Danes Dijakobinci začenjamo s kratkim pomladanskim ciklom oddaj o Evropski uniji. Govorili bomo tako o temah, ki se mladih tičejo neposredno, kot tudi o bolj splošnih problemih, ki so za nas mlade, ki bomo evropsko zemljo tlačili še vsaj kakih pet desetletij, ključnega pomena.

Danes zato pričenjamo z zelo osnovnim vprašanjem. Kaj se sploh obeta Evropski uniji v prihodnosti? Zadnje čase se zdi, da smo na razpotju. Na eni strani se zdi, da združena Evropa ne bo obstala, da jo bosta evroskepticizem in evropski alt-right razdrla in uničila, po drugi strani pa se zadnjih 60 let Evropske države vedno bolj povezujejo in vedno bolj zlivajo v eno veliko enoto.

Evropsko unijo še vedno pretresajo valovi brexita, lanskega britanskega referenduma, na podlagi katerega je pred slabim mesecem ministrska predsednica Velike Britanije Theresa May sprožila postopek odcepitve te otoške države. Referendum je bil izsiljen s strani evroskeptične stranke UKIP, ki si je takoimenovano neodvisnost zadala za glavni cilj.

Glavni argument zagovornikov brexita je bil poleg lažnih podatkov ravno odpor do povezovanja znotraj EU, s čimer naj bi se Britancem vsiljevalo zakone, ki jih njihov nacionalni parlament ni potrdil, ter s tem odvzemalo njihovo suverenost.

Podoben diskurz lahko te dni slišimo širom Evrope. V sklopu begunske krize je EU previdevala, da si bodo begunce države porazdelile in s tem olajšale breme vsem vpletenim. Določenim državam, recimo Višegrajski skupini, torej Poljski, Slovaški, Češki in Madžarski, to sploh ni bilo všeč in so sodelovanje zavrnile. Druge države, kot je denimo Francija, pa besnijo, ker morajo same nase prevzemati največji del bremena.

Ravno Francija je nova država, v kateri bo EU postavljena pod vprašaj. V nedeljo se jim obetajo predsedniške volitve. Analitiki pravijo, da bo šlo tako na tesno, da več ne morejo napovedati zmagovalca. Med štirimi kandidati, ki so sedaj pri vrhu, sta najbolj zanimiva Melenchon in Marine le Pen.

Melenchon je, milo rečeno, komunist. Njegov program vključuje 90% davek na dobiček za ljudi z letnimi prihodki nad 400.000€, prav tako pa napoveduje pregled in posodobitev sedanjih pogodb z EU, ki bi vse romale na referendum.

Marine le Pen je po drugi strani predsednica Narodne fronte, skrajno desničarske stranke. Obljublja referendum o članstvu v EU, ki bi ga lahko imenovali Frexit ali pa Fraurevoir, poleg tega pa delodajalcem, ki zaposlujejo priseljence, obljublja dodatne obdavčitve. Zmaga Marine le Pen bi pomenila nadaljevanje krhanja EU. Zmaga Melenchona bi prinesla nov pogled na EU, najbrž pa ne agresivnega pomikanja v smeri izstopa. Zmaga ostalih kandidatov najbrž ne bi česa bistveno spremenila.

Pomembno vprašanje pa je, kje tukaj stojimo mladi. Na koncu koncev bomo mi podedovali Evropsko unijo in Evropo na sploh, ne pa sedanja politična srenja. Na prvi pogled izgleda, da večina mladih podpira projekt združene Evrope. V Veliki Britaniji je kar 75% mladih med osemnajstim in štiriindvajsetim letom glasovalo za obstanek v uniji in trendi kažejo, da naj bi pro-evropsko mnenje prevladovalo pri večini evropskih mladostnikov.

Francija tukaj iztopa kot izjema, kajti med mladimi naj bi jih največ, pred mesecem dni je to pomenilo 40%, podprlo Marine le Pen in desničarske populiste ter Evroskeptike, a je ogromno mladih še vedno neodločenih, ali pa ne vedo, če bodo na volitvah sploh glasovali. Obstajajo pa sicer tudi nasprotni podatki, po katerih naj bi se za podpornike EU izrekalo slabih 60% francoskih mladih. Da je Francija kvečjemu izjema in ne pravilo, kaže Eurofund raziskava, ki je pokazala, da so mladi med 18. in 24. letom najbolj zadovoljen del demografike v Evropski uniji. V večini držav so mladi očitno tisti, ki podpirajo projekt EU, starejši del prebivalstva, kot je pokazal britanski referendum, pa prestopa na drugo stran.

Kaj lahko torej rečemo o prihodnosti Evropske unije? Marine le Pen najverjetneje ne bo zmagala. Nedavno tega so Nizozemci zaustavili nalet še enega desničarskega evroskeptičnega populista - Geerta Wildersa. Izhod Velike Britanije, nikoli preveč zagrete članice EU, naj ne bi bil prevelik šok. Toda vzpona evroskepticizma še zdaleč ni konec. Letos se bodo zgodile tudi nemške volitve, kjer preti Alternative für Deutschland, prav tako radikalno desna in evroskeptična stranka.

Tudi v Nemčiji so mladi tisti, ki bi lahko zaustavili evroskeptike. Med 18. in 34. letom jih kar 60% podpira Evropsko Unijo, med 34. in 49. letom jih unijo podpira le dobrih 50%, starejši pa so s skoraj 60% odklonilnih mnenjem močno proti.

Problem torej ni v samem političnem kapitalu, marveč pri voljenju. Udeležba mladih, starih od 18 do 24 let, ki so zagreti remainerji ter nočejo iz unije, je bila kar 64%, a kaj pomaga takšna udeležba, če se volitev starejši udeležijo v še večjem številu. Najvišjo udeležbo so namreč beležili pri ljudeh, starejših od 65 let, ki jih je prišlo glasovat več kot 90%.

Pomembno je torej, kot ponavadi, koliko ljudi voli, kdo glasuje, kdo se aktivira. Mladi smo tisti, ki imamo največji delež v prihodnosti EU, in mladi smo hkrati tisti, ki imamo glede prihodnosti EU ogromno moč, pa čeprav se tega nikakor ne znamo zavedati. Zato Dijakobinci pozivamo vse mlade! Aktivirajte se, agitirajte in pojdite volit!

Oddaja je nastala v okviru projekta DeEP – Delovanje Evropskega parlamenta, ki poteka od novembra 2016 do junija 2017 in ga podpira Evropski parlament. Podana mnenja v oddaji so mnenja avtorjev oddaje, in ne odražajo mnenj Evropskega parlamenta, slednji pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji.