Vsako leto okoli februarja bodoče maturante doleti novica, katere knjige bodo obravnavali sledeče mesece in nato pisali esej na maturi. Nekateri so nad izborom navdušeni, večina pa do njih čuti odpor, ki bo trajal še več kot eno leto. Novice pa ne pričakujejo le dijaki. Sprva se je razveselijo predvsem knjižne založbe, ki nato mastno služijo, saj naj bi vsak maturant imel svoj izvod knjig.

Letošnji maturitetni knjigi Ubežni delci in Pomladni dan maturanta skupaj staneta približno 44 evrov, ne pozabimo pa, da si nekateri privoščijo tudi priročnik Esej na maturi, ki stane še dodatnih 15 evrov. Strošek javnega šolstva za prvo maturitetno polo iz slovenščine ni majhen. V preteklosti je bil zaradi več obveznega čtiva tudi višji. Ponavadi je maturitetne knjige izdajala Mladinska knjiga, ki si je s povprečno naklado 7000 izvodov lahko zagotovila zaslužek. Letošnji Ubežni delci so v prvi izdaji izšli pri založbi Modrijan. Knjiga v knjižnicah ni pretirano dostopna, zato si lahko obetajo, da bodo prodali večino od 7500 izvodov.

Da cena učnih pripomočkov v gimnaziji ni ravno prijazna, ni nič novega. Tudi to, da se kot maturitetno čtivo pojavljajo knjige, ki so težko dostopne oziroma izdane prvič, ni novost. Problematično je le to, da se je to zgodilo že večkrat in da se kljub pozivom nekaterih profesorjev nič ne spremeni. Knjige morajo maturantje še zmeraj imeti, pa tudi če jih bo to stalo več kot kakšna druga knjiga, ki bi jo želeli prebrati.

Niso pa založbe edine, ki služijo na račun maturantov oziroma njihovega obveznega branja. Korist v maturi poiščejo tudi gledališča, kot sta Drama in MGL. V zadnjih petih letih je Drama v isti sezoni ali sezoni, ki je sledila, uprizorila tri maturitetne knjige. MGL je, brano ali pa tudi ne, v tem času prav tako uprizoril tri knjige. Z uprizarjanjem maturitetnih knjig gledališča v svoje dvorane privabijo dijaško publiko, ki se sicer tja morda ne bi odpravila. Profit si ustvarjajo tudi z uprizoritvami, namenjenimi samo eni šoli, šole pa to uporabijo kot preprosto pripravljen kulturni dan.

Vsako šolsko leto je zaznamovano s knjigami, ki se pojavijo na maturi. Vsako leto prihaja do polemik, kakšen esej so morali dijaki napisati, ali so knjige sploh primerne, zakaj so tako drage … Profesorji so na koncu leta že kar obsedeni z maturo - morda še bolj kot dijaki - teme, obravnavane pri maturitetnem eseju, pa postanejo pomembna iztočnica vsakega diskurza.

Tudi sama izbira knjig v določenem letu ni tako nedolžna. Lanskoletna Krasni novi svet in Alamut sta bila dobro umeščena predvsem zaradi vse večjega porasta nestrpnosti in napredka tehnologije. Leto poprej, ko sta bili v ospredju Ana Karenina in Ločil bom peno od valov, je nastopil referendum o družinskem zakoniku. Zdi se, da preprosta izbira maturitetnega gradiva še kako močno vpliva na razmišljanje dijakov.

Knjige seveda ne vplivajo le na dijake, sploh zaradi uprizoritev v gledališčih. Lansko leto se je tako, tik preden so maturantje pisali esej, na spletni strani LUD Literature pojavila kritika Alamuta Mladena Dolarja. Ta je bila sicer objavljena že leta 2005 v Gledališkem listu dramske uprizoritve Alamuta, vendar nekoliko prirejena zaradi maturitetnega konteksta in spremenjenih političnih okoliščin. Izredno zanimivo je, kdo vse kritizira izbor maturitetnih knjig, tudi če se mu z njimi ni treba neposredno ukvarjati.

Zelo pogosto je tudi ponavljanje maturitetnih knjig. Alamut se je na maturi tako pojavil že trikrat, Krasni novi svet, Kralj na Betajnovi, Fiziki, Ločil bom peno od valov, Visoška kronika in Pomladni dan pa dvakrat. Ali RIC-u zmanjkuje knjig, ki bi bile primerne za dijake? Je slovenski literarni prostor res tako zelo prazen, da v več kot dvajsetih letih ne moramo najti primernih knjig, ki se ne bi ponavljale?

Ponavljajoče se knjige so morda priročne za profesorice, ki imajo tako manj dela - nekdaj so se za tovrsten esej pravzaprav že pripravljale. Tudi dijakom naj bi bilo lažje, saj si lahko s prejšnjih pol ogledajo, kakšen esej lahko pričakujejo na maturi. Pa vendar - so rezultati zaradi istih literarnih del kot v preteklih letih kaj boljši? Najverjetneje ne. Edino, kar kaže tako omejen nabor dosedanjih maturitetnih knjig, je omejenost našega šolskega sistema.

Matura povprečnemu dijaku ne ravno ne koristi, jo pa zato sebi v prid obrnejo vsi kulturniki, ki jo lahko. Vsak, ki maturitetni nabor knjig kritizira ali pa zgolj komentira, ujame momentum in si pribori tisto malo publicitete, ki si je tako močno želi. Po tarnanju dijakov, kako neuporabne knjige berejo, to zagotovo ni težko storiti. Dijaki pa te komentarje naprej uporabljajo kot bolj strokovno kritiko v mučenju, imenovanem maturitetni esej.

Maturitetni esej in posledično tudi predpisana literatura bosta vedno deležna kritike, dijaki pa je bodo vedno veseli. Po več mesecih poslušanja o eni knjigi bi vsak zagrabil prvo priložnost za kritiziranje. Večjih sprememb najverjetneje ni pričakovati, maturo pa bo moral opraviti sleherni dijak, ki si želi nadaljevati šolanje.