Recenzija predstave Naključna smrt nekega anarhista

Pogovor o protestih na Madžarskem

Živa sila

Par misli o letu 2018

****************************************************************************************

Naključna smrt nekega anarhista

Pred dvema tednoma je okoli tri ducate anarhistov zasedlo prostore v trdnjavi institucionalne umetnosti. Pri temu pa ni šlo za eno radikalnejših akcij, temveč obisk legendarne predstave »Naključna smrt nekega anarhista« v Cankarjevem Domu. Same priprave na dogodek so se začele že pred tem in so se vrtele predvsem okoli nižanja cen vstopnic po dvajset evrov.

Italijansko komedijo Daria Foija je uprizorilo Jugoslovansko dramsko gledališče iz Beograda. Predstava je bila po standardih klasičnega gledališča zelo dobro izvedena ter obogatena z balkanskim temperamentom, ki pa je s svojimi osnovnošolskimi seksualnimi namigovanji mestoma vseeno udarila mimo. Kljub temu je komedija izpadla humorno, za malo množico anarhistične publike razmetane po Linhartovi dvorani pa je bila zanimiva tudi zaradi političnega naboja, saj je predstava »Naključna smrt nekega anarhista« nastala kot odgovor na umor anarhista na policijski postaji, leta 1969, v Italiji, ki so ga policija in oblasti želele zelo ponesrečeno prikriti.

Predstava temelji na dogodkih, ki so 16. 12. 1996, v Milanu, pripeljali do smrti 41 letnega Giuseppeja Pinellija, po poklicu železničarja, ki je umrl z naključnim »padcem« skozi okno policijske postaje, kjer je bil pripeljan na zaslišanje zaradi preiskave tako imenovanega pokola na trgu Fontana v Milanu, ko je 12. 12. 1969 v eksploziji bombe v Nacionalni agrarni banki umrlo 17 ljudi, 88 pa jih je bilo ranjenih. To je hkrati tudi čas tako imenovane »vroče jeseni«, časa, ko je potekal najbolj intenziven sindikalni boj po II. Svetovni vojni.

V bistvu ne gre za edino bombo tistega dne. Poleg omenjene so eksplodirale še tri v Rimu: v Nacionalni banki dela, pred Oltarjem domovine in pred Muzejem Risorgimenta – združitve Italije ter ena v Milanu, ki pa so jo po hitrem postopku razstrelili kar policisti sami, čeprav bi lahko služila kot dokazno gradivo v preiskavi. Ta dan mnogi štejejo kot začetek tako imenovane »Strategije tenzije« - strategije oblasti, ki spodbuja in inscinira terorizem z namenom pridobivanje podpore za pogrom nad političnimi nasprotniki. Pinelli je bil istega dne zvečer pripeljan na zaslišanje – čeprav se je v bistvu sam pripeljal z motorjem - in pridržan vse do »naključne« smrti, se pravi tudi po poteku 48 urne zakonske omejitve pridržanja po kateri bi ga morali izpustiti.

Naslov dela „Naključna smrt nekega anarhista“ ni naključje. Tako imenovana »naključna smrt« je bila dikcija, ki jo je uporabila sama policija v času preiskave vzrokov smrti Pinellija.

Kot pavi Dario Fo v enem od uvodov k gledališki igri, je bila prva verzija igre uprizorjena s strani gledališkega kolektiva Komuna 5. 12. 1970, manj kot leto dni po smrti Pinellija. Ker je policijski komisar Calabresi, zaradi razžalitve, tožil komunistični/operaistični časopis »Lotta continua« so igralci dnevno prejemali iz sodne dvorane nove informacije vezana na dogodke pred smrtjo Pinellija, zapisnike preiskave, nasprotujoča pričanja policajev in tako dalje,zaradi česar se je predstava dnevno spreminjala in dopolnjevala ter po dveh letih in pol doživela končno verzijo.

Ves čas nastopanja so oblasti poskušale onemogočiti delovanje gledališke skupine, tako na zakonit, kot tudi nezakonit način. Zakoniti način je pripeljal do 80 ovadb in 40 sodnih procesov, ki so začeli določati tudi čas in kraj gostovanja predstave. Tako so imeli naprimer predstavo v Trstu, zato ker so morali naslednji dan na obravnavo, sledila je še ena ponovitev in odhod v naslednje italijansko mesto, kjer so imeli drugo obravnavo in tako dalje.

Nezakonite taktike, ki jih je uporabila tedanja oblast pa so se kazale v grožnjah in v fizičnem nasilju nad igralci. Ob prihodu v dvorano so zaradi varnostnih razlogov organizatorji pregledovali obiskovalce in nekajkrat našli tudi pištole. Večkrat so bile v dvoranah najdene tudi bombe, ki bodisi niso eksplodirale ali so eksplodirale šele po predstavi. Večkrat so tudi prejeli klic, da je v dvorani nastavljena bomba, a je v takih primerih šlo le za lažni preplah.

Da bi se izognili resnejšemu pregonu in kaznim so igralci ubrali metodo znano še iz časa fašizma, ko so dogajanja zgodb premaknili iz Italije na Madžarsko. V primeru predstave »Naključna smrt nekega anarhista« so zato trdili, da se dogaja v Združenih državah Amerike in se nanaša na smrt anarhista Andrea Salseda, ki je 50 let pred tem doživel zelo podobno smrt kot Pinelli, saj je, kot izhaja iz policijskega zapisnika: v toku policijskega zaslišanja izgubil razum, »odšel« skozi okno v štirinajstemu nadstropju Urada za preiskave ter »hitro padal in se zaletel v tla na obscen način«.

Tako je v predstavi iz začetka 70-ih New York predstavljal Milano, Washington pa Rim, kar so ljudem pred predstavo povedali, »da bi jim pomagali pri razumevanju dogajanja v ZDA«. Čeprav je bilo vsem jasno, da predstava govori o primeru Pinelli, tega oblasti javno niso smele neposredno povezati, saj bi s tem priznale, da so dogodki opisani v predstavi in izrečene izjave resnične. Če bi prišlo do prepovedi predstave s strani oblasti, bi to pomenilo, da priznavajo navedbe v predstavi in so odgovorne za smrt Pinellija.

Predstava iz časov najbolj revolucionarnega povojnega obdobja v Evropi dobro razgalja ustroj tedanje in tudi sedanje družbe. Na eni strani imamo državno brutalnost in represijo, klientelizem in korupcijo na drugi strani pa radikalno socialistično gibanje, ki poskuša sistem prebadati na različne načine – tudi skozi konta-kulturo. Vsekakor je še kar fascinantno tudi dejstvo, da je dramsko delo samo očitno napisano na tako kvalitetnem nivoju in tako prodorno, da si je svoje mesto našlo celo na najpomembnejših prizoriščih institucionalne kulture.