* Domnevni padec iranskega režima in vzpon Reze Pahlavija - Razmislek tovariša Zaher Baherja, člana Kurdskega anarhističnega foruma - KAF, 24. 2. 2026, tik pred napadom na Iran.

* v osrednjem delu reportaža tovariškega projekta Radio Ausbruch (Freiburg – Germany): 

"Debanking" -  "razbančenje" antifašističnih organizacij v nemčiji

* Skupaj borbeno v 8. marec - skupaj v boj za pravice žensk in svobodno družbo:

Pogovor z različnimi iniciatvami okoli tega simbolnega datuma. Sicer jih lahko najdete:

• Delavnica transparentov v Placu - petek, 6. 3. 2026, od 15h
• Mobilizacijska infokafana, v A-infoshopu: vse* skupaj borbeno v 8. marec! Petek, 6. 3. 2026, ob 20h
• Koper, 8. 3., ob 11h, Titov trg -  8M protest: Ne bomo delale za vaše vojne!
• Ljubljana, 8. 3., ob 16h, Kongresni trg:  8M protest: Ne bomo delale za vaše vojne!
• Ljubljana, 8. 3., ob 18h, Miklošičev park: 8M protest: Na grmado z vojaško nadvlado!

Priporočamo:

Mobilizacijska infokafana, v A-infoshopu: vse* skupaj borbeno v 8. marec! Petek, 6. 3. 2026, ob 20h

predmobilizacijska infokafana: vse* skupaj borbeno v 8. marec!

vabljene* v petek, 6. 3. ob 20h na skupnostni dogodek in priprave na 8. marec.

na dogodku bomo napovedale prihajajoči mobilizaciji: ne bomo delale za vaše vojne!, ki bo ob 16h na kongresnem trgu in na grmado z vojaško nadvlado! ob 18h v miklošičevem parku.

napovedim bo sledil antirepresijski brifing, da bomo lahko na protestih skupaj in bolj pogumne*, zbirale pa bomo tudi prispevke za kritje tekočih kazni in plemenitenje solidarnostnih struktur!

**********************************************************************************************

Ljubljana, 8. 3., ob 18h, Miklošičev park: 8M protest: Na grmado z vojaško nadvlado!

ker je militarizem ultimativni izraz patriarhata, 8. marca zažigamo vojaško nadvlado nad našimi življenji.

na grmado z imperializmom in vojaško industrijo smrti!

na grmado z vojnimi profiterji in njihovimi podjetji, kot so elbit system, rafael advanced defense systems, RTX, ali slovenskimi vallhala turrets, guardiaris, c-astral in pipistrel.

na grmado z ICE v ZDA, ki pod pretvezo varnosti ubija, zapira in deportira rasizirane osebe.

na grmado s šutarjevim zakonom, ki omogoča nasilje nad marginaliziranimi in marginalizira še vse ostale. na grmado z mejami, nacionalizmom in kesnofobijo!

na grmado z militaristično tvorbo izrael, ki izvaja genocid nad palestnici, na grmado z režimom v Siriji, ki izvaja genocidno nasilje nad alaviti, druzi in kurdi.

na grmado z imperialističnimi silami, ki to omogočajo, na grmado z elitistično peščico, ki s tem profitira.

zažigamo monarhijo, razredni sistem, sionizem, islamizem, mizoginijo in patriarhat!

ljudje v iranu se že več kot osemdeset let borijo in upirajo tako monarhiji kot islamističnemu režimu, situacija za njih ni zapletena, raje goreče jasna.

ne dopuščamo, da nam reakcionarna monarhija, ki jo podpirata ZDA in sionistični režim izraela, ukrade našo solidarnost s svobodnimi glasovi ljudi v iranu.

zažigamo ideološke okvire, ki selektivno odločajo, kdo si zasluži svobodo in kdo ne! kapitalizma ne zanima, kdo je figura na oblasti, dokler mu omogoča neomejeno izkoriščanje, krajo zemlje, virov in naših življenj.

vojna, orožje, genocid in represija niso neizogibne stvari. terjati mir danes konkretno pomeni terjati razgradnjo režima apartheida in okupacije v palestini, prekinitev vseh vojaških intervencij v ukrajini in iranu, razgradnjo vojaške industrije in razpustitev vojaških organizacij vseh vrst, nasprotovanje porabi javnega denarja za oboroževanje, za vojno, za vojsko in policijo ter njuno infrastrukturo. nočemo kapitalističnega miru, ki za številne med nami pomeni življenje v pomanjkanju, vsakodnevno nasilje in izkoriščanje, hkrati pa marsikje pomeni tudi pripravo na novo vojno.

naša solidarnost presega njihove meje: na grmado z vojaško nadvlado!

*************************************************************************

Domnevni padec iranskega režima in vzpon Reze Pahlavija

Razmislek tovariša Zaher Baherja, člana Kurdskega anarhističnega foruma - KAF, 24. 2. 2026, tik pred napadom na Iran.

Tretji dan protestov študentov v Iranu se nadaljuje. Demonstracije so se začele na Univerzi v Mašhadu, do ponedeljka pa so se razširile tudi na druge kampuse, vključno z žensko Univerzo Al Zahra. Protestniki so vzklikali protivladne slogane, iranska zastava pa je bila zažgana in raztrgana. Protesti so ostali omejeni na univerzitetna območja in se niso razširili na ulice.

Med najvidnejšimi slogani so bili: »Smrt diktatorju«, »Za vsakega ubitega bo vstalo tisoč drugih« in »Prelita kri nikoli ne bo izbrisana«. Hkrati Združene države Amerike in Iran vodita pogovore z namenom zmanjšanja grožnje vojne, čeprav obe strani stopnjujeta vojaške priprave.

V takšnih okoliščinah so ljudje po vsej regiji globoko zaskrbljeni zaradi možnosti vojne, kar je oblikovano skozi desetletja izkušenj z oboroženimi spopadi. Zavedajo se, da vojna prinaša le lakoto, pomanjkanje, izgubo bližnjih ter uničenje države, naroda in okolja.

Prav tako prepoznavajo, da vojne, upravičene v imenu »spremembe režima«, redko prinesejo svobodo ali stabilnost. Namesto tega takšne intervencije pogosto zgolj zamenjajo enega diktatorja z drugim, včasih pa povzročijo še hujše posledice. To lekcijo so boleče potrdile izkušnje v Afganistanu, Iraku, Libiji in zdaj v Siriji.

Druga skrb, ki jo delijo levičarske skupine in nekateri drugi, se nanaša na pomanjkanje izvedljivih alternativ po morebitnem zlomu sedanjega režima v Iranu. Saj se ob odsotnosti resnično demokratične možnosti kot edini scenarij promovira vrnitev Reze Pahlavija, sina nekdanjega iranskega kralja, ob podpori zunanje intervencije z Donaldom Trumpom na čelu.

Zaskrbljenost zaradi morebitne vrnitve Reze Pahlavija je razumljiva. Takšen izid bi bil zelo zaskrbljujoč, vendar ne bi bil slabši od nadaljevanja vladavine mul. Takšno stališče ne pomeni želje po vojni niti ne izraža podpore ameriškemu napadu na Iran. Vendar obstaja neprijetna resničnost, ki je ni mogoče prezreti. Kadar vlada vztrajno izvaja avtoritarne in fašistične politike ter ne okleva ubiti sto-tisoče lastnih državljanov, postane strmoglavljenje takšnega režima zgolj z demonstracijami in mirnimi protesti izjemno težko.

Zakaj vrnitev sina nekdanjega kralja ne velja za slabšo od nadaljevanja sedanjega režima?

Prvič, razmere v Iranu so se pod sedanjimi oblastniki drastično poslabšale skoraj na vseh področjih življenja. Atentati, umori, ugrabitve ter usmrtitve nedolžnih protestnikov in vseh, ki si drznejo spregovoriti, so postali rutinska orodja represije. 

Svoboščine žensk so bile močno omejene do te mere, da številne ženske teh omejitev ne prenašajo več in se v nekaterih primerih same podajajo na ulice, četudi širša solidarnost pri obrambi njihovih pravic ostaja omejena.

Drugič, zlom režima bi ustvaril prostor za svobodnejše dihanje, četudi le za omejen čas. Nova vlada verjetno ne bi takoj dosegla trajne stabilnosti, kar bi odprlo prostor za organiziranje ljudi po vsem Iranu. Ta trenutek bi lahko omogočil oblikovanje množičnih organizacij, sindikatov ter širokega spektra anti-avtoritarnih, protidržavnih in protivojnih skupin, pa tudi ženskih sindikatov in številnih pobud na področju okolja, gospodarstva, svobode in človekovih pravic. Takšna gibanja bi lahko skupaj delovala proti revščini, diskriminaciji in neenakosti.

Javne demonstracije, odprte razprave in seminarji bi predstavljali dodatne pridobitve, skupaj z obnovo svobode tiska, pisanja, založništva ter pojavom številnih neodvisnih publikacij.

Tretjič, obnova samospoštovanja in kolektivne samozavesti bi bila odločilna pridobitev. Ponovna vzpostavitev zaupanja med ljudmi in vere v sposobnost, da se postavijo za svoje pravice, bi spodbudila kolektivno delovanje in nastanek množičnih uporov. Uspešno strmoglavljenje 47 let starega režima v Iranu bi vlilo močan občutek opolnomočenja. Ta izkušnja ne bi zlahka zbledela in bi predstavljala trajen vir samozavesti, če bi nova oblast poskušala ubrati enako represivno pot kot prejšnja.

Četrtič, padec iranskega režima bi pomenil tudi konec njegove podpore različnim oboroženim skupinam, ki jih Iran podpira v sosednjih in arabskih državah, ter prenehanje atentatov na nasprotnike režima doma in v tujini. Hkrati z zlomom tega šiitskega oporišča Savdska Arabija nanj ne bi več gledala kot na ključen strateški ali vojaški dejavnik. Posledično bi se zmanjšalo povpraševanje po orožju, strelivu in drugem vojaškem materialu tako v Savdski Arabiji kot v Izraelu, kar bi lahko do določene mere ublažilo regionalne konflikte.

Petič, zlom Irana bi bistveno oslabil iraški režim. To bi lahko ustvarilo priložnost, da iraško prebivalstvo izzove ali celo strmoglavi svoje vladarje, ali pa vsaj oslabi režim do te mere, da ne bi več mogel nadaljevati svoje sedanje politike.

Šestič, razmere v Turčiji bi lahko postale zelo nestabilne. Če bi Iran s svojimi raketami povzročil znatno škodo ameriškim vojaškim bazam v Turčiji, bi to lahko sprožilo širok kaos in množične proteste ter demonstracije. Takšni nemiri ne bi vplivali le na turško prebivalstvo, temveč bi lahko ustvarili priložnosti tudi za kurdske skupnosti, hkrati pa bi znatno oslabili turški režim.

Sedmič, zlom iranskega režima bi lahko izboljšal razmere ne le za Kurde in druge etnične skupine v Iranu, temveč tudi za Kurdistansko regijo v Iraku. Izginila bi grožnja bombardiranj in atentatov, usmerjenih proti nasprotnikom mul na tem območju Kurdistana. Hkrati obstaja možnost, da bi se nova oblast umaknila iz vdorov in zlorab, ki so bile prej izvedene v iraškem Kurdistanu.

Osmič, padec sedanjega verskega režima bi lahko trajno preprečil ponovno vzpostavitev teokratske oblasti v Iranu, glede na krvavo dediščino in globoko trpljenje, ki ga je povzročil iranskim državljanom v 47 letih svoje vladavine.

Po mojem mnenju bi opisani dogodki bistveno okrepili boj iranskih delavcev in zatiranih, postavili temelje za družbeno revolucijo ter pomagali odpraviti zatiranje, lakoto in družbeno nepravičnost. Prav tako bi zagotovili ključno priložnost za libertarce in anarhiste, da vzpostavijo povezave, se medsebojno podprejo ter zgradijo mreže, ki krepijo samoorganizacijo in usklajevanje njihovih dejavnosti. Vse to bi predstavljalo pomembne mejnike in močan zagon za rast anarhističnega gibanja.