"He who destroys a good book kills reason itself."  (John Milton)

Don Kihot je bil karakter posebnega značaja. Živel je v Španiji zgodnjega kapitalizma in zlate plovbe, ki pa mu ni prinašala bogastev. Medtem ko se je zlato novega sveta stekalo na španski dvor, so španski nižji plemiči oz. hidalgi, kot je naš plemič iz Manče, doživljali gospodarski propad.

Don Kihot se je - nostalgičen po lepših časih - zatekel k baladam in romancam vitezov, ki jih je takrat že odpihnil smodnik. Izum slednjega je vzpostavil zlato pravilo - da se "na strelski dvoboj ne nosi meča". A našega suhljatega plemiča iz Manče nova realnost ni ustavila, podal se je na pot junaštva. Bister kot gosti sok je osedlal svoje kljuse in se odpravil na poslanstvo popotnega viteštva. Kot pravi caballero andante je seveda potreboval spremstvo oprode, to  funkcijo je poveril svojemu služabniku Sanču Pansi.

Čokati mož nižje in debelušne postave za razliko od svojega gospodarja ni znal brati ali pisati. Kljub svoji preprosti kmečki pameti je bil vesel gospodarjevih naukov o višjih idealih. Gospodar na kljusetu, Sančo na oslu, skupaj dolžnosti naproti - braniti nedolžne in preganjati krive!

Kot vsak vitez je tudi don Kihot hrepenel po romantičnem bistvu, zato je mimoidočo deklo preimenoval v Dulsinejo Toboško in zanjo v slavo njenega imena opravljal junaška dejanja. V prigodi za prigodo sta bila tako don Kihot kot Sančo Pansa deležna batin, enkrat so ju nabili trgovci, drugič pastirji, tretjič pa jo je nesrečni don Kihot skupil sam, ko si je polomil zobe v boju z mlini na veter, misleč, da se bori z velikani.



V neki zgodbi don Kihot skupini pastirjev idealistično zaupa celo o  Zlati dobi človeka, v kateri lastnina ne obstaja in ljudje živijo v miru. V taisti zgodbi spozna bivšega študenta, ki se je odločil za pastirsko življenje. Skupaj v paraleli z don Kihotovimi vitezi so ga za to navdahnili pastoralni romani o ovčerejcih.



Roman se zaključi z don Kihotovim tragičnim spoznanjem o lastnih blodnjah. Fiziologi tistega časa so ugotovili, da je njegova norost posledica preveč branja in premalo spanja, saj - tako se ti možgani posuše.  A narativ Cervantesovega prvega romana nam kljub don Kihotovi tragikomični neprištevnosti zaupa, da so se našli rokopisi nadaljnjih prigod.



V drugi knjigi Bistroumnega plemiča don Kihota iz Manče, ki je izšla približno desetletje kasneje, je bil don Kihot že legendarna figura tistih krajev. Plemstvo je bralo o norčavosti njegove figure, ljudje pa bi obubožanemu plemiču celo plačali za igranje vloge bebca. Kljub temu, da druga knjiga temelji na zgodbi po norosti, pa njeno sporočilo ni tako zaznamovalo literarne zavesti kot npr. štorija z mlini na veter.



V drugi knjigi se namreč skriva sporočilo, zanimivo za obravnavo v oddaji, ki jo poslušate. Gre za zgodbo o tem, kako don Kihot spremeni traso svoje poti in se namesto v Zaragozo odpravi v Barcelono. Tam vstopi v tiskarno, v kateri tiskajo omenjeno prvo knjigo, in zaloti tiskarje pri tem, kako spreminjajo njeno vsebino. Kljub temu, da je don Kihot v drugi knjigi prenehal z viteškimi praksami, pa tu spregledamo še eno blodnjo, ki seže globoko v patos nesrečnega plemiča, naivnega literarnega bralca, kot je bil.

Ko mu tiskarji povedo, da so romance napačne, neresnične in škodljive za duševno zdravje naroda - in da jih ne bi smeli imitirati v resničnem življenju, ima don Kihot zanje že pripravljen odgovor:



“Knjige, ki jih tiskajo s kraljevo licenco, s soglasjem tistih uradnikov, ki so jim bile licence podeljene in ki se jih bere z namenom širjenja veselja, slavijo tako veliki kot mali, revni in bogati, izobraženi in nevedni, dajalci licenc in javnost … Vsi se strinjajo (o verodostojnosti vsebine)...”





Ta prizor kaže na to, kako je don Kihot apeliral na mehanizem licenc, ki je bil ustanovljen v času okoli leta 1600, z namenom, da bi obrt tiska približal harmoniji s političnim redom. Razlog, zakaj je Cervantes te besede postavil v don Kihotova usta, tiči v skriti kritiki sistema licenc, ki je skozi cenzuro le redko prepustil kako udarno sporočilo, ki ni ustrezalo situ državnega oz. cerkvenega urednikovanja.



Cervantes je v zaključku druge knjige svojega protagonista ubil, verjetno z namenom, da bi preprečil nadaljnje predrugačene in neavtorizirane verzije  romana. Slednje bi danes lahko označili kot piratske, a takrat in še naslednjih 50 let te označbe še niso poznali.



Ironij je v zgodbi s tiskarji še več. Prva je, da je intelektualno piratstvo, kot ga poznamo še danes, izvajala oblast, druga pa, da so avtorja Miguela Cervantesa dejansko ugrabili pirati, medtem ko je ta služil v španski mornarici. Kasneje se je vrnil obubožan, s pozabljenimi vojaškimi častmi.



V nadaljevanju bomo povedali več o sistemu licenciranja, tiskarski obrti in začetku intelektualnega piratstva sredi 17. stoletja. Najprej pa glasbeni intermezzo.

 

Cervantesova kritika je večplastna, zato moramo v namen dekonstrukcije najprej razumeti, kako naj bi potekala podjetna igra trgovcev z bukvami. Za miselni preizkus si predstavljajmo, da smo angleški prodajalec knjig nekje okoli leta 1600.

 

V primeru, da bi hoteli izdati knjigo avtorja, ki se je obrnil na nas, bi najprej potrebovali licenco, zagotovljeno s strani cerkvenega kaplana, podvrženega canteburyjskemu nadškofu. Nato bi se odpravili v Stationers Company, dvorano tiskarskega ceha, kjer bi v bukvo po imenu Register vpisali ime knjige z njenimi značilnostmi. Uradniku bi plačali nekaj provizije, nato pa financirali precej drago manufakturo tiskanja. Če bi bili še malce pokvarjeni, bi avtorja prepričali, da mora manufakturo financirati iz lastnega žepa, in mu vseeno odtrgali ta kos pogače.



“Kar ne veš, ne boli," zato tudi avtorju ni bilo treba vedeti, kaj počnejo prodajalci knjig, stražarji misterioznega ceha tiskarjev. Ceh je imel lastna pravila, običaje in privilegije, ki jih je vzdrževal zavoljo lastne kurtoazije in nadaljnjega obstoja tiskarjev ter prodajalcev. Ceh je ambiciozno vzpostavil lastne trgovinske uzance ter obenem postal neodvisen od takratne države. Pravila so vsakega pripadnika oz. Stationerja, ki bi potencialno ogrozil njihov umeten red, kaznovala z izločitvijo - torej prepovedjo opravljanja dejavnosti. Ceh je svojo podobo varoval tudi na način, da so njihove dejavnosti izvajali posebni tiskarski domovi, nekakšna patriarhalna gospodinjstva, ki so v očeh javnosti prispevala k moralnemu redu. Svoj obstoj so varovali tudi s sistemom rutinskih pregledov knjig, predhodnikom današnjega quality controla. Knjige so pregledovali v skladiščih, tiskarnah in v prodajalnah. V njih so iskali:

1. slabo kvaliteto tiska (tisk, porjavel papir in nerodni žigi) - to bi pomenilo slab glas o delu tiskarskih obrtnikov;



in še dva prav posebej pomembna ...



2. neprimerno vsebino - ki naj v sebi ne bi skrivala klevetanja zoper državo, cerkev ali bogokletnosti;



ter



3. kršitve registrskega vpisa - to bi za ceh predstavljalo izgubljen dobiček in podrlo notranji red organizacije.



Zadnje, torej tisto, kar so iskali pod tretjo točko, je bilo v resnici najpomembnejše, saj je omogočalo inkvizitorsko kontrolo nad trgovanjem z bukvami. Družba Stationers Company je vzpostavila nekakšno cehovsko razsodišče, ki se je ukvarjalo z raznimi kršitvami avtorstva in podobnega. Sankcije za kršitelje so bile mile, saj so se bali odziva javnosti. Če bi se šli ulične ekscese z mučenjem slehernikov, bi morda ogrozili krhek mistični sistem, namenjen sam sebi.  Pravila so interpretirali za zaprtimi vrati, nekatera so oblikovali zelo arbitrarno. Predvsem pa je sistem služil prodajalcem. Za avtorje in bralce ni imel posluha.

Takrat se je pojavila alternativa, a tudi ta s svojo agendo. V tistem času nekje med letoma 1640 in 1650 je v Angliji divjala državljanska vojna, v kateri so obglavili kralja Charlesa I. Takrat živeči avtor slovitega Leviathana, politični filozof Thomas Hobbes, je o državljanski vojni rekel: “Sprva ni bilo prelivanja krvi … Drug v drugega so streljali le papir …” Ostali pa so dodali, da so papirnate metke kasneje zamenjali pravi rafali smodnika in narod je tonil v anarhijo.



Ko se je z novim kraljem Charlesom II. ponovno vzpostavila oblast, je ta z nerodno mešanico spoštovanja, nelagodja in strahu sprevidela nevarnost tiskane besede.

Kraljevo listino iz sredine 16. stoletja, o kateri smo govorili v prejšnji oddaji, je oblast razveljavila, kralj pa je vzel stvari v svoje roke.

Za razliko od sistema licenciranja je dodelil novo pravico do patentiranja, seveda tistim, ki so bili zvesti kroni. Tako je med drugimi podelil tudi najpomembnejši patent, namreč patent na področju pravnih bukev, zvestemu slugi absolutističnega nazora, juristu Atkynsu.



Atkyns, nekakšen kraljevi aparatičik, je v svojem slavnem besednem frfotanju delovanje tiskarskega ceha označil za: “spodbujanje k pokvarjenemu pohlepu, goljufijam, neomajni zlorabi ljudstva, klevetanju v splošnem, zlorabi kralja in države, cele hierarhije ... tudi religije."



Obenem pa je Atkyns patentni sistem skušal prenoviti z absolutističnimi ambicijami, da bi vzpostavil kontrolo nad glavnimi kulturnimi področji. V nastalem trku med partikularnimi interesi tiskarjev, prodajalcev knjig, cerkve in države pa so kratko slamico potegnili predvsem avtorji in javnost. Niti sistem licenciranja niti patentni sistem namreč nista bila namenjena njihovi koristi.

Ideje o avtorstvu, kreativnosti in recepciji so bile v tem sistemu zoperstavljene vzdrževanju reda. Poligon vseh teh sil je slehernike potisnil na obrobje, oblast je iskala red, ne anarhije!

Podobne stvari pa se niso dogajale tudi v preprostejših obrteh, recimo med takratnimi varilci piva. Od slabega piva morda zboliš, od slabe knjige pa se cela nacija postavi na noge.

Varjenja piva in tiskanje knjig seveda še zdaleč nista enako nevarni obrti, zato je bistroumni Atkyns  v analogiji potegnil eno posebno pametno o Aleksandru Velikem: “Med pivovarjem in tiskarjem je toliko razlik kot med piratom, ki oropa ladjo ali dve, in Aleksandrom, ki oropa cel svet!”

Idejo, ki si jo je sposodil iz tekstov svetega Avguština, je seveda prikrojil lastnemu interesu in kot se zdi, zgrešil celotno bistvo pripovedi. Če ugledamo dejstvo, da je bil Aleksander cesar in je oropal cel svet, naj bi po bili po Atkynsu tedaj taki tudi prodajalci knjig. Razprtije med pivovarji so bile minorne, kot tudi dejanja malega pirata. Atkyns je to pojasnjevanje uporabil tako, da je Avguštinovo idejo preslikal na obcestne prodajalce “neavtoriziranih” knjig in jih tako po čudni logiki izenačil z Aleksandrom Velikim. Charles II. pa je bil očitno druga kategorija.

Citat o piratih in Aleksandru je mejnik, kulminacija Atkynsovega dolgega argumenta o intelektualnem piratstvu in kot tak predstavlja osrednjo bistvo preoblikovanja kulture tiska v tistem času. Tako se je vzpostavila ideja o intelektualnem piratstvu in sodrgi v trgovini s knjigami.

Da pa bi nekomu lahko rekel pirat, moraš prav tako vzpostaviti očitek o kraji nečesa v tvoji lasti. Sekundarno je tako proces privedel do pojma intelektualne lastnine, pojma, ki je v uporabi tudi danes. V nadaljevanju sledi več o konceptu lastnine in intelektualnih piratih. Pred tem pa še nekaj glasbe.

Do tega trenutka v oddaji smo spoznali, kako je bila kultura tiska osnovana, kako se je sprevrgla in podredila skoraj vsem različnim partikularnim interesom, razen interesom avtorjev in javnosti. A angleški pravni sistem je drugačen od našega kontinentalnega, ki pri nas pretežno izhaja iz rimskega prava.

Tisti, ki danes študirajo zgodovino rimskega prava pri nas, ne bodo brali o kategorijah neke imaterialne lastnine v svobodni umetnosti, kot te poznamo iz Anglije. Zahvaljujoč Angležem pa danes vsi govorimo isti jezik, deloma tudi pravni. Prej omenjene trgovinske uzance so se preslikale tudi v španske, francoske in za nas najbolj pomembne - nemške tiskarske cehe.

Da bi zadevo takratne praavtorske pravice naredili vsaj malce otipljivo, so si morali pravniki, kot je bil omenjeni Atkyns, izmisliti nov koncept stvarne pravice - lastninjenje avtorskih del. To ne pomeni lastnine v obliki izvodov knjig, temveč lastninjenje avtorstva kot takega. Da pa bi kaznovali prekrškarje, so morali vzpostaviti še pojem intelektualnega piratstva. Pojma sta torej med seboj neločljiva - če je lastnina, mora biti tudi piratstvo.





Kot smo spoznali že v prvi oddaji, koncept piratstva riše geopolitične pragove. Piratstva oz. gusarstva so se šle tudi države v svojih kolonialnih podvigih, obenem pa so s propagando vzdrževale svoj notranji red. Ko je Thomass Hobbes v svoji knjigi govoril o suverenih, so vladarji po Evropi uživali svojo lastno suverenost. Tisk knjig je bil v eni državi morda prepovedan, v drugi pa dovoljen. Tako so ponekod na površje pronicali tudi nacionalistični interesi, na primer na Irskem. Z besedo se je širila antipropaganda, teritorialne province so postale piratske. V zgodnjem razsvetljenstvu so se po Evropi širile neavtorizirane kopije, odpirale so se politične debate, ki so osvetljevale velike strukturne probleme in njihove posledice.



V vsej tej angleški tragikomediji v počelu avtorskega prava pa je morda najzabavnejša ironija v tem, kako je v indoevropski etimologiji beseda pirat sprva pomenila - poskus, preizkus, izkustvo oz. eksperiment. Danes nam je jasno, da so to osnove eksperimentalne filozofije, predhodnice moderne znanosti.

Donkihotsko bi bilo danes iz primeža obskurnosti reševati zgodovino piratstva, a genealogija avtorskega prava kaže na zgrešenost globoko zakoreninjenega bistva.

Če pa uporabimo Sokratovo analogijo o lončarstvu, obrti tistih, ki izdelujejo neprepustne glinene lonce, kateri lahko vzdržijo vsebino skozi čas, vidimo, da je lonec intelektualnega piratstva že docela razpokan. Če smo danes vsi nekakšni virtualni pirati, v čem je potem sploh fora?

Strnjeno sporočilo v steklenici današnjega Čisto pravnega gusarja je, da so romance napačne, neresnične in ne morejo imeti vrednosti za nacijo.

Ene romance so tiste, v katere nas prepričujejo, druge in morda nevarnejše pa so tiste, v katere prepričujemo sami sebe.

Kljub temu, kako časopisi govorijo o novih družbah post-nečesa- _______  vstavi-po-želji, lahko prav hitro pademo v nevarni donkihotski idealizem samoprepičanih.

Radiji vrtijo zimzelene, mladina grize magdalenice stare šole. Cervantesova zgodba uči, da imamo v sebi tako nekaj bendeho norosti kot tudi nekaj zdrave kmečke pameti. Katere se boste pretežno posluževali, to je vaša izbira.

Hvala, posadka, ker ste tudi tokrat vztrajali z nami na plovbi po radijskih valovih intelektualnega piratstva.