Novice z Balkana: BG LGBT, fašizem v Grčiji, o kongresu lokalne Federacije za anarhistično organiziranje

------------------------------------------------------

V Beogradu se je v noči s 27. na 28. september odvila parada ponosa. Ob 23. uri se je okoli 200 aktivistk in aktivistov za pravice LGBT skupnosti podalo na nočni protestni pohod skozi mesto. Nenavadna ura ni bila izbrana naključno. Oblasti so, kakor tudi vsako leto doslej, pod krinko varnosti parado ponosa prepovedale.

Mednarodno obarvana množica ljudi, med katero so bili tudi podpornice in podporniki iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Albanije, Črne gore in Makedonije, se je prepovedi navkljub organizirala in brez formalne organizacijske strukture parado izpeljala kar na lastno pest. Udeleženci so se povezali preko sms sporočil ter socialnih omrežij in z direktno akcijo zasedbe ulic in trgov dokazali, da je mogoče parado organizirati tudi brez podpore formalne politike, brez odrov in govorov poklicnih političnih karieristov ter praznih obljub občinskih veljakov, brez pretirane estetizacije in pacifizacije.

A ne le to, izkazalo se je, da je parada, kakršna je bila v Beogradu, tudi bolj iskrena, prinaša večje politične učinke ter je bolj odmevna kot večina že tradicionalnih karnevalskih parad, ki jih v sodelovanju s politiki organizirajo iniciative, ki so tudi same vpete v različne od potreb ljudi odtujene politične igre. Lahko samo upamo, da se bomo od letošnje beograjske parade kaj naučili tudi pri nas in naslednje leto organizirali parado ponosa, ki bo spet vredna svojega imena.

Kaj v resnici pomeni evropska verzija demokracije in socialno čutečega kapitalizma, že leta v vsej brutalnosti doživljajo v Grčiji. Po tem, ko so pred nekaj tedni pripadniki neonacistične parlamentarne stranke Zlata zora v Atenah do smrti zabodli znanega antifašističnega aktivista in glasbenika - o tem zločinu smo poročali že v prejšnji oddaji -, se je grška policija z navidezno trdo roko lotila neonacističnih parlamentarcev in njihovih podpornikov: številni vidni člani so bili aretirani, stranki grozi celo prepoved delovanja.

Za marsikoga, ki od daleč z upravičeno zaskrbljenostjo in jezo spremlja pohod novodobnega fašizma na grških ulicah in v parlamentarnih dvoranah, je bil policijski udarec nad Zlato zoro točno tisto, k čemur so že dolgo pozivali. Toda v družbi spektakla se nikoli ne smemo prepustiti enostavnim podobam, ne glede na to, kako zelo bi si včasih želeli, da bi bilo njihovo sporočilo resnično. Zato je prav, da se v iskanju pomena zadnjih dogodkov obrnemo na naše grške tovariše in tovarišice. Njihov, od solzivca in revščine utrujen, a zato toliko bolj natančen pogled v zadnji policijsko-medijski akciji ne prepoznava nič posebej obetavnega. Kar se iniciativ, katerih analize smo preleteli, tiče, je stvar jasna: Grška policija, mediji in državna oblast so se nekega pozno septembrskega jutra res odeli v sveže zlikana oblačila antifašizma, toda pri tem gre zgolj za pesek v oči, ki mu ne gre nasesti: ta ista Zlata zora, ki je sedaj nenadoma postala glavna spektakelska težava grške družbe, je na vseh nivojih v resnici že vseskozi zvezana z oblastjo, iz nje izvira ter je od nje popolnoma odvisna. Enostavno dejstvo je namreč, da fašisti v sodobni Grčiji nikoli niso obstajali zunaj državnih aparatov, kaj šele, da bi samostojno paradirali po ulicah brez policijske zaščite. Primerjava fotografij s fašističnih sestankov in s pogromov nad t.i. družbeno odvečnimi denimo pokaže, da iste sebe enkrat nosijo policijsko opremo za nemire, drugič pa majico Zlate zore - odvisno pač, ali je njihova službena dolžnost tisti dan zakonsko upravičeno pretepanje upokojencev ali pa morda pogromaški napad na male trgovce iz Bangladeša.

Z zornega kota naših grških tovarišev in tovarišic je šlo pri Zlati zori v ključnem delu za medijsko promocijo virtualnega fašističnega gibanja, ki je služilo oblastni agendi uveljavljanja tez o ekstremističnih skupinah. Kjer se namreč ekstremna desnica znajde pod navideznim udarom, bo oblast hitro za protiutež udarila še po organiziranem gibanju za svobodo in enakost, da bi se tako lahko pred družbo sama oblastna klika pokazala kot sredinska sila, ki garantira družbeni mir in varnost. To je seveda pravljica, ki ji tako v Grčiji kot tudi pri nas nihče več ne verjame.

Oblastniki tako v krčevitem naporu, da zgradijo lastno legitimnost, vedno znova producirajo nove in nove ekstremiste, zarote in tajna združenja. Če v Grčiji ne bi bilo Zlate zore, bi morda komu še padlo na misel, da je sama politika Evropska unije, ki trenutno upravlja Grčijo, glavna pojavna oblika novega fašizma. Če ne bi bilo klovnov, ki igrajo ekstremiste, bi morda ljudje prej opazili številna koncentracijska taborišča, ki jih širom Grčije za celotno Evropsko unijo upravlja grška policija. Če bi ne bilo spektakla neonacistične nevarnosti, bi morda lažje prepoznali, da glavna aktivnost grške policije ni v vzdrževanju reda in miru, temveč v nasilnem onemogočanju odpora zoper ropanje grškega ljudstva.