10. DOMOVINA IN NAROD (2/2)

Vnanji zakleti sovražniki jugoslovanskih narodov in narodnosti – nemški, italijanski, bolgarski in madžarski fašisti – ter njihovi hlapci, domači izdajalci, so napravili vse, da bi razdejali že tako in tako ekonomsko nemočno, politično zmedeno in vojaško poraženo deželo ... Tedaj se je v vsej svoji moči pokazal resnični patriotizem KPJ, utelešen v dosledni politiki reševanja narodnega vprašanja. Titovo geslo BRATSTVA IN ENOTNOSTI je vzdržalo najhujši pritisk tujih okupatorjev in najbolj podle udarce kvislingov, ki so uprizorili eno najbolj umazanih kontrarevolucij sploh. Uresničitev federativne socialistične demokracije je bila izjemno pomembna etapa v reševanju zapletene nacionalne problematike v Jugoslaviji.

Povojni razvoj nove socialistične demokracije je bil v znamenju celjenja gospodarskih, družbenih in drugih težkih ran, ki jih je deželi prizadejala vojna. Nesebična pomoč sorazmerno bolj razvitih manj razvitim je bila gotovo vseskozi sijajno manifestiranje solidarnosti, pač pa ni bilo dovolj sistematičnega družbenopolitičnega in ekonomskega ukrepanja v tej smeri, da bi pomoč neposredno spodbujala lastno gospodarsko proizvodnost nerazvitih republik in območij.

Najpomembnejša pa je vendarle bila vseskozi dosledna neodvisnost naše države pa tudi komunističnega gibanja. Zaradi nepripravljenosti Komunistične partije Jugoslavije, da bi se podredila diktatu partijskega in državnega vodstva SZ ter t. i. Informbiroja, je Stalin začel izvajati (komaj tri leta po vojni) ogromen gospodarski, politični, propagandni pa tudi vojaški pritisk. Eden izmed očitkov v informbirojevski gonji proti jugoslovanskim komunistom je bil tudi ta, da so buržoazni nacionalisti brez posluha za socialistični proletarski internacionalizem, ki ga predstavljajo predvsem interesi velikega, močnega, vzhodnega brata. Nosilci informbirojevske gonje so prezirali ogromen prispevek jugoslovanskega delavskega in komunističnega gibanja stvari napredka in socializma. Svojo brezvestnost in politično nemoralo so pokazali zlasti s tem, ker so omalovaževali velikanske žrtve, ki so jih naši narodi in še posebej komunisti darovali na oltar boja proti nacifašizmu.

Zmaga načelne socialistične politike nad lažnim »internacionalizmom« informbiroja in Stalina je morala imeti za posledico še večji polet, še večje uspehe. Socialistično samoupravljanje, ki ga je začela KPJ oziroma ZKJ uveljavljati na vseh področjih družbenega življenja, se je zelo hitro izkazalo tudi ko neogibna razsežnost in kakovost še bolj demokratičnega urejanja mednacionalnih odnosov. Vsi odnosi med narodi in narodnostmi v Jugoslaviji morajo biti dosledno izpeljani iz samoupravne principialnosti.

Tako kot je ZKJ po eni strani nastopala proti velikodržavnemu centralizmu in etatizmu, je po drugi strani odločno odklanjala tudi nacionalistične deviacije v različnih republikah in pokrajinah ... Jugoslovanski komunist se zaveda, da mora znati uskladiti dva patriotizma: tistega, ki zadeva lastni narod, ki je našel svoje enakopravno mesto v širš skupnosti, ter tistega, ki je kompleksnejši, ki zadeva celotno socialistično samoupravno skupnost narodov in narodnosti, tj. Jugoslovanski socialistični patriotizem. Ta je bržčas osnovni imperativ, najgloblji credo Titove politike. Jugoslovanskega socialističnega patriotizma ni treba pretirano poudarjati, gromoglasno slaviti, gostobesedno hvaliti. Zanj je potrebno vztrajno produktivno delati; zanj je potrebno disciplinirano živeti in družbeno delovati; zanj je potrebno žrtvovati ta ali oni lastni interes splošnemu interesu; zanj je potrebno vztrajati na osnovnih normah ekonomske pravičnosti; zanj je potrebna konsekventnost in odgovornost ... ZKJ naj bi bila tudi v naprej še uspešnejši protagonist tega patriotizma, ki je le splošni okvir in porok za one ožje.

Tudi neuvrščenost (prvotno politika miroljubne koeksistence) se je začela razvijati po zmagi nad stalinističnim kominformovskim hegemonizmom. Tudi neuvrščenost je za nas neke vrste podaljšek načelne socialistične politike v domeni mednacionalnih odnosov. Povsem preprosto: Če smo za temeljno enakopravnost narodov in narodnosti v samoupravni skupnosti, če smo za bratstvo, enotnost, ustvarjalno sodelovanje in solidarnost med njimi, če odklanjamo vse, kar lahko obremenjuje odnose med njimi, potem smo na meddržavnem področju za odnose nedeljenega miru, ekonomske pravičnosti, politične ter nazorske strpnosti, enakopravnega dialoga, nevmešavanja v notranje zadeve držav in narodov ...

Vsak komunist bi moral najbrž pogosto tehtati svoj odnos do teh vprašanj. Odklanjamo slepi, apriorni patriotizem; prav tako odklanjamo vsako varianto nacionalizma (najtežje je opaziti svojega). Ker je takó, ostane mogoča samo pot treznega, kritičnega, pravičnega samoupravnega reševanja vseh problemov na področju mednacionalnih odnosov.

LITERATURA

J. Broz Tito, Nacionalno vprašanje in revolucija, DZS, Ljubljana, 1978

E. Kardelj Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, DZS, 1957

B. Ziherl, O nekaterih aktualnih vprašanjih socializma, CZ, 1959, str. 737

V. I. Lenin, Uljanov, Izbrana dela, II., CZ, 1949, str. 310–311, 356–357

I. Cankar, Zbrani spisi, XI., 1930, str. 299–300

R. Rizman, Marksizem in nacionalno vprašanje, CZ, 1980, str. 331–400

* * *

Duhovna misel dneva je rubrika, v kateri bomo vsak ponedeljek in petek opoldne od 3. maja do 7. oktobra v obliki radijskega podlistka predvajali košček političnega priročnika Komunistovo dejanje in misel – dostopen in pregleden, a nikakor površen učbenik za vsakodnevno politično delovanje.

Knjigo je leta 1981 izdala politična šola Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Napisal jo je pokojni Vladimir Sruk, humanist in družboslovec ter zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Priročnik Komunistovo dejanje in misel je dokument časa, ko je slovenski narod živel v drugačnem sistemu z drugačnimi izobraževalnimi institucijami in vsebinami. Odtlej se je naš politično-ekonomski položaj v svetu drastično spremenil, znanje predhodnih generacij pa nam je nedostopno in zakrito.

Čeprav smo iztrgani iz lastne zgodovine, so priročniki, kot je Komunistovo dejanje in misel, tudi danes lahko vodilo naprednim posameznikom, ki morajo v svojem delovanju in mišljenju zasledovati najvišje vrednote človečnosti in kolektivnosti.