestnim piknikom je implicirala nervozne živalice kot ljudi, ki vdrejo, ko Obiskovalci odidejo. Pričnejo raziskovati nove predmete in anomalije, vsakdanje tistim, ki so odšli, a nerazumljive ali celo smrtno nevarne za tiste, ki jih najdejo.

Dogajanje, ki se je odvilo v bližini mesteca Marmont, je za seboj pustilo različna čudesa in predmete, povezane z dogodkom Obiska. S tem se je ekskluzivno ukvarjal Mednarodni inštitut za zunajzemeljske kulture, izključno za potrebe akademskega preučevanja in vojaške znanosti. A kljub prepovedi obiskovanja Cone Obiska so se našli fantje, ki so na lastno tveganje hodili tja in nazaj prinašali vse, kar se jim je posrečilo najti. Zbirali so artefakte, ki so jih za seboj pustili nezemljani, in to njihovo početje je bilo profitne narave. Imenovali so se Stalkerji.

Eden takšnih je bil tudi Redrick Shuhart, 23-letni samski laborant Marmontske podružnice Mednarodnega inštituta za zunajzemeljske kulture. V Cono vstopa ponoči in išče karkoli, s čimer bi kaj zaslužil. Inflitriran v Mednarodni inštitut se odpravlja na ekspedicije s šefom, obenem pa kakšno najdeno stvar ukrade zase.

Stalker, kot je Redrick, zbira čudne predmete, npr. peklenske plesni, ki jih prodaja svojim strankam. Kmalu ob vsem tem početju spozna dekle, s katero se poroči in skupaj spočneta otroka. Kljub nosečnosti se mu dekle pridruži na ekspedicijah, oba pa verjameta, da se uspešno izogibata visoki radiaciji, ki bi lahko pripeljala do mutacij genov.

Skozi leta prične Redrickova žena doživljati čedalje hujšo tesnobo, njuna hči namreč izgublja človeške značilnosti, dan za dnem postaja podobnejša opici. Obenem pa Redrickov pokojni oče vstane iz groba na pokopališču blizu Cone in kot reanimiran mrtvec straši po mestecu prestrašenih domov. Oblast se loti odstranjevanja zombijev, ki so preplavili mesto. Redrickova oče in hči tako postaneta razčlovečena produkta Cone.

Med poslednjim obiskom Cone se Redrick s prijateljem Arthurjem nameni iskati artefakt po imenu Zlata Sfera, ki izpolnjuje želje. Redricku je pod prste prišel nekakšen zemljevid, ki naj bi ga vodil po nevarnih poteh. Redrick ve, da pot do Zlate Sfere vodi v smrt, čez mesoreznico. Smrt vsaj enega je torej neizogibna.

Ko mesoreznica brutalno raztrga njegovega prijatelja Arthurja, se Redricku življenje odvije pred očmi, nato pa Zlati Sferi zaupa svojo otroško misel: “Sreča je za vse zastonj, nihče ne bo ostal nesrečen!”

V nadaljevanju več o pripovedi in širšem kontekstu, zdaj pa nekaj glasbe.

Piknik na robu ceste je ruski znanstveno fantastični roman bratov Strugacki, Arkadija in Borisa Natanoviča, ki je izšel leta 1972. Roman je bil del serije publikacij, sovjetske oblasti pa so iz več razlogov izdajo vsega skupaj prepovedale. Kasneje so jo cenzurirali oz. predrugačili, da bi bila v liniji s propagando. Znano filmsko predelavo knjižne predloge je ustvaril Andrej Tarkovski kot film Stalker, številni pa smo spoznali tudi računalniško igro - streljačino, prav tako - S.T.A.L.K.E.R.

Razlog, zakaj je Sovjetska zveza omenjeno knjigo cenzurirala, tiči v višjih idealih sovjetskih sanj, v ustvarjanju boljše družbe veličastnega novega sveta - družbe, v kateri so posamezniki transformirani v nova, boljša človeška bitja. Uprava sanj in idealov je zaupana politikom, ki naj bi bili zmožni nadzorovati - pa tudi predvideti prepreke prihodnosti. Imeli so občutek, da lahko nad vsem vzdržujejo nadzor na način sovjetskega planskega sistema, kar se je izkazalo za zelo zgrešeno prepričanje.

Sovjetski tehnokrati so se začeli pretvarjati, da je vse ok, ljudstvo naj le nadaljuje v začrtani smeri. Politiki so leporečili z govori, ki niso zrcalili resničnosti. Celotna družba je bila usidrana v takšen sistem, nezmožna videti onkraj njegovih meja. Sistem sam pa je pokal po šivih, fantazija absurdov je bila nekaj vsakdanjega, narod je trpel. Podobno kot je trenutno v Severni Koreji.

Sanje očitno niso meso postale. Sovjetska zveza je postala družba, v kateri nihče ni več verjel v nič oziroma ni premogel vizije prihodnosti. Družba je temeljila na lažeh, politiki so lagali zavoljo vzdrževanja sistema. Družba je postala bolna.

Mladina takrat ni sprejemala sovjetskih sanj, mimo represije in cenzure pa je bežala k drugačni svobodi. Vzpostavile so se punkovske alterative, zavračali so stare partijske prdce. Nažigale so kitare, hladni vojni navkljub pa so iz Amerike prihajale prepovedane plošče. Čeprav je regulacija prepovedovala imperialistične plošče, je znotraj propadajočega, a še obstoječega reda zacvetela alternativa.

Alternativa vzhodnega bloka se je stegovala tudi onkraj železne zavese. Po turbulentnem obdobju, ki je v zgodnjih 60. letih sprožilo večje mobilizacijske premike, je seksualna revolucija omogočila emancipacijo žensk. Protivojni protesti so zavračali vojaško posredovanje, temnopolti so zavrnili rasno segregacijo, hipiji so želeli svet ljubezni, glasbe in seveda - droge.

Priljubljeni LSD je ljudem omogočil novo, tedaj še neizkušeno realnost. Ljudi naj bi osvobodil ozkih, omejenih pogledov na svet, katerega prave dimenzije spoznaš šele v čudežnih deželah ojačane resničnosti.

LSDjevski guruji so govorili, kako je politika bolezen, nevarna odvisnost. Pozivali so proti politizaciji in proti volitvam. Te naj bi bile le igra starih, impotentnih in senilnih mož, ki s svetom igrajo partijo šaha, powerplay vojskovanja in prevlade. Nova revolucija naj bi hierarhični red zavrgla, LSDjevski guruji so leta 1967 napovedali Državo LSD zveličanih. Ta naj bi nastala v naslednjih 15 letih. Zdelo se je povsem smiselno.

Takratni cilj revolucije je bil pretresti in zrušiti obstoječi politični red. Slednji se je v sredini 70. tudi zares pričel rušiti. A to se ni zgodilo zaradi revolucije hipijev, LSD alternativcev, liberalcev ali radikalcev. Politični red se je pričel rušiti tedaj, ko so velika mesta, kot je New York, padla v veliko gospodarsko krizo z visoko brezposelnostjo, kriminalom ipd.

Oblastniki so skušali državo rešiti iz krize, za kar so potrebovali finančno injekcijo. Do denarja kot mestna skupnost ali kakšna država prideš, ko na tenderju prodaš obveznice, ki naj bi jih kupile banke oziroma druge finančne inštitucije.

Vendar pa se banke niso izkazale. Spredvidele so, da se prava igra igra v politiki, ki obvladuje trg z regulacijami, sami pa imajo v rokah najmočnejši vzvod moči - denar.

Finančniki so mestne oblasti prisilili v to, da v politični krog sprejmejo ljudi iz njihovih vrst. V zameno za obljubljeni denar je bilo osem od devetih mestnih svetnikov nastavljenih iz vrst finančnega sektorja. Sistem nadzora je tako prešel v roke bank in finančnih inštitucij, ki so zavladale nad starim političnim redom. Pričeli so z množičnimi odpuščanji javnih delavcev, vnaprej pa so izrekli večni nadargument - z logiko trga se ne prepiramo.

Ob nezmožnosti sistemskih premikov, se je postrevolucionarno gibanje v 70. pričelo raztapljati v nove paradigme. V besedah aktivistke Patti Smith slišimo duha postrevolucije - “Ne morem se več identificirati s kakršnim koli političnim gibanjem. Vso manično dogajanje na ulicah, mi daje občutek preobremenjenosti, zdaj tudi z novo in drugačno obliko birokracije.”

Tako je Patti Smith kot radikalka posameznica v 70. opazovala razpad New Yorka s hladno distanco do nastale družbene situacije. Alternativni radikalci v ZDA so se začeli obračati k umetnosti in glasbi, sredstvoma izraza družbene kritike.

Znotraj nove paradigme so začeli verjeti, da je treba svet namesto od zunaj spreminjati od znotraj. Novi radikalizem naj bi spremenil tisto, kar se dogaja v človeških glavah. Do slednjega prideš na način ekpresije individuma, ne več s kolektivno akcijo. V tem novem ekspresivnem individualizmu so generacije izgubljale stik s vladujočo realnostjo moči in kontrole, revolucija je bila prestavljena v nek drug čas ...

Nadzora nad političnim redom ni bilo, zato se je vršila kontrola posameznikov nad tistim, kar je ostalo v njihovi moči - nad lastnim telesom.

Novi veličastni postpolitični svet se je zazrl v spandeks aerobiko in japijevsko fitnes kulturo. Sovjetska zveza je razpadla, nadčlovek pa je zašel v smer ignorantskega fitnes kretena. LSD države ni bilo, kemična odvisnost od fantazijskega sveta - kot opij razsvetljenega naroda - pa je v porastu narkomanije očitno zgrešila bistvo.

Sledi glasbeni vskok s skladbo Estimated Prophet zasedbe The Grateful Dead. Nato pa bomo povedali še nekaj več o tekstopiscu Johnu Perryju Barlowu, avtorju tega komada in njegovem političnem udejstvovanju.

-------------------------------------

V 90. letih se je spet pojavila alternativa boljšega sveta, alternativa, ki so jo tehnoutopisti ugledali v izumu globalne sfere - interneta oziroma kibernetskega prostora, CyberSpacea. Slednji naj bi bil prostor osvobojen vseh spon v paralelni dimenziji z resničnim svetom. Idealistični upor ni več temeljil v kemični spodbudi, kot je recimo LSD, temveč v novem prostoru, ki v svoji virtualnosti resnično obstaja.

Eden takšnih tehnoutopističnih navdušencev je bil John Perry Barlow, sicer tekstopisec skupine Grateful Dead. Barlow je bil tudi eden večjih akterjev znotraj LSD gibanja. Ker njegovi ideali niso zamrli, se je odločil, da leta 1996 v Davosu v Švici predstavi Kibernetski manifest kot odgovor na Clintonov Telekomunikacijski zakon, ki je takrat napadel libertarno idejo svobodnega interneta.

Tam je Barlow v Deklaraciji za neodvisnost kibernetskega prostora, s katero je naslovil politiko, povedal: “Cyberspace ne leži znotraj vaših meja. Ustvarja se prostor, v katerem lahko vsakdo izrazi lastno prepričanje ne glede na to, kakšno posamično mnenje ima. Brez strahu. Ustvarili bomo civilizacijo v umu kiberprostora, ki bo bolj humana in pravična, boljša od sveta, ki so ga ustvarile vaše vlade.”

Tako je Barlow v Cyberspaceu videl temelje za resnično utopično libertarno družbo, osvobojeno regulacije in sistemov kontrole, svet umotvorjenja v fantastični sintaksi brez prepotrebnih kemičnih spodbujevalcev, ki se jih je Barlow posluževal v LSDjevskih desetletjih pred tem.

A tukaj je Barlowov sociološko orientiran idealizem trčil ob prepreko. Barlow namreč kljub alternativni resničnosti, ki jo je nudil internet, ni docela dojel, da je bil internet dejansko ustvarjen za vojaške namene, kasneje pa izročen korporacijam v upravljanje vse bolj zgoščenega podatkovja. Baz, ki jih vodijo o ljudeh, ki med drugim uporabljajo tudi internet.

V nekem spletnem obračunu je Barlow naletel na dva hekerja. Ironično je bilo enemu ime Acid Phreak, drugi pa je bil Phiber Optik. Legendarna v svojih podvigih, ki so vključevali napade na razne računalniške sisteme gigantskih korporacij, bank in vojske, sta se odločila, da ga Barlowu pošteno zagodeta.

Vdrla sta v podatkovno bazo korporacije TRW, ki je zbirala podatke o kreditni sposobnosti uporabnikov plačilnih storitev. Pridobila sta podatke transakcij, ki so opredeljevali Barlowo kreditno točkovanje, torej ocene zmožnosti odplačevanja kreditov.

Tako je prišlo do obračuna med idealistično naravanim tehnoutopizmom in bolj realistično osnovanim tehnodistopizmom, cyberpunk miljejem ljudi, ki so začrtano smer prihodnosti dojemali drugače. Takšen drugačen pogled na prihodnost slika naslednja analogija.

Ladja norcev, na kateri se vsi nahajamo, pluje v pogubo. Upravljalci ladje so tisti, ki skrbijo, da ladja ta trenutek ne trči ob skale, ki bi podrle red. Cilj še vedno ostaja norost.

In vloga interneta v vsem tem?

Internet je omogočil ojačanje posameznih glasov, ki skozi družbeni feedback pridobivali na moči. Preko Facebooka so se mobilizirale množice, kot na primer ob arabski pomladi, ki jo je sprožil poziv računalniškega inženirja s tipkovnico. Poziv, ki je množice pripeljal na protest.

A revolucija je spet pojedla lastne otroke. V Egiptu so se na oblast vzpeli islamisti, ki jih liberalci in levica niso želeli v diskurzu. Prišlo je do spoznanja, da čeprav internet mobilizira ljudi, njihove poti ne zna usmerjati.

Pomen možne manipulacije realnosti so spoznali tudi politiki. Začeli so posnemati ideje o upravljanju percepcije, kakršne zasledimo v avantgardnih gledališčih a la znanstvena fantastika bratov Strugacki oziroma ob borbah v fantaziji LSD tripanja. Interpretacije sveta so se poglabljale in spodkopavale, nihče ni zares vedel ničesar o dogajanju okoli sebe. Nova strategija političnih elit je tako postala - zmesti opozicijo. Nenehno preoblikovanje naredi opozicijo otopelo, resnična moč pa se skriva drugje, kamor drugi ne vidijo.

Pojavita se Donald Trump in njegova postresničnost. Prepričal je tiste, ki so bili siti obstoječega stanja. Donald kot milijarder in davčni utajevalec se je postavil ob bok pozabljenega človeka, razočaranega nad skorumpiranim svetom. Čeprav je besedičil s parolami gibanja Occupy Wall Street, je obenem nagovarjal tudi neofašiste. Trump se je poslužil taktike upravljanja percepcije. Dejstva pač niso več pomembna, pomembno je, kako jih zmanipuliraš.

Podobno se že dolgo dogaja v Putinovi Rusiji. Zdaj Trump napada novinarje, ki svojo delo razumejo kot odkrivanje in utrjevanje resnice, ki je kar naenkrat postala nerelevantna. In liberalci so danes obremenjeni s Trumpom, svojo jezo pa izražajo v kiber svetu, v katerem se v konfuzni poplavi kričačev vsi glasovi porazgubijo. Učinek postane še toliko manjši, ko algoritmi poskrbijo za to, da se pogovarjate le s tistimi v vašem mehurčku, ki se že tako ali tako strinjajo z vašim pogledom. Giganti družbenih omrežij pa so že ugotovili, da jezni ljudje preprosto klikate več.

Radikalna jeza danes nima več moči, ki bi spreminjala svet na bolje. Frustracije postajajo močnejše, prisotna je čedalje večja nestrpnost. Na “svobodnem” internetu lahko ustvarimo videz sebe, kakršnega bi si želeli videti. Nova tehnologija ljudem omogoča, da na splet nalagajo milijone posnetkov in slik. Internet je abstrakten, a deluje tako resnično.

--------------------

Sporočilo današnjega Čisto pravnega gusarja je, da življenje ni piknik!

Če pa že na pikniku ostajate predolgo, pa se le vprašajte, ali ste tu zdaj Obiskovalec ali pa ste v resnici Obiskanec.



Hvala, posadka, ker ste ostali z nami tudi na današnji plovbi po alternativnih stanjih. Želimo vam lepe božične praznike ter lep dan samostojnosti in enotnosti, seveda pa tudi veselo praznovanje današnjega zimskega solsticija. Slišimo se spet novem letu, ko bomo načeli pogovor o dogajanju na digitalnih trgih in o boju za internet.